Pred kratkim sem si ogledal z oskarjem nominirani film The Immitation Game, v katerem odlični Benedict Cumberbatch igra britanskega znanstvenika in kriptologa Alana Turinga, ki je s svojim znanjem in idejami med 2. svetovno vojno bistveno prispeval k dešifriranju nemške kodirne naprave Enigma (prvotni Turingov stroj so sicer izdelali Poljaki, kar pa film prikladno zamolči). Toda kaj ima ta zanimivi, a delno zavajajoči film, sploh opraviti z Bitcoinom?

Skušajmo enkrat za vselej že najti ustrezno rešitev za obubožano, razžaljeno in ponižano Grčijo. Evropatski generalštab od nje še vedno pričakuje vračanje dolga in sprejemanje strogih strukturnih reform, čeprav je zmaga Sirize obljubljala in napovedovala odmik od dosedanje tiranije Trojke.

Heureka! No, pa ponudimo praktično in konkretno idejo kako bi Grčija lahko rekonstrurirala svoj prihodnji zaslužek, celo ustvarjala dobiček od premoženja in tako prišla do tekočih sredstev za poplačilo zasoljenih posojil. Nesporno Grčija velja za zibelko zahodne civilizacije (to piše v vsakem šolskem oz. zgodovinskem učbeniku) in to velja dodobra izkoristiti njej v prid.

V šolstvu je treba zelo varčevati. Tako so se odločili oni zgoraj. In pridno varčujemo, obenem pa se počutimo kot zločinci, ker nam nenehno pravijo, da javni sektor zgolj vleče denar in nič ne dela, da smo torej nekakšni neproduktivni zajedavci družbe. Vsakomur je torej jasno, da je varčevanje nujno potrebno, čeprav jim je obenem jasno tudi to, da družba znanja potrebuje vrhunsko šolane ljudi, ki bodo dodajali vrednost. Ne razumem čisto dobro, a najbrž vedo, kaj govorijo. Kdo bo torej šolal tak kader, ki bo dodajal vrednost, če pa šolniki nič ne delajo?

Jean Baudrillard, o čigar delu nameravam obsežno spregovoriti na Radiu študent jutri (4. marec 2015) o polnoči, je v glavnem pozabljen, kolikor ga je v teh krajih sploh kdo poznal in študiral. Prebral sem čisto vsa njegova dela, vključno z zadnjimi predavanji, ki jih je imel v letih pred smrtjo. In morda je eden njegovih najbolj prepričljivih razmislekov tisti, ki govori o posebnem prehodu v načinu življenja sodobnih ljudi, o katerem želim razmišljati že sedaj in tukaj.

,,Vedno sem verjel v človeka,

vsak ima v sebi nekaj dobrega

in nekaj slabega.

Nihče ni samo slab ali samo dober.

Ti si eden od prvih puntarjev v Sloveniji in seveda na Primorskem, kjer se je začelo to gibanje …

Muzeji so pokopališča mrtvih predmetov. Razstavljeni predmeti so iztrgani iz svojega okolja, oropani svoje vloge in ponavadi v razbitinah – kot trupla. Kot na pokopališčih je tudi v muzejih vse lepo in urejeno, ampak pusto in brez radosti. Žive barve so začasno dovoljene le tam, kjer je razstavljeno nekaj novega ali otroškega. Jasno je označeno, kje se sme hoditi in kje ne. Stvari je dovoljeno gledati, ne pa tudi prijemati ali bognedaj premikati. Glasno lahko govorijo le uslužbenci, ki imajo govore; med obiskovalci je zaželjeno šepetanje. Čisti pogreb …

Ker bali so se njega temne ihte,
volivci kogarkoli bi izbrali,
pri tem usodno so se zafrcljali,
pod kap so namreč príšli – spod nevihte.

Kolega mi je poslal fotografijo polbelega kruha, ki se imenuje TITO. Spečen je bil pred nekaj dnevi, na deklaraciji pa piše tole: ko je ljudem vladal tovariš Tito, se ni smelo varati potrošnikov, zato ni bilo dovoljeno peči črnega oziroma barvanega kruha. Zapovedana je bila peka polbelega kruha, ker so morali skrbeti za zdravje državljanov. Ta kruh je spečen po takratnih standardih. Pa danes?

Velikokrat sem že rekel in zapisal, da so ljudje pogosto zgolj vraževerni, neartikulirano skeptični dežurni kritiki in zavedeni dvomljivci ali pa se jim preprosto ne ljubi misliti. V tej perspektivi je zelo produktivno razmisliti, zakaj se univerzitetno izobraženi ljudje še vedno držijo Božjih načrtov in zakaj se tako malo izšolanih ljudi loti kakega problema z logiko, čeprav imajo na voljo dovolj znanja, podatkov, informacij in Wikipedijo. Naj to demonstriram na primeru globalnega segrevanja Zemlje.

Vladna palača, v kateri imata sedež predsednik republike in Generalni sekretariat vlade, nosi velik simbolni pomen. Gre za palačo, v kateri so razkošni prostori; vemo, kdo je nekoč vladal iz palač (ponekod še danes) – cesarji, kralji, knezi itd. A časi so se spremenili. Danes nam vladajo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva. A ti “predstavniki ljudstva” so se preprosto vselili v stare in obnovljene palače, obnašajo pa se natanko tako, kot so se nekoč cesarji, kralji, knezi in drugi vladarji.