Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Podrobnosti
Zadetkov: 4989

Dragi Dušan,

zelo me razveseljuješ s svojimi kolumnami. :-)

Včeraj na poti domov iz službe sem se ustavila v Mercator centru. Sin mi je poslal sms, da nekaj nujno potrebuje. Če ne bi bilo treba, bi se v velikem loku izognila trgovini. Berg doktorja seveda nisem šla gledat, sem pa od daleč videla dogajanje. Ljudi je bilo kar precej, vse skupaj se je dogajalo na ograjenem in varovanem parkirišču. Da neka glava pripada Berg doktorju, sem sklepala po tem, ker je bilo okoli nje največ dvignjenih rok z mobilniki, ki so snemali ali fotografirali.

Me je pa v Mercator centru neprijetno presenetilo nekaj drugega. Presenetilo morda ni najboljši izraz, saj te kaj takega ne more presenetiti. Bolje bi bilo reči, da me je navdalo z občutki vnovičnega razočaranja, nemoči in gnusa. Na mestu, kjer je stala trgovina s čevlji, katere ponudbo bi opisala z 'nižji cenovni razred srednje kakovosti', kar pomeni, da je trgovina ponujala obutev v cenovnem razredu od 30,00 EUR do 150,00 EUR za par, sedaj stoji nekaj drugega. Stoji trgovina s čevlji 'najnižjega cenovnega razreda nižje kakovosti', kar cenovno pomeni obutev od 15,00 EUR do 60,00 EUR za par. Trgovina je popolnoma nova, včeraj so imeli celo otvoritveni 20 % popust. V njej je mrgolelo ljudi. Prvi vtis, ki sem ga o trgovini dobila, pa je odvraten. Čeprav je trgovina nova, je iz nje že od daleč smrdelo po ceneni plastiki. Trgovina kot celota tudi ni prav nič lično urejena. Videti je, da hoče biti obenem tudi skladišče, saj je na policah velika količina škatel z obutvijo. Človeka, ki ima vsaj za silo nekakšen okus, mora vse skupaj navdati z odporom.

A ta trgovina nikakor ni izjema. V Mercator centru jih je več deset podobnih. Prodajajo cenene ure, ceneno obutev, cenena oblačila, cenene torbe ... Iz vseh veje plastičen smrad ... Vedno, kadar sem tam, pomislim, kako odveč je vse to, kako lepši bi bil svet brez vseh teh smeti in bi na veliki površini trgovskega centra raslo cvetje. Slika je namreč izjemno bizarna. Če pomislim, da so za produkcijo tako nesmiselnih stvari brez vsakršne vrednosti, brez estetike, brez česarkoli, zaradi česar bi lahko človek imel do njih odnos (razen gnusa), bili porabljeni dragoceni naravni viri ... Da njihova produkcija uničuje naravo, zastruplja ljudi, živali in rastline ...

Ker je tega vse več, čutim nekakšno nemoč in jezo. Nemoč zato, ker sem premajhna in mi ne uspeva s svojim ravnanjem vplivati na karkoli. Jaz ne kupujem ničesar takega. Pa ne zato, ker zmorem kupovati boljše in dražje in se mi ni potrebno prerivati v cenenih trgovinah. Večino tega, kar sama cenim, pravzaprav ne morem kupiti. Na eni skrajni točki imam opraviti s tem, kar mi je nedostopno, na drugi pa s tem, česar nočem niti zastonj. Vmes ni tako rekoč ničesar. Rezultat je ta, da še malo manjka, pa bom naokoli hodila gola ali zavita v kako rjuho, ampak kaj, ko mi zaledeni kri, če pomislim, da bi morala dati nase nekaj, kar je prepojeno s strupi in proizvedeno na kraju in na način, ki ga nočem videti. To me naredi povsem bolno. Z jezo pa me vse skupaj navdaja zato, ker vse te smeti (smeti so od trenutka, ko se porodi ideja o njih) zastrupljajo zrak, ki ga diham, vodo, ki jo pijem ... Jezi me tudi to, da ljudje pristajajo na to in se vedejo kot podganja zalega, ki požre vsakršno svinjarijo, se maže z njo in odeva vanjo. Jezi me seveda tudi to, da sama sebe doživljam kot nekoga, ki si zasluži vse kaj boljšega. Prav nič se ne tolažim z ničimer. Ne iščem višjega smisla v svojem početju (nekupovanju cenenih stvari). Prav nič se ne tolažim z dejstvom, da je moja minimalistična drža dobra za naravo in nikakor ne propagiram nošenja stvari do popolnega iztrošenja, niti ne podpiram kake druge eco propagande. Prizadevanja za previdno kupovanje in ravnanje s čimerkoli z eco namenom vsekakor cenim, vendar si ne dovolim, da bi me to zaslepilo pred realnostjo sveta, v katerem živim. Ne veselim se recikliranih oblačil, ki so proizvedena iz odpadkov, starih plastenk in podobnega. Ne veselim se puloverjev iz reciklirane volne. Več kot očitno je, da reklame za tovrstne produkte nagovarjajo mene, tebe, sosedovo Micko ..., ne pa Melanije Trump denimo.

