Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Na prvi pogled je vse skupaj zelo preprosto in zlahka razumljivo. Napredovali smo. Napredovali smo kot človeštvo, kot civilizacija, kot družba. In napredujemo kot občestvo, kot posamezniki. Znašli smo se namreč v svetu večnega napredovanja. Vsak človek zato vsaj nekajkrat v letu reče sebi in drugim, da gre naprej. In čez nekaj tednov bo zelo veliko ljudi v zboru vzklikalo, da bodo šli v novem letu naprej. A kam bodo v resnici odšli?

In nemudoma začutil nelagodje, zato bi lahko izjavo tudi obžaloval. Ljudem okoli mene namreč ni bilo všeč, kar sem rekel. Seveda jim ni bilo, ker so pričakovali, da bom rekel »da«. Pričakovali so, da se bom strinjal z njimi, da jim bom prikimal, da ne bom »kompliciral«, da bo vse tako, kot so navajeni, kot je vedno bilo. Ničta raven naših odnosov je namreč strinjanje, za katerega nekje globoko v sebi verjamemo, da pomeni tudi potrjevanje. Če se drugi strinjajo z menoj, me potrjujejo, na primer v moji identiteti, če se sam strinjam z njimi, jih prav tako potrjujem. Vprašanje pa je, če to sploh drži. Morda je ravno nasprotno.

Leto 2023 se počasi bliža koncu. Danes je prvi december. Ljudje se po tradiciji veselijo konca leta, zato zadnjega meseca ne imenujejo po naključju veseli december. To je torej čas veselja, radosti, obdarovanja, sreče. Oglasi in reklame skušajo ustvarjati v naših domovih čarobne trenutke, magično, pravljično vzdušje. Želijo nam, da bi enako storili tudi sami. Veseli december tako skupaj kot zvesti potrošniki spreminjamo v čarobni december, napolnjen s predvidenimi pravljičnimi občutki. Tako se zdi, da je prav, da ravno zdaj poteka v Dubaju, v Združenih arabskih emiratih, podnebna konferenca – COP28. Naftni šejki in drugi milijarderji nam namreč vnovič pripovedujejo pravljice o podnebnih spremembah, o tem, kako dobro nam gre. In mi jih poslušamo, da bi bilo vse skupaj še bolj magično oziroma čarobno. Resnično, če si milijarder, je zate svet zares en sam gigantski čarobni vrt.

Juda reče Jezusu, da bo šel z njim, toda doda, da ga bo ubil v trenutku, ko bo samo za dlako zavil s svoje poti. Ne ve, po kateri poti bo Jezus odšel, toda ve, kdaj bi zavil proč, ker bi ga postalo strah.

Kakšen smisel ima ukvarjanje s psihologijo v svetu sodobnih psihopolitik, kot jih imenuje Byung-Chul Han? Kaj pomeni psihologija v svetu, v katerem se vsi ukvarjajo z njo, saj se morajo, sicer psihopolitike ne bi imele nobenega smisla?

Spomnim se, ko sem prvič strastno prebiral Marxova dela, saj je bil Marx izvrsten pisec z izpiljenim slogom pisanja, bogatim besednjakom in neverjetno širokim razgledom čez književnost, in premišljeval o pojmu odtujenost, ki ga je uporabljal in raziskoval. Ne mislim, da sem kaj dosti razumel, ker nisem, in da bi znal jasno povedati, kaj pomeni reči, da smo v sodobnih družbah ljudje odtujeni drug od drugega. Ali to pomeni, da včasih niso bili? Kakšni so neodtujeni odnosi? Kaj pomeni reči, da človek ni odtujen niti od sebe niti od drugih ljudi? In čemu bi bila odtujenost sploh problem? Kaj je torej hotel povedati Karl Marx, ko je razmišljal o človeški odtujenosti in pisal o njej?

