Filozof in psihoanalitik
Nekoč v stari Jugi ni bilo dobro javno uporabljati določenih besed. Vsi smo vedeli, katere so bile prepovedane. Če si jih uporabil, si tvegal. Tvegal si zelo veliko, zato smo bili zelo previdni. Uporabljali smo razum. Če preveč tvegaš, je namreč bolje biti tiho, smo si mislili. Resnično, besede so bile takrat zelo nevarno orožje. In kako je s tem danes, ko živimo v demokratičnem svetu? Natanko enako.
Melancholia (Lars von Trier, 2011). Človeštvo se kratkoročno ne bo spremenilo. Podnebne spremembe bodo, kratkoročno, zelo velike. Paradoks: več istega bo povzročilo, da bo nečesa veliko manj.
Zatrjevanje, da ima Izrael vso pravico, da se brani pred zlom, pred napadom teroristov, ki pripadajo Hamasu, je zanimivo še iz enega zornega kota. Če se namreč strinjamo, da so Hamasovi napadi zli, da jih je treba za vsako ceno preprečiti, kot ljudje tudi sicer skušamo preprečevati zlo, na primer v imenu dobrega, saj sicer ne moremo v miru živeti drug z drugim, potem velja tudi ta splošni sklep. Ljudje lahko branimo idejo dobrega pred zlom, skušamo biti dobri in skušamo preprečevati zlo. Le da je zadeva nekoliko kompleksnejša, in je treba povedati še nekaj drugega.
Škandalozno je bilo nedavno televizijsko poročanje o domnevnem škandalu na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Nekaj deset sekund dolgo poročanje namreč ni niti približno ustrezni odziv na Žižkov izvrstni govor, ki je trajal nekaj več kakor triindvajset minut. Še večji škandal pa je, da poročevalec očitno ni razumel, o čem je Žižek sploh govoril. Če bi, se ne bi osredotočil na domnevni škandal, vem, da televizija naivno verjame, da gledalci potrebujejo škandale, da jo pogosteje gledajo, kar je sicer zgolj mit, toda o tem kdaj drugič, temveč bi spregovoril o nečem, kar je izjemno pomembno za vsakega človeka, in sicer čisto vsak dan. O čem je torej Žižek zares spregovoril in za kaj je to pomembno?
Nekoč so me vprašali, kaj bi storil, če bi nekdo ubil mojega otroka. Ali bi se maščeval tako, da bi ubil njega, če bi se mi le ponudila priložnost? Bi se odzval kako drugače in bi, na primer, vložil tožbo zoper človeka, rekoč, da sem civilizirana oseba, ki živi v civiliziranem svetu, v katerem take zločine obravnava sodišče, pravično razsodi in morilcu naloži pravično kazen? Kaj bi torej storil, če se strinjam, da bi me otrokova smrt duševno in telesno razsula, me poškodovala za vse življenje, me potisnila na rob, na katerem bi se zazrl v brezno niča in bi čutil strašansko potrebo, da zavrtim čas nazaj in potisnem svet v stanje pred grozljivim dogodkom? Vedel bi, da tega ne morem storiti, da je otrok mrtev, da ga ne morem obuditi, da pravzaprav ne morem storiti drugega, kot da se skušam prebiti iz strašnega položaja in nekako živeti naprej.
Ne, ne mislim le na hermetično zaprto palestinsko enklavo Gaza, iz katere ni izhoda in v kateri potekajo zračni napadi na civilno prebivalstvo brez primere, zaradi katerih je doslej umrlo več kot 700 otrok, in ne mislim le na to, kakšna bo napovedana naslednja faza napadov nanjo, ker je preprosto ne znam misliti. Mislim predvsem na prispodobo, s katero ne razmišljam le o pomenu besed, s katerimi opisujejo Gazo kot največji zapor pod milim nebom na svetu, temveč razmišljam tudi o svetu in pomenu naših življenj v njem.
