Filozof in psihoanalitik
Nisem nacionalist. In nimam rad popačenih desničarskih idej o nekakšni ljubezni do Boga, krščanskih vrednot, domovine, očetnjave, matere, srečne družine, nedolžnih otrok in tradicij ter sovraštva do tujcev, migrantov, homoseksualcev in sploh vseh nepravih Slovencev, ki v svoji čudnosti in zmanjšani inteligentnosti domnevno ne morejo dojeti, kako pomembni smo mi, kleni Slovenci, in kako drugačni oziroma boljši smo od njih. Prav tako ne verjamem, da obstaja posebna substanca, bistvo Slovencev in Slovenk, ki je drugačno od bistva drugih ljudi, zato ne maram njihovega pritlehnega pozivanja, naj se ves čas nečesa bojimo, naj nenehno pazimo na nekakšne čudne ljudi, ki nam hočejo nekaj ukrasti, nas oropati nečesa neoprijemljivega, nam odvzeti nacionalno bit, načeti narodovo dušo in esenco slovenstva ter raniti srce, ki seveda vselej bije za naše.
Mi smo banda brez idej, poje Zoran Predin. In dol nam visi za zdrav razum, še dodaja. Ne vemo natančno, na koga se nanaša zaimek mi, lahko seveda ugibamo, toda ob poslušanju njegove pesmi se je skoraj nemogoče ogniti mislim, ki sledijo, nanašajo pa se na vedenje in delovanje slovenskih in hrvaških politikov v povezavi z arbitražnim sporazumom o meji.
Pred začetkom novega šolskega leta je v navadi nagovor otrok, pa staršev in učiteljev. To je obenem čas za politično leporečenje in pripovedovanje pravljic o tem, kako lepo je v šolah in kako se mladina uči in še enkrat uči, da bo nekoč v prihodnosti koristen član občestva, kot je rad poudaril Tito. Ni pa pripovedi o resnični, realni plati šolskega sistema, v katerem se konkretni ljudje vsak dan spopadajo s problemi, od katerih so nekateri tako veliki in radikalni, da jih upravičeno imenujemo bizarnosti.
Slovenijo oglašujejo po svetu kot zdravo, aktivno in zeleno deželo. Zdi se, da vsakdo razume, kaj je zdrava dežela; ali pa aktivna, če že zelene barve gozdov ni tako težko zgrešiti, ker jih imamo pač veliko. Za oglaševanje gotovo porabijo veliko denarja, saj je medijski prostor drag, kot pravijo poznavalci; porabljajo ga, da bi ljudje razumeli nerazumljivo in nesmiselno metaforo o aktivni in zdravi deželi, saj so aktivni in zdravi lahko ljudje, ne more pa biti tak pojem, kot je dežela ali država. Ekološke katastrofe se v njej sicer dogajajo zadnje čase skoraj enkrat tedensko, toda danes je modno vsaj enkrat na tri stavke uporabiti besede, kot so: zeleno, aktivno, zdravo. Na rabi takih besed je nekaj magičnega – kot da bo dovolj pogosta raba ustvarila to, na kar se domnevno nanaša.
Včeraj mi je šlo na jok. Prvi minister Cerar je namreč izjavil natanko tole: Kakovost življenja ni zgolj neko udobje, pač pa pomeni samouresničevanje skozi delo in skozi pomoč drugim. Za začetek posredujmo izrečeno: vsem nezaposlenim, vsem začasno zaposlenim, vsem zaposlenim za nepolni delovni čas, vsem zaposlenim, ki bodo že jutri tehnološki višek, vsem upokojencem, vsem mladim z diplomo v roki, ki pišejo prošnje, da bi mogli delati, vsem bolanim, hendikepiranim ljudem, vsem invalidom, vsem, ki so sicer zaposleni, a ne morejo napredovati, vsem, ki zaslužijo 500 evrov mesečno, Bavčarju, vsem drugim tajkunom in – samemu Cerarju. Zastavimo mu še tole vprašanje: Kako je videti v javnosti njegovo udobje, njegovo samouresničevanje skozi delo in njegova pomoč drugim ljudem? Saj nisem rekel, da vsega tega ni mogoče videti, zanima pa me, kako vidi, kar vidijo drugi.