Odnos večine politikov tega sveta do bombardiranja in raketiranja civilistov v Gazi proizvaja simptome, ki analitiku veliko povedo o stanju človeštva v tem trenutku, obenem pa povedo veliko tudi o preteklosti, saj simptomi po definiciji ne padejo nenadoma z neba, temveč imajo dolgo zgodovino, kar pomeni, da nam njihovo dešifriranje razkriva preteklost, mehanizme, ki jih omogočajo, omogoča pa nam tudi napovedovanje prihodnosti, kajti nosilci simptomov praviloma dolga leta ne zaznajo, da jih ustvarjajo, saj zagotavljajo ne le trpljenje, temveč tudi užitek, celo uživanje v trpljenju, zaradi katerega se simptomom niso pripravljeni odreči. Ker je vse skupaj predvsem nezavedno dogajanje, so analitiki, ki se lotijo dešifriranja simptomov, slej ko prej politi z gnojnico, ker jih njihovi nosili ne prepoznajo, zato bo še nekaj časa veljalo, da je Žižek povzročil v Frankfurtu škandal, ljudje, ki so škandalozno oziroma simptomalno poročali o njem, pa bodo nagrajeni s kako pohvalo, z dobrim mnenjem ali vsaj s trepljanjem po ramenu. Absurdnosti sveta se bodo nadaljevale in stopnjevale, kot sledi, trpljenja bo veliko, uživanja pa tudi.

Stari so dobro vedeli, da je človeška eksistenca tragična. To preprosto pomeni, da se ljudje boleče zavedajo sveta in sebe v njem, zavedajo se svoje končnosti in se v življenju pogosto soočajo z nemogočimi izbirami. Svobodna volja verjetno res ne obstaja, ljudje pa potrebujejo vsaj iluzijo o njej. Še bolj pa potrebujejo kritično misel.

Medtem ko razlaga lepotica z velikanskim oprsjem, ki sili iz tesno oprijete majice, ta dopolnjuje prav tako tesno oprijete pajkice, da je njeno telo na voljo anatomskemu pregledu, bržčas drugim mladenkam, kako pomembno je, da čim hitreje kupijo najnovejši čudežni nedrček, ki oblikuje njihovo oprsje tako, da se vanj zagleda vsakdo, ki pride mimo, saj ima že tovarniško vgrajeno štrlečo bradavičko, ki je ni mogoče spregledati, na drugem koncu sveta najstnica v solzah roti neznanega Nekoga, naj za božjo voljo ustavi pobijanje ljudi v Gazi. Želi živeti, saj je še otrok, verjetno ji je tudi absolutno vseeno za čudežni nedrček z vgrajeno bradavico, sočasno pa ve, da politikom, ki ukazujejo vojakom, naj pošiljajo rakete in bombe na območja, kjer je njen dom, njeno rotenje ne pomeni prav nič, tako kot jim ne pomeni nič, ali bo jutri sploh še živa ali ne bo. Modrčki se bodo verjetno prodajali za med, mladenke bodo dizajnirale svoja oprsja, bradavice bodo silile kvišku in terjale pogled, bombe bodo padale, ljudje bodo hiteli drug mimo drugega, da opravijo, kar je opraviti treba, občasno se bo oglasil tudi kdo, ki ga bodo prizadele podnebne spremembe v obliki zemeljskih plazov, poplav ali vročinskih valov. Čez dan se bodo ves čas rolale nove reklame, na primer za najdražjo posteljo na svetu, za najnovejši dizajn plašča za prihajajočo zimo, pa tudi za nove tablete proti debelosti, politiki in mainstream ekonomisti bodo ljudi pozivali k dodajanju vrednosti.

Trije ugledni znanstveniki so skoraj v istem času sporočili svetu oziroma ljudem, da so podnebne spremembe že take, da bi morali tudi psihologi in drugi raziskovalci človeškega vedenja in delovanja povedati, kaj se dogaja, da drvi celotno človeštvo v kolektivni samomor. Ta je morda neizogiben, toda kljub temu bi morali spregovoriti, saj na koncu dneva človek nima nobene druge možnosti, kot da govori.