Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Podrobnosti
Zadetkov: 4753

Po včerajšnjem predavanju v Ljubljani sem preprosto moral narediti refleksijo lastnega delovanja. Že v dvorani sem se spraševal, kaj delamo, po predavanju pa sem nadaljeval z razmišljanjem in se odločil, da ga na tem mestu tudi priobčim. Kaj torej delamo iz meseca v mesec, iz leta v leto?

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4063

Nekdo mi je prijazno poslal povezavo do spletne strani, kjer lahko preberemo tole: pred nekaj tedni so se v Budimpešti mestni svetniki odločili, da bodo odstranili kip filozofa Györgyja Lukácsa. Pred kratkim je še stal v Parku Szent István, čez čas pa bo tam stal nov kip svetega Štefana. Zamisel o odstranitvi kipa je prišla iz ust mladega nacionalista Marcella Tokodyja iz neonacistične stranke Jobbik in dobila dovolj podpore med svetniki. Še kot študent sem prebral knjigo z naslovom Zgodovina in razredna zavest, ki še danes stoji na pomembnem mestu v moji knjižnici; njen avtor je kajpak Lukács. Filozof je ob koncu svojega življenja, umrl je leta 1971, dejal, da je njegova intelektualna kariera moja pot k Marxu (mein Weg zu Marx). Kako to razumeti? Takole: vse svoje življenje sem skušal dojeti, kaj je povedal Marx. Zakaj? Ker je povedal nekaj, kar me zadeva v samem jedru eksistence in je zame zelo pomembno.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4437

Danes je precej nevarno in malodane škandalozno javno govoriti o krizi kapitalizma oziroma neoliberalizma ali o njegovih temnih plateh, saj je izjemno plastičen, hiter, dinamičen, aktiven, produktiven in ponuja nekaterim ljudem neverjetne in tako rekoč čudežne možnosti za življenje, delo, razmišljanje, druženje in vse drugo, zato ni čudno, da je takega govorjenja izjemno malo, v medijih pa ga tako rekoč ni mogoče niti zaslediti, saj bi bilo res presenetljivo, če bi kdo tak način življenja, ki temelji na mladosti in ponuja večno mladost, če lahko uporabim to metaforo, problematiziral, postavljal pod vprašaj in kritiziral. Ne mislim le na splošno prepričanje tako strokovnjakov kot navadnih ljudi, da je sistem daleč najboljši od vseh sistemov, kar jih je kdaj izumil človek, in da bo trajal večno ali pa vsaj nedoločeno dolgo, kar je prav tako zelo dobro, saj so tako problematični cilji, na katere bi vendarle lahko pomislili, zelo oddaljeni, mislim bolj na pritlehne, skoraj trivialne vsakdanje zadeve, kakršno je na primer življenje različnih posameznikov v coni udobja, znotraj katere ljudje na splošno in zelo samodejno doživljajo svet kot naravno danost, sebe pa kot privilegirance, ki lahko v miru uživajo svoj vek in se veselijo vse lepše prihodnosti, rasti, napredka in blagostanja za vse, spreminjanja, novih priložnosti, drobnih presenečenj, prijaznosti in zlasti udobja, da o sreči niti ne izgubljam besed. V resnici se vam lahko pripeti, da vas vsaj začudeno ali nekoliko zabodeno in postrani gledajo, če odprete usta in začnete govoriti o krizah, dolgi depresiji, padanju kakovosti življenja, zniževanju standardov, neenakosti, razlikah med revnimi in bogatimi, podnebnih spremembah, ekoloških katastrofah, politični infantilnosti voditeljev, odsotnosti realnih načrtov za življenje v družbah izobilja, družbeni (ne)pravičnosti, egalitarnosti in emancipaciji, vojnah, nasilju, terorizmu in vzpenjanju ekstremne desnice, strahu pred tujci, novi arabski pomladi in podobnem. Meni se to dogaja vsak dan, zato razmišljam, ker sem tako rekoč prisiljen razmišljati; ne preveč, kot mi očitajo nekateri, ampak ravno prav. In ugotavljam: čisto mogoče je, da je z menoj nekaj narobe, kajti tamle zunaj je resnično veliko znakov gospodarske rasti, ki jih mediji obešajo na veliki zvon, znamenj, ki pričajo, da ljudje vse bolj optimistično zrejo v prihodnost, hodijo v trgovine in zapravljajo denar, da raste BDP, da gre Ameriki dobro oziroma iz dneva v dan bolje, čeprav ima za predsednika Trumpa, da se Evropska unija pobira, da je vse enotnejša, trdnejša in samozavestna, da ne govorimo o Kitajski, pa o Indiji in celo Afriki. Vsepovsod so znamenja vsesplošnega, globalnega napredka, progresa, optimizma, sreče in zadovoljstva, le Rutar nekaj nori in govoriči v tri krasne, kar seveda pomeni, da ga ni treba jemati resno in da je verjetno že prestar za ta mladi svet, ki je poln moči, energije, notranje motivacije in jasnih ciljev pred seboj. Kaj je torej narobe z menoj?