No, le da Cerar pravi: 'Stvari se izboljšujejo.' Kje, kaj, za koga? Tako je torej rekel pred dnevi Cerar, ministrski predsednik. Prav. Komentar?

2 komentarja

Podrobnosti
Zadetkov: 4320

Potreb po seznanjanju ljudi z znanstvenimi spoznanji o naravi stresa, vplivov hrane na možgane in tvorjenju tumorskih celic je toliko, da se ne morem odzvati na vsa vabila za predavanja. Kar je dobro, kajti ljudje očitno želijo nekaj narediti, da bi zmanjšali vplive industrije hrane, oglasov, propagande in korporativnih pritiskov, naj jedo junk food, naj bodo debeli in naj imajo okvarjene možgane.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3906

Vsake toliko časa je teden možganov in takrat tudi mediji priobčijo cvetko ali dve o delovanju tega neverjetno kompleksnega in zmogljivega organa. Seveda povedo le tisto, kar se jim zdi, da je lahko zanimivo za množice, po navadi pa vse skupaj ne traja več kot nekaj kratkih minut, ki jim sledijo nujne reklame, ker je medijski čas dragocen, kot pravijo, čas pa je kajpak denar. Naslovni zapis tega prispevka je obenem naslov takega skorajšnjega medijskega ocvirka, ujetega v primež vsakdanjih zahtev, ki nikakor niso zgolj zahteve kapitala. V njem sta pomembni besedi kriza in možgani. Kaj še lahko rečemo o zapisu, da bo teden možganov vsaj nekoliko znanstveno podkovan, saj sta besedi pomemben sestavni del naših vsakdanjih življenj, kar seveda pomeni, da bi morali mediji bistveno več časa posvetiti omenjenima temama, pa tega iz neznanih razlogov vendarle ne naredijo? Za kaj in za koga potem sploh so? Vprašanje nikakor ni naivno. In ne mislim, da je edini pravilni odgovor: za kapital in za profite.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3857

Dragi Dušan,

hvala za prijetno branje danes zjutraj. :-)

Po branju Orwella, katerega opis socialnega dna iz leta 1930 grozljivo spominja na razmere, v katere tone ta svet, sedaj berem knjigo Prihodnost ekonomije: kako se otresti ekonomistifikacije. Spisal jo je Jean-Pierre Dupuy. Že uvodni stavek je obetaven: 'To knjigo sem napisal iz sramu. Sramu, ki me je navdajal ob tem, kako se politika pušča poniževati ekonomiji, oblast ekonomskemu upravljanju ...'

Tudi sama včasih kar ne morem verjeti, da živim v tako barbarskem času, da sem pripadnica vrste, ki uničuje živo in mrtvo. Zelo dobro si zapisal, kaj si o človeku misli Narava.

Nadejam se še kake tvoje refleksije po Berg doktorju. Ampak saj je predvidljivo in dolgočasno. Tam se bo trlo ljudi, Berg doktor bo kaj podpisoval, objemal in pestoval otroke, se fotografiral z mladimi in manj mladimi, pokasiral honorar in se spokal na kako gostijo ali pa kar naravnost na letališče. Zvečer (torej že jutri) bo to osrednja novica pri poročilih. Kako Pop TV in megamarket skrbita za blagor ljudstva. Ljubko, ni kaj.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3986

Dragi Dušan,

če te bo spodnja povezava navdihnila k pisanju psihoanalitičnega pamfleta o stanju duha v dolini in njenih prebivalcih, bom zelo vesela. Zadeva žal ni šla mimo mene, ker sem tam lokalec in so plakati povsod.

Ravno včeraj sva s sinom razpravljala WTF je Gorski zdravnik za ta planet? Rekel mi je, da Leonarda di Capria bi šel še gledat, ampak Gorski zdravnik ... Da bi bila zadeva še bolj bizarna, bi šli ljudje gledat Di Capria zato, ker je znan igralec in je igral že v mnogih filmih. Pri Gorskem zdravniku je povsem drugače. Ljudje ne gredo na snidenje z igralcem, ampak prav z Gorskim zdravnikom ... A ni tu nekaj bolnega? Predvidevam, da se bo trlo ljudi in bodo polni avtobusi romali iz vseh koncev deželice.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4799

Veliko pišete in govorite, kaj kapitalizem je in kako deluje. Bi lahko napisali kakšno kolumno o tem, kakšnega človeka, občestva, idej in dejanj kapitalizem ne prenese? Naslov bi lahko bil 'Česa kapitalizem ne prenese'. Z veseljem.

3 komentarji

Podrobnosti
Zadetkov: 4226

Zelo dobro je, da imamo znanost. Prav tako je dobro, da se številni zanesejo nanjo. Ni tako dobro, da imajo nekateri ljudje raje vraževerje, toda verjamem, da bo znanost končno vendarle prevladala in da bo prihodnost sveta svetla. V tej svetli perspektivi bi rad komentiral spoznanji, ki ju najdemo v dveh knjigah. Prva je tale: Experimenting on a Small Planet: A History of Scientific Discoveries, a Future of Climate Change and Global Warming (William W. Hay, 2016), druga pa je The Great Leveller: Violence and the History of Inequality from the Stone Age to the Twenty-First Century (Walter Scheidel, 2017). Branje obeh knjig je zares prvovrstni užitek, ki ga želim ponavljati, saj je branje takih knjig celo veliko bolje kot zadevanje s sladkorjem, z alkotom ali s hamburgerji, z rakotvornim rdečim mesom in drugimi substancami, ki so nam všeč. A kot rečeno: komentiral bi le dve izjavi.

2 komentarja

Podrobnosti
Zadetkov: 4714

Pred dvema dnevoma je bil osmi marec; danes je deseti. Prvi dan je bil posvečen ženskam, današnji je posvečen moškim. Ne po naključju, kajpak. Zgodovina obeleževanja obeh datumov je dolga, enako lahko rečemo za zgodovino razmišljanj o zamislih, ki so sploh privedle do tega, da se na tadva dneva posebej lotevamo tematike, kaj pomeni biti ženska in kaj pomeni biti moški v sodobnih družbah. Na žalost pa smo zopet poslušali predvsem klišeje, puhlice in novorek, omembe vrednih produktivnih idej pa je bilo komaj za vzorec; zopet ne po naključju, saj nismo naivni. Ženske, so nam tako vnovič pripovedovali, še vedno niso dovolj emancipirane. Niso dovolj spoštovane, niso dovolj upoštevane, kar je sicer zelo res, in to vemo že zelo dolgo časa; torej niso povedali ničesar novega. Niso nam na primer povedali, kaj to sploh pomeni, če odštejemo, da nimajo enakih plač, kot jih imajo moški, zlasti pa niso poudarili, da je v kapitalizmu tako, da noben delavec ni dovolj plačan in da so vsi izkoriščani, da ne odločajo o ničemer in da so povsem odtujeni od elit, ki dejansko odločajo. V Sloveniji je vse skupaj še dodatno zakomplicirano, to pa bo tudi predmet mojega nadaljnjega razmisleka, saj se nekatere zadeve obračajo izrazito v desno. Neka gospa je tako na primer že pred časom rekla, da bi morali posiljenim ženskam pomagati roditi otroka, ker bi jih to osrečilo. A to je šele začetek.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3963

Včasih kdo reče, da je dobro imeti veliko sliko sveta pred seboj, da ni dobro gledati na svet kakor skozi ključavnico, da so ozki pogledi problematični, ker človeku premalo povedo, da je torej dobro imeti široko odprte oči in se ne gibati v ozkih okvirih. Človek naj bi bil torej širok, kot se reče. Obenem pa vsakdanja izkušnja potrjuje spoznanje, da velika in natančna podoba pogosto ravno ni sprejeta, da prevladuje relativiziranje, kot da je vsak pogled na svet enako dober kot vsak drug pogled, kot da je vsako mnenje že tudi ustrezno in bi moralo biti samodejno sprejeto. Zadeve so zares zapletene in prav zato je danes na vrsti velika slika sveta.

2 komentarja

Podrobnosti
Zadetkov: 4216

Dogodku kajpak sledi refleksija. Takole je napisala mati nekega mladeniča, ki se je udeležil srečanja z bajno bogatimi politiki oni dan v Ljubljani: Dobro ste zadeli duh tistega dogodka. Moj otrok je prišel domov precej potrt. Mislim, da se ga je dotaknilo in da je čutil svojo nemoč. Rekel je, da če bi imel Cerar čustva, bi moral pobegniti s prizorišča, se skriti v zadnjo luknjo parlamenta od sramote. Pristavil je še, da bi lahko rekel karkoli, pa bi bilo enako, in da se je počutil, kot bi bil 'med onimi, ki se jim govori, da če nimajo kruha, naj jedo potico'. Mladi so šli domov in po svoje. Trojica dobro plačanih pa na pojedino in teran. Cerarja verjetno ni motilo, kako je izpadlo vse skupaj pred visokim gostom. (Mene osebno bi bilo na njegovem mestu tako sram, da ne bi šla iz hiše vsaj par mandatov koga drugega.) Pa še nekaj je zmotilo sina. Zmotilo ga je, da se je trojica vedla tako, kot bi se pogovarjala z otroki iz jasli, za katere res ne moreš pričakovati, da jim bo kaj jasno. Ampak je na koncu sklenil, da ljudem še ni dovolj hudo, da bi kaj spremenili. Za svoje vrstnike pravi, da jim ni pomoči. Zadevajo se z ekrani in ekrančki, ne razmišljajo o ničemer, in strah ga je prav teh ljudi, ki bodo nekoč pač tako ali drugače krojili usodo tega sveta. Sicer je prepričan, da je vojna neizogibna. Bil je pravzaprav precej – ne vem, kako bi opisala – razdražen. Gospo komisarko je opisal kot 'tisto babo', ki kroji našo usodo. Zelo so ga prizadeli njeni pozivi, naj se mladi obrnejo nanjo, če bodo imeli težave.

1 komentar