Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Podrobnosti
Zadetkov: 7205

Obstaja množica klišejev o kulturi, ki se vztrajno ponavljajo skozi čas kot pokvarjena lajna, in včasih se zdi, da jih ne bo nikoli konec: kultura je pomembna za narod; narod si bo pisal sodbo sam; kultura vsak dan, ne le ob prazniku; umetniku sreča laže. Poleg klišejev pa človeško bitje premore še kaj drugega, pomembnejšega, zlasti pa bolj navdihujočega. Tudi zaradi tega, kar imenujemo kulturni kapital. Pravkar sem prebral izvrstno knjigo: Alexandre Bohas. The Political Economy of Disney: The Cultural Capitalism of Hollywood (Palgrave Macmillan, 2016). Navdihnila me je z dobrimi razmišljanji o kapitalizmu, kulturi in globalni zabavi, vplivih Disneyja na Hollywood in Hollywooda na civilizacijo prostega časa, ki že dolgo niti slučajno ni to, kar nosi v imenu, pa seveda o plitvinah hollywoodskih pripovedi, ob katerih je Prešeren svetovni prvak. Danes zato govorim o njem. Ker se spodobi, kot bi rekli moralizatorji.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3758

Ljudje včasih mislijo, da so protesti drugih ljudi nihilistični, destruktivni in brezplodni, namenjeni zgolj zabavi nastopajočih ali ego tripu, uveljavljanju ozkih političnih interesov in posamičnih sindikalnih zahtev, zato večina ljudi ne protestira niti tedaj, ko ima vse razloge za protest in je ta družbeno pravičen, upravičen in etičen. Resnica same zamisli protesta je ravno nasprotna od prevladujoče dokse: vsakdanje življenje je že samo prežeto z nihilizmom, nevidnim sistemskim nasiljem nad ljudmi, s simulakri in simuliranimi oblikami življenja, kot bi rekel Jean Baudrillard, z uveljavljanjem ozkih političnih interesov in s kopičenjem kapitala v rokah peščice. Protest je zato nujen, saj je na strani življenja, ne pa na strani tehnološke racionalnosti, rasti borznih indeksov in vlaganja velikanskih količin denarja v delnice, logike simulacij in politik, ki poglabljajo prepad med elito in vsemi drugimi ljudmi.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4270

Kaj je narobe s Slovenci? Tako vprašanje se namreč zastavlja samo od sebe, in ni posledica moje vzvišenosti. Zakaj se zastavlja? Včeraj smo državljani province izvedeli, da bomo odslej dražje plačevali električno energijo. Razlog je nadvse preprost: obstaja izguba Termoelektrarne Šoštanj. Medtem ko se ves svet razen Trumpa spreminja in skuša rešiti človeštvo pred katastrofalnimi podnebnimi spremembami, te dni lahko beremo poročila z Arktike, ki se segreva izjemno hitro, to pa dokazuje tudi vremenska napoved za 6. februar 2017, ki pravi, da bodo na nekaterih področjih Arktike temperature tudi do 30°C višje, kot so bile povprečno v obdobju 1979 – 2000, smo v provinci že pred leti, ko so nam pravljičarji iz dneva v dan pripovedovali zgodbo o uspehu, najprej zgradili – novo termoelektrarno. To je čisto preprosto tovarna na premog. Pokurili bomo torej še več fosilnih goriv, so nam takrat sporočili, in prispevali svoj skromni delež k segrevanju Zemlje, kot da še ni dovolj segreta. A to še zdaleč ni vse. Ta smrdljiva tovarna na premog ustvarja poleg vsega še izgubo. Že tako ali tako je čisti neoliberalni polom, ker so mnogi zaslužili z njeno gradnjo oziroma s krajami bajne denarce, sedaj pa nam še mirno sporočajo preko medijev, da bomo plačevali dražjo energijo, ker ustvarjajo izgubo. Da ne bo nesporazuma: kurimo premog namesto čiste energije, nekateri kradejo, kurjenje premoga ustvarja izgubo, državljani pa naj plačujejo vse skupaj. In medtem ko so Romuni na ulicah, ker imajo vlado, ki sprejema nore odloke, s katerimi se nikakor nočejo sprijazniti, gledajo Slovenci skoke, navijajo za svoje in so čisto mirni pri plačevanju položnic za dražjo električno energijo. Nedoumljivo!

