V sredini novembra sem zasledil informacijo, da novomeški Revoz zaposluje. Kot iskalec zaposlitve sem jim poslal zaposlitveno prošnjo. Presenetil me je hiter, a detajlno skrbno izdelan sistem izbora kandidatov, ki ga je izvajala Revozova "Direkcija za človeške vire". Da ponazorim plastičnost tega novodobnega, kapitalističnega izraza, bom v nadaljevanju namesto o ljudeh govoril o virih.

Slišalo se bo čudno in paradoksno, pa vendar si je treba vzeti čas in dobro premisliti, kar bom zapisal, saj je pomembno za vse nas, zlasti pa je pomembno za razumevanje bodočnosti. Začel sem brati knjigo z naslovom The Extreme Centre: A Warning, ki jo je spisal britanski filmski režiser, pisec in urednik New Left Review,Tariq Ali. Osnovna zamisel njegovega tokratnega dela je tale: ko gredo ljudje v teh časih v demokratičnih občestvih na volitve, je izid vselej enak: zmagajo pripadniki ekstremnega centra. Zase pravijo, da so v centru, ker morajo tako reči, da se ljudje ne bi preveč vznemirjali, pravijo tudi, da so levosredinski ali desnosredinski, v resnici pa so ekstremisti, le da se tega niti ne zavedajo; prav zato jim moramo pomagati do vpogleda v lastno početje. Kako zapisano trditev tudi dokazati?

Osnovno- in srednješolska zgodovina nas v poglavju o 19. stoletju na Slovenskem seznani o zgraditvi Južne železnice, ki je z Dunaja do Ljubljane pripeljala 1849., do Trsta pa 1857. leta. To je žal največkrat tudi končna točka splošnoizobrazbenega dometa o zgodovini železnic pri nas. Južna železnica je bila torej izredno pomembna tehnološka in gospodarska pridobitev. A poglobitev v njeno nadaljnjo zgodovino nam razkrije še marsikaj drugega.

V šestih letih recesije se je vrednost ameriških borz vrednostnih papirjev zvišala za neverjetnih 8 bilijonov oziroma 8.000 milijard dolarjev in velika večina tega denarja je šla v roke 10 % najbogatejših Američanov, ki imajo v lasti 91 % vseh vrednostnih papirjev (CommonDreams).

Ko sem pred kratkim prisostvoval predavanju dveh odličnih intelektov, Boštjana Videmška in Andraža Terška, nisem mogel mimo dejstva, da so v polni Trubarjevi hiši literature med občinstvom prevladovale predvsem ženske. Po temeljiti oceni jih je bilo vsaj 80 %. Dvomim, da so prišle občudovat izključno vizualne kvalitete teh dveh »intelektualnih neprilagojencev«, pa čeprav sta moža v svojih najboljših letih. Ne, menim, da so prišle uživat prodorne misli, ki sta jih nudila govorca, saj nam le-te v teh prelomnih časih lahko nudijo lažje razumevanje situacije in nam pomagajo pri nadaljnjih odločitvah oziroma delovanju. Menim, da so mnoge ženske v EU že presegle proces emancipacije in se začele zavedati pomembne vloge, ki so si jo s tem bojem počasi, vendar vztrajno pridobile. Globok priklon! Verjamem celo, da zaradi vedno večje enakopravnosti med spoloma in novo pridobljenih vlog žensk v celotnem družbenem spektru EU, kjer je ta enakopravnost najbolj pozitivno izražena, le-ta postaja antipol trenutnemu spopadu titanov, ki se že dlje časa dogaja na globalni ravni in, kot kaže, vztrajno prodira tudi v Evropo.

Zastopniki najmočnejših evropskih institucij te dni samozavestno, arogantno, zastrašujoče pokroviteljsko in vzvišeno sprašujejo, ali Grčija sploh ve, kaj hoče. Spraševanje je seveda simptomatično, kaže pa tudi na veliko stisko teh, ki zastavljajo vprašanje. Po dolgem času se namreč dogaja nekaj, kar jim resnično naganja strah v kosti. Njihovo vedenje oziroma odzivanje je zato predvidljivo in natančno določeno, le da tega ne vedo. Pojdimo po vrsti, saj vsak simptom terja natančno analizo.

So trenutki v zgodovini, ko se je potrebno odločiti za pravