Dušan Rutar
Filozof in psihoanalitik
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 970
Predavanja v naslednjem šolskem letu bom nadaljeval z razmislekom o koordinatah inkluzije in sočutne skupnosti, kot sledi.
Naslov najnovejše študije je The Politics of Social In/Exclusion in the EU: Civic Europe in an Age of Uncertainty (Markus Thiel, Ernesto Fiocchetto, Jeffrey D. Maslanik, Palgrave Macmillan, 2023); po slovensko: Politika družbene vključenosti/izključenosti v EU: državljanska Evropa v dobi negotovosti. Študija je dobra in koristna za aktualna razmišljanja o mehanizmih, zaradi katerih ne bi smeli biti naivni in verjeti, da je vključevanje ranljivih družbenih skupin, kot jih imenujejo, splošni proces, nad katerim so vsi navdušeni. Ker niso. Socialna vključenost in enakost sta sicer znaka sodobne Evrope, toda avtorji opozarjajo, da je zadeva komplicirana in vse prej kot rožnata. Obstajajo namreč železne strukturne značilnosti politik vključevanja in izključevanja, ki jih moramo poznati, če sploh še mislimo resno s politikami vključevanja. Ena od železnih značilnosti je na primer tale.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 752
Zaradi posta človek ne umre. Industrija hrane iz očitnih razlogov nikakor ne more biti zadovoljna, če se ljudje postijo. Ni šans. Izkoriščajo medije, ki jih dobro plačujejo, in ponavljajo, da je treba jesti – na primer petkrat na dan. O tem ni treba razmišljati, sploh pa ne kritično. Sokrat, ki je prav gotovo znal kritično razmišljati, se je redno postil. Govoril je, da tako ostaja mlad in da so njegovi možgani v dobri formi. Nikoli ni rekel, da mu primanjkuje energije. Energije je imel dovolj. Ker ni res, da energije zmanjka, ko se postimo, in da moramo zato skrbeti za profite industrije energijskih pijač. Ker jih ne potrebujemo. Energije je namreč dovolj. Postim se enkrat tedensko. In je res dobro. Kaj vse je dobro?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 794
Je že dolgo izjemno velik in nenehno narašča. Menedžerji se na psihologijo sicer ne spoznajo kaj dosti, imajo pa interes. Ta je naddoločen z logiko profitabilnosti, zato v resnici nimajo interesa za ljudi kot osebnosti, saj jih zanimajo profiti. Moja sreča, na primer, je dobra za njihove profite – še bolje pa je, če kot delavec nisem le srečen, temveč sem tudi učinkovit. Nikjer v tej zgodbi kajpak ni potrebe, da kritično razmišljam o nasilnem svetu, o tekmovalnosti in družbenih hierarhijah, zlasti pa ni potrebe po analiziranju izkoriščanja človeških osebkov za potrebe drugih.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 832
Jutrišnje predavanje, namenjeno vzgojiteljicam v vrtcu, ima jasen cilj: poudariti pomen odnosov, v katere vstopajo otroci in odrasli. Jasnost cilja je pomembna zlasti v luči vsakdanjih spoznanj, kako težko ljudje prenašamo različnost in kako težko se učimo solidarnosti z ljudmi, ki jih imamo za drugačne od sebe. Zagovarjal bom potrebo po pogostejšem in poglobljenem pogovarjanju – ne o vremenu ali biznisu ali športu ali modi, temveč o odnosih, v katere vstopamo vsak dan, a jih pogosto ne razumemo dovolj dobro. So zelo pomembni za nas, le da jim posvečamo bistveno premalo pozornosti in časa.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 850
Alain de Botton je v nekem predavanju spregovoril o tem, kako smo ljudje uničili lastne zmožnosti za ljubezen, ki bi morala obstajati v srcu tega, kar imenujemo obče dobro. Hvala bogu je bila na vrsti konferenca, na katero so me povabili. Na njej sem spregovoril natanko o človekovi zmožnosti za ljubezen, saj verjamem, da smo še vedno zmožni ljubiti drug drugega. Ne na romantičen način, ker ta nima resne zveze z ljubeznijo, temveč na način, ki je v samem jedru teorije hendikepa: vsak od nas je ranljiv, ranjen, poškodovan, zlomljen, prizadet, hendikepiran, nagnjen k sebičnosti in egocentričnosti, vsakdo