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4305

Predsednik vlade postaja odločnejši, pravijo, ker mu piarovci svetujejo, naj bo tak; torej potrebuje podporo. Tako mimogrede reče, da bi moral predsednik parlamenta odstopiti kot podpredsednik stranke SMC, ker se ne strinja s skrajno problematičnim in nevarnim zakonom o tujcih, ki ga sam sicer podpira. Ministrova nenavadna odločenost pomeni zlasti poceni rabo množične psihologije, ker se upravljavcem s človeškim kapitalom očitno zdi, da je treba ljudem nenehno pripovedovati o potrebi po varnosti, kot da ne znajo šteti do pet. Politično poniževanje ljudi je res veliko, izrabljanje psihologije in odtujenost sta tudi obsežna, zato je opolnomočenja ljudi, če odštejemo modne utrinke in novorek, še vedno malo. In vse premalo je tega, kar je imenoval sociolog Robert Merton zakon nenameravanih posledic. Ali po domače: ljudje vedno znova rečejo in mislijo, da se s tem izvlečejo iz zagate, da niso nameravali storiti tega ali onega, pa se to ali ono kljub temu zgodi.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4850

Intelektualni fašisti, piše Albert Ellis v članku z naslovom Intellectual fascism, ki je izšel že davnega leta 1985 v Journal of Rational-Emotive & Cognitive-Behavior Therapy, pogosto terjajo od sebe, pa tudi od drugih ljudi, popolno kompetentnost (perfect competence) in univerzalne dosežke (universal achievement). Ali ima njegovo spoznanje kako vrednost ali kak pomen v svetu, v katerem živimo ta hip? Ima. Poglejmo.

2 komentarja

Podrobnosti
Zadetkov: 4128

Ko govorijo politiki o prihodnosti, navadno ne zbujajo upanja v ljudeh. Njihove pravljice so tako polne žargona in novoreka, ki je tako neverjetno zglajen in poenostavljen, besede, ki jih uporabljajo, pa so tako izpraznjene pomena in smisla, ker se neskončnokrat ponovijo, da preprosto ne morejo sprožiti občutkov in misli, povezanih z resničnim upanjem, s pristnimi emocijami. Mogoče je sicer blefirati, mogoče se je sprenevedati, mogoče je naivno verjeti, da vendarle obstaja upanje, toda to je čisto nekaj drugega. Primer je tudi tale: leta 2007 so mainstream ekonomisti v en glas, skoraj soglasno torej, vsak dan govorili o gospodarskih čudežih, o rasti vsega, o vzpenjanju, o optimizmu na borzah in o vsem drugem iz tega registra, politiki pa so jih nenehno citirali, da bi še sami prepričali volivce, kako čudovito je živeti na Zemlji in kako dobro je imeti globalni kapitalizem ter ljudi, ki se spoznajo na njegovo sicer zapleteno delovanje. Svet je bil po njihovem prepričanju ena sama vesela kapitalistična vas in ljudje naj bi z radostjo v srcih zrli v pravljično kapitalistično prihodnost s prijaznim obrazom za vse. Potem je napočilo leto 2008 in začela se je dolga depresija. Pravljičarji so se nenadoma obnašali, kot da je povsem nepričakovano in v nasprotju z vsemi željami preprosto padla z Lune. V resnici pa so dobro vedeli, da je bila zgodba o domnevnem uspehu neoliberalnega kapitalizma mogoča le zato, ker so dolga desetletja uničevali sindikate, strašili delavce in jih atomizirali, da so bili povsem nemočni. Verjeli so namreč, da je za kapitalizem dobro to, kar je za delavce katastrofa. Potem se je pojavil Donald Trump in začel taistim delavcem pripovedovati novo pravljico. Nevarno pravljico.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 7338