Na predavanjih predstavljam sodobne trende na področju nacionalnih strategij za razvijanje in krepitev javnega zdravja. V ospredju mojega razmišljanja so strategije nordijskih držav, ki so res izjemne in dajejo dobre rezultate, nad katerimi bi se bilo dobro zamisliti tudi v Sloveniji. Ne mislim le na nove politike in razvojne strategije na področju, ki ga simbolizirajo besede in besedne zveze, kot so: ljudje s posebnimi potrebami, ljudje z ovirami, hendikepirani ljudje, invalidi, mislim na mnogo širši okvir, ki presega omejeno razmišljanje o vključevanju in inkluziji nekaterih marginaliziranih družbenih skupin v družbo, da ne bodo večno na margini. Naj na tem mestu navedem le izsledke študije, objavljene pred kratkim, ki ponazarja zapisano in nam pomaga razmišljati, kaj zares pomeni skrbeti za javno zdravje ljudi v tako visoko razvitih kapitalističnih državah, kot so nordijske.
Ko rečem, da imam vsak petek post, kar pomeni, da en dan zgolj pijem vodo, mi odvrnejo, da pretiravam. Ko dodam, da ne jem rdečega mesa, rečejo, da bom oslabel, češ da potrebujem beljakovine. Ko skušam nadaljevati in povedati kaj o etiki in mučenju živali, ki jih redijo, da bi jih nato zaklali in pojedli, že čutim, da izgubljam sogovorce, ki me bolj in bolj pisano gledajo. Vsak dan tudi poslušam nasvete in priporočila strokovnjakov, koliko minut dnevno naj bi imeli otroci dostop do pametnih naprav, da ne bodo postali odvisni (očitno ne ločijo med zasvojenostjo in odvisnostjo – civilizacija je usodno odvisna od digitalnih tehnologij), berem pa tudi knjige in članke, ki dokazujejo, koliko otrok in starejših ljudi je zasvojenih z ultra procesirano hrano. V današnji številki časnika The Guardian (Zasvojenost z ultra predelano hrano prizadene 14 % odraslih, kaže svetovna študija, Andrew Gregory) tako preberem: Zdaj raziskovalci pravijo, da bi način, kako nekateri ljudje uživajo takšno hrano, lahko »izpolnjeval merila za diagnozo motnje uživanja substanc«. Vedenja, ki bi lahko ustrezala tem kriterijem, vključujejo: intenzivno hrepenenje, simptome odtegnitve, manjši nadzor nad vnosom in nadaljnjo uporabo kljub posledicam, kot so debelost, motnje prenajedanja, slabše fizično in duševno zdravje ter nižja kakovost življenja, so povedali.
Pogosto slišim izjave, kot so: Počutim se, kot da ne morem narediti ničesar prav; Moje življenje ni uporabno; Ne uživam v življenju. Zlasti je žalostno, ko o tem pripovedujejo mladi na pragu življenja, ki bi se ga morali radostiti.
Objektivni podatki so neizprosni: september 2023 je bil tako topel, da so podatki osupnili celo vsega hudega vajene znanstvenike. Članek ima naslov ‘Gobsmackingly bananas’: scientists stunned by planet’s record September heat (Damian Carrington, The Guardian, 5. oktober 2023): September 2023 je prejšnji rekord tega meseca presegel za 0,5 ⁰C, kar je največji temperaturni skok doslej. September je bil približno za 1,8 ⁰C toplejši od predindustrijske ravni. Podatkovni nizi evropskih in japonskih znanstvenikov potrjujejo preskok. Kljub temu se bo svet vrtel naprej, kot da se ne dogaja prav nič. Vrtel se bo in ljudje bodo ugotavljali, da je letošnji oktober prijeten mesec in je kot nalašč za izlete ter preživljanje prostega časa zunaj. Ljudi bodo oblivali topli sončni žarki, medtem ko se bo na južni zemeljski polobli bližalo poletje. Avtor članka zapiše: V Avstraliji je podnebna znanstvenica in pisateljica Joelle Gergis dejala: »Opazovanja avstralskega podnebja v septembru so šokantna. Na mnogih območjih so najvišje zabeležene temperature za 3 do 5 ⁰C višje od povprečja. Pomanjkanje padavin nakazuje sušo. Poletje bo brutalno.«