je težaven in naporen in kompliciran, zato je včasih težko živeti že s samim seboj, kaj šele z drugim. Morda je vsakdo tudi podkupljiv, kot pravi pregovor: vsakdo ima svojo ceno. A ljubezen je vseeno možna. Temelji na spoznanju, da lahko prepoznamo drug drugega in se sprejemamo – prav zaradi zapisanega, zaradi tega, kar je v naši naravi. In tam je tudi sočutje. Z nobenim drugim človekom ni lahko živeti, podčrta svoj govor Alain de Botton, to pa še ne pomeni, da ni mogoče. Ljubezen dokazuje, da je mogoče, čeprav celo vsakdo, ki ljubi, nujno povzroča drugim ljudem tudi trpljenje.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 1021
Minea mi je poslala povezavo do strani z naslovom Gen Z obožujejo nov trend ‘gnitja v postelji’. Moj odziv je današnji dnevniški zapis, ki je sicer eden v vrsti zapisov o problematični oziroma toksični naravi industrije sreče, priganjanja ljudi k delu in industrije wellnessa.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 1073
Predavanja v naslednjem šolskem letu bom pričel z obsežno in podrobno analizo sedaj že klasičnega besedila o družbeni represiji in razvoju socialne oziroma družbene teorije hendikepa (The Concept of Opression and the Development of a Social Theory of Disability, Paul Abberley, Disability, Handicap & Society, let. 2 (1987), št. 1, str. 5 – 19). To bom storil tudi zato, ker je sicer zastareli medicinski model invalidnosti v teh krajih še vedno zelo živ in močan, zlasti pa zaradi potrebe po boljšem razumevanju koncepta hendikepa in neodvisnega življenja.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 992
Naslov knjige je zgovoren in vreden nadaljnjega razmisleka: Ultra-Processed People; njen avtor je Chris van Tulleken, molekularni virolog in profesor na University College London, zato že lahko slutimo, na kaj se naslov knjige nanaša. Nanaša se na zelo procesirano hrano. In kot je lahko zelo procesirana hrana, so lahko zelo procesirani tudi ljudje. Tako smemo sklepati. Nadvse zanimiva ideja, ki postane še zanimivejša zaradi podnaslova knjige: Why Do We All Eat Stuff That Isn't Food … and Why Can't We Stop?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 868
Ko sem predstavil Sočutno šolo v naši podporni skupini, sem ponazoril njeno temeljno idejo s staro, zelo staro podobo. V tradicionalni skupnosti nekdo zboli. Ne odide k zdravniku, s katerim se sam v pisarni nekaj časa pogovarja, zdravnik ga nato pregleda, postavi diagnozo in predpiše terapijo. Ne, odide k šamanu ali zdravilcu, ki ga začne zdraviti, vsa skupnost pa se zbere okoli njiju. Bolezen je namreč nekaj, kar ima poleg biološke še dve ključni koordinati: je duhovna zadeva in je skupnostna. Zadeva skupnost – od tod izraz skupnostna skrb. In je duhovna, spiritualna. Telo v tej perspektivi nikoli ni ločeno od duha, ni materialna zadeva, ki nima nobene zveze z duhovnimi. Ravno nasprotno je res: telo brez duhovnosti je isto kot riba brez vode. Taka je klasična, tradicionalna ideja, ki jo Aristotel tako sijajno vpne v koncept evdajmonije in v koncept duše kot entelehije telesa.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 923
Včeraj sem predstavil knjigo Sočutna šola. Spregovoril sem o realnih utopijah, kajti sočutne skupnosti so prav to: so realni ne-kraji. So kraji, ki ne obstajajo, to pa še ne pomeni, da ne bodo obstajali že jutri. Prav zato sem razmišljal tudi o nenavadni realni izkušnji, ki nam pove, da včasih to, kar imamo za nemogoče, nenadoma postane mogoče. To je zares posebna izkušnja, ki nas morda prepriča, da v življenju prevečkrat vržemo puško v koruzo, češ da je nekaj nemogoče, da nečesa ni mogoče uresničiti. Včasih je zato zares dobro, če verjamemo, da je tudi na videz nemogoče vendarle mogoče. Potem preberem intervju z režiserjem Wimom Wendersom (Wim Wenders: cinema today ‘makes me nauseous’, Vanessa Thorpe, The Guardian, 19. maj 2023).