V zelo kratkem času se je zgodilo veliko. Čas nenadoma teče hitreje, dogodki se vrstijo z veliko naglico. Mislim na vsakodnevne poteze novega ameriškega predsednika, pa tudi na poteze slovenske vlade in slovenskega parlamenta. Ameriški predsednik izpolnjuje predvolilne obljube: tako bo res gradil zid na meji z Mehiko, dolg bo okoli tri tisoč kilometrov. Zid bo kajpak drag, mehiški predsednik pa je že rekel, da ga Mehika niti slučajno ne bo plačala. Kdo ga bo torej plačal? Ameriška podjetja bodo prisiljena zaradi druge predsednikove odločitve proizvajati dobrine na domačih tleh, namesto na tujih, kjer je cenejša delovna sila. In ker nismo pravkar padli z Lune, vemo, da bodo na domačih tleh plačevala ameriške delavce, ki niti slučajno niso pripravljeni delati za toliko denarja kot mehiški ali kitajski. Torej bodo ameriški avtomobili dražji, saj je delavec strošek. Kdo bo kupoval dražje ameriške avtomobile? In še na slovenska tla: provinca se je odločila prek svojih demokratično izvoljenih predstavnikov, da lahko zapre meje, če bodo begunci in migranti spet množično želeli v obljubljene dežele. Nad tako odločitvijo se zgraža ves svobodni svet, toda provinca trmasto in zaverovano vase vztraja pri odločitvi, ki krši civilizacijske norme. V resnici me je vse bolj sram, da sem njen prebivalec.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4381

Pod roke mi je prišel daljši razgovor z gospodom Boštjanom M. Zupančičem, ki uporablja različne metafore, kot je na primer tista o prededipalcih, pa ona o pesticidih in maskulinizaciji možganov, ki je sodobna nevroznanost ne pozna, metaforo o dečkih, ki nikoli ne postanejo moški, kar je sicer veliko bolje, o ljudeh, ki zasedajo položaje in svobodno vladajo v tej provinci kot kakšni naduti despoti, kar je prav tako zelo dobro, sem pa sodi tudi metafora o množici ljudi, ki skoraj mazohistično uživa v lastni podrejenosti, v prislovičnem slovenskem hlapčevanju in drobcih, ki redno padajo z bogatinove mize, da je ravno prav potešena in da se ne upira preveč, čeprav, empirično vzeto, pogojev za kak dober upor sploh ni. Sledi komentar, ki je obenem tudi daljni odmev pogovorov, ki sva jih imela s pokojnim Rugljem ob večerih v njegovi dnevni sobi.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4215

Včeraj sem imel predavanje na piranski gimnaziji. Za mlade. Za tiste mlade, ki jih je Sokrat kvaril in za svoje delo plačal najvišjo ceno, saj je bil prepričan, da dela prav. Tako v resnici upam, da sem jih vsaj malo pokvaril tudi sam, saj sem prepričan, da delam prav, ko mislim in učim mlade misliti, kajti duh svobodnega razmišljanja, ki ga širim, je edini pravi način, kako se upirati oblasti, izkoriščanju, kapitalu in privilegijem, v katerih uživajo nekateri. Ceno sem kajpak voljan plačati. Kaj torej pomeni kvariti mladino danes?

2 komentarja

Podrobnosti
Zadetkov: 4294

V času zatona se niža tudi kognitivna raven delovanja, zato se ljudje vse bolj ukvarjajo s trivialnostmi, čeprav so sicer še vedno inteligentna bitja kot prej; ravnajo natanko tako, kot je predvidel Freud v razpravi Množična psihologija in analiza jaza. Ugotavljajo na primer, ali so krave, ki jih bodo zaklali, srečnejše od sosedovih ali ne. Ukvarjajo pa se tudi z drugimi zadevami, primernimi času.

1 komentar