Tudi če obstajajo podnebne spremembe, bo v zadnji instanci zanje poskrbel Bog in naredil, da bo na Zemlji spet vse v redu. America is back. Tako razmišljanje je na žalost dober simptom konservativnosti današnjega sveta, v katerem potrebujemo novo vzgajanje želje.
Realističen človek terja nemogoče. Ne le leta 1968 na pariških ulicah, ne le v ZDA v času vietnamske vojne, v kateri je umrlo vsaj tri milijone prebivalcev Vietnama, temveč tudi leta 1986, vnovič v Parizu, pa leta 2011 na številnih koncih sveta, in leta 2017, ko je bolj kot kadarkoli jasno, da izraz konec sveta ni povsem nor. Terjati nemogoče pa ne pomeni izhoda iz sistema, karkoli že ta beseda pomeni, temveč pomeni nekaj zelo pozitivnega – komunizem. Kakšno zvezo ima to s samomori, o katerih piše slovenska mladina te dni? Nikakršne.
Ameriški predsednik je pred nekaj dnevi označil koncept globalnega segrevanja planeta kot elaborate hoax, kar lahko prevedemo kot izdelan načrt, kako prepričati ljudi v nekaj, kar preprosto ni res. Gospod Trump torej očitno verjame, da je nekdo (na primer znanstveniki) namenoma izdelal načrt, s katerimi naj bi prepričali ljudi v nekaj, kar ni res. Morda celo ne verjame v to, kar govori, in se zgolj pretvarja, da verjame, toda končni učinek je enak, saj zaseda mesto predsednika najmočnejše države sveta, ki je tako močna, da lahko dramatično vpliva na dogodke in procese, ki krojijo usodo čisto vseh ljudi na planetu, pri čemer sploh ni pomembno, kaj kdo verjame. Situacija je torej taka: če ameriški predsednik reče, da je nekaj prevara, čuti zelo konkretne posledice ves planet, pa čeprav je izrečeno čista neumnost. Znanstvena spoznanja so v tej luči vredna toliko kot kupček govna ob cesti. Vprašanje, ki se ob tem nujno zastavi, je: zakaj bi znanstveniki kot razumni ljudje, kar vsekakor so, to naredili, čemu, s kakšnim namenom? In kdo jih plačuje, da nekaznovano počnejo nekaj tako nesramnega, nizkotnega in bedastega? Če ima ameriški predsednik prav, bi jih morali takoj odpustiti in poslati na samotni otok sredi oceana, saj kujejo zaroto proti človeštvu. Obenem se zastavlja še tole vprašanje: zakaj, s kakšnim namenom, čemu gospod Trump trdi, da je vse skupaj a hoax, prevara, potegavščina torej? Kdo torej upravlja s tem svetom in zakaj upravlja tako, kot upravlja? Kam plujemo?
Po zadnjem terorističnem napadu v Londonu je britanska premierka Theresa May izjavila, da se prebivalci Velike Britanije nikakor ne bodo pustili prestrašiti. Kaj je narobe z njeno izjavo?
Slovenski geolog Branko Grims je te dni komentiral tudi podnebne spremembe in segrevanje Zemlje. Takole je govoril: ko se govori o toplogrednih plinih, veste, enkrat vprašajte kakega geologa, ene tristo let nazaj je bilo bistveno topleje kot zdejle, dva tisoč let pred tem je bilo pa še bistveno, bistveno topleje, pa ni bilo nikakršnih toplogrednih plinov; vse je odvisno od tistele pečke tamle gori, ki deluje enkrat malo bolj, drugič pa malo manj. Pa sem se pozanimal pri nekem geologu, ki ni gospod Grims, in prebral nekaj znanstvenih del, ki so napisana na precej višji ravni, kot je sveta preproščina. Ta geolog je William W. Hay, profesor geoloških znanosti, doktoriral je iz geologije na Stanfordu, napisal pa je nekaj sto znanstvenih člankov in znanstvenih monografij s področja geologije. Naj omenim zgolj dve referenci, saj je za vse premalo prostora: Hay, W. W., 2013, Experimenting on a Small Planet – A Scholarly Entertainment. Springer, Heidelberg, New York, Dordrecht, London. xvii + 983 str.; Hay, W. W., Flögel, S., 2012, New thoughts about the Cretaceous climate and oceans. Earth Science Reviews, 115, 262-272.