3 komentarji

Podrobnosti
Zadetkov: 4479

Dobil sem pismo, v njem pa je med drugim zapisano tole: v mojem svetu ni nikogar, ki bi znal razmišljati na način, da bi se malo odlepil od sveta, v katerega je pogreznjen. Vsi okoli mene doživljajo ta svet kot naravno okolje ali rečeno drugače: kot da bi bil svet, tak kot je, in njegov razvoj delo narave. Ničesar ne problematizirajo, enako kot ne problematiziramo dejstva, da nekatera drevesa v gozdu rastejo naravnost, nekatera pa malo postrani. Da imajo starši otroke in da zaslužijo skupaj za eno normalno plačo, ni nič nenavadnega. Otroci namreč vedo, da se mora vsak znajti in vsak potruditi. Dodajam: naravna stanja sveta imajo kajpak naravna nadaljevanja. In tako kot v gozdu jutri ne bo bistveno drugače, kot je danes, v savani na primer tudi ne, ne more biti nič drugače niti v družbah. Dobro, ampak čemu potem vizije, če pa lahko v najboljšem primeru računamo le na več istega, v najslabšem pa na občasne naravne nesreče?

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4413

Kako poteka manipulacija, kaj pomeni manipulirati z ljudmi? Kaj naredite, če ste elita, da bi bili delavci mirni in navidezno spravljeni s svetom, da se ne bi vznemirjali in šli na ulice, da se ne bi organizirali in vzeli zadev v svoje roke, da ne bi postali komunisti? Preprosto. Da bi razumeli logiko manipulacije, je nadvse poučno primerjati vizije Slovencev in ameriške administracije, iz primerjave se res lahko veliko naučimo, poleg tega pa je vredno dodati še tokratno Cerarjevo modrovanje o digitalizaciji s človeškim obrazom, o čemer je govoril te dni bogatim arabskim šejkom in drugim pripadnikom elite, ki sicer s trdo roko obvladujejo delavce, zlasti migrante, ki nimajo tako rekoč nobenih pravic, ko gradijo zanje čudežno bogate nebotičnike in vse drugo, kamor sami ne bodo nikoli vstopili, ker je vse, kar so zgradili s svojimi rokami, zanje preprosto predrago. In za začetek naj navedem en sam objektivni podatek, da ne bo vse skupaj preveč posladkano in pravljično. Leta 2012 so tako imenovane države v razvoju dobile 1300 milijard dolarjev investicij od zunaj. Če bi se zadržali pri tej številki, in številni se zadržijo, ker jim je številka všeč, bi prek medijev vsak dan veselo sporočali ljudem, kako prijazni tuji kapital priteka v dežele v razvoju, ki hitro rastejo in se razvijajo in njihovi prebivalci postajajo srečni, ker je kapital tako dober, da dere k njim kot veletok in jim pomaga razvijati se. Če pa smo elementarno pošteni, vztrajamo do konca in se potrudimo priti do druge številke, ki je tale: istega leta je iz istih držav v razvoju odteklo 3300 milijard dolarjev. Naravoslovne metafore so torej jasne: nekaj je priteklo, veliko več je odteklo. In če razširimo obzorje tja do leta 1980, ugotovimo tole: od tistega leta do zdaj je globalni jug postal revnejši za 16300 milijard dolarjev (cit. po Roberts). Pa še tole: države v razvoju so od leta 1980 neposredno nakazale bogatim bankam v New Yorku in Londonu samo za obresti 4200 milijard dolarjev. V tem času so kajpak dobile od bogatašev tudi nekaj drobtinic pomoči (prav tam), o katerih sicer poročajo na televiziji, da bi ljudje verjeli v njihovo filantropijo.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4890

Mladenka mi je te dni rekla: vem, da veliko razmišljate, in zahvaljujem se bogu, da nisem v vaši koži. Kaj je s tem povedala in kaj je hotela povedati? Poleg tega smo včeraj slišali, da Slovenija raste hitreje kot Evropa, da je gospodarska rast v provinci že tako velika, da bi se morali radostiti še veliko bolj, kot se sicer že radostimo. Kaj nam hočejo povedati? Naj najprej odgovorim na prvo zastavljeno vprašanje, potem pa bo razviden tudi odgovor na drugo.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4394

Heglova dialektika razmerij med gospodarji in hlapci je prav gotovo izjemni spoznavni podvig, obenem pa je tudi zelo primerno teoretsko orodje za dekonstrukcijo življenja, ki smo ga prisiljeni živeti v neoliberalnem svetu; na vse nas vselej že delujejo sile kapitalizma kot družbenega življenja, zato smo siljeni in ne moremo delati, kar bi hoteli, češ da smo svobodni, čeprav si morda tega kdaj želimo. Hegel je tako natančno pokazal, zakaj gospodar potrebuje hlapce, saj ne more biti gospodar brez njihove potrditve, da je gospodar, medtem ko hlapci delajo na sebi, da bi postali orodje, ki ga potrebuje gospodar, da bi bil še naprej to, kar je in kar hoče biti. Ne smemo pozabiti, da je tudi gospodar pripravljen narediti vse, kar je treba, da bi pridobil hlapce in njihovo potrjevanje, zato gara. Hegel je še enkrat zelo jasen: težko delo čaka tako enega (gospodarja) kot drugega (hlapci). Vsi zato spontano delajo na sebi, kot se reče, pri tem pa se sklicujejo tudi na moralo, etiko, vrednote in najvišje standarde življenja, ki pa jih ne morejo doseči, saj je etika pogoj za dekonstrukcijo razmerij moči, ne pa orodje za njihovo utrjevanje. Paradoks gospostva zato je, da so gospodarji oziroma voditelji, kar je verjetno primernejši izraz zlasti za nežne duše, obenem močni (powerfull) in nemočni (powerless), kot pravi Nancy Harding v razpravi z naslovom Reading leadership through Hegel's master/slave dialectic: Towards a theory of the powerlessness of the powerful, ki je bil priobčen v reviji Leadership (2014, št. 4, str. 391 – 411). Problem je, da hlapci napačno domnevajo, da je gospodar človek z močno voljo, znanjem in s kompetencami, da jih vodi v svetlo prihodnost, ta pa je zapeljan, kot pravi avtorica, z erotiko oblasti (erotics of power). Posledice so lahko tudi katastrofalne za vse udeležence.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3760

Kakšen je svet, v katerem živimo in v katerem bodo Slovenci postopoma vse srečnejši, kot pravijo v svoji viziji? To je svet, v katerem vlada ena sama vizija prihodnosti, ki bi jo morda lahko imenoval liquid in se še enkrat spomnil izjemnega nedavno preminulega filozofa in sociologa Zygmunta Baumana. Vizija je kajpak kapitalistična in je vizija kapitala. Ni vizija ljudi, čeprav jo zastopajo in imajo za svojo. Vizija pomeni neskončno nadaljevanje in kopičenje istega, tega, kar je Bauman navezoval na posebno držo, ki ponazarja današnje odnose med ljudmi in elito: dajte nam oblast, mi pa bomo prevzeli odgovornost za vašo prihodnost. Ki bo kajpak vse lepša, bi dodal. Vizija v resnici izhaja iz kapitala in se vrača k njemu. Neguje ga, skrbi zanj, ljudem pa obljublja, da bo nekaj drobtinic padlo tudi v njihova usta. Nadaljevanje istega zato pomeni ohranjanje razlik med ljudmi, zlasti pa pomeni, da ljudje, ki nimajo dostopa do kapitala in trgov, vsega tega ne bodo nenadoma čudežno dobili. Resnica kapitala je namreč njegovo kopičenje in koncentriranje v rokah teh, ki ga že imajo. Svet, kakršnega poznamo, bo zato vse bolj nasilen. Razmišljanje o novem fašizmu ni povsem izvito iz trte.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4111

Podatki znanstvenikov so kristalno jasni, objektivni in vanje preprosto ni mogoče dvomiti, tudi če se potrudiš: ta hip je na severnem tečaju temperatura za 30 stopinj Celzija višja, kot bi morala biti. Kako to vemo? Preprosto: vzameš termometer, ki je precej zanesljiva naprava za merjenje temperature, ga pustiš nekaj časa na zraku in odčitaš. Ugotoviš tole: namesto minus 30°C je temperatura okoli ničle. In napovedi taistih znanstvenikov, ki znajo meriti temperature, praviloma so to visoko izobraženi fiziki, so strašljive. Trump pa nič. Kot da se njega to ne tiče. In kako je v provinci? Medtem ko znanstveniki neutrudno opozarjajo na prihajajoče katastrofe epskih razsežnosti zaradi podnebnih sprememb, ljudje v Sloveniji rajajo, se držijo za roke in pojejo. V provinci so tako pravkar ugotovili, da bodo do leta 2050 postopoma vsi Slovenci – srečni ljudje. Tako pravi najnovejša vizija, ki jo je spisalo nekaj izbranih Slovencev. Saj je lepa pravljica, vendar je zgolj to. In od pravljic na žalost ni mogoče živeti. Je pa mogoče od njih umreti.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4348

Živi veliko ljudi, ki nenehno hujšajo. Vedno znova so na dietah in vedno znova ne hujšajo, nekateri pa celo pridobivajo na teži, kar je na prvi pogled zelo nenavadno. Zakaj je tako, zakaj hujšanje praviloma ne pomaga, zakaj študije dokazujejo, da ljudje, ki hujšajo, pogosto poleg pridobivanja teže razvijejo še druge simptome, kot so spominske motnje, težave pri učenju, reševanju problemov in nadzorovanju lastnega vedenja, zlasti čustev, zaradi katerih dodatno trpijo? Za potrebe predavanj o vplivih prehranjevanja na možgane, ki jih imam po Sloveniji, sem prebral še eno dobro študijo. Spisala jo je ameriška psihologinja Charlotte N. Markey, ki se že dolgo časa ukvarja prav z zapisanimi vprašanji. Naslov knjige je Smart People don't Diet.

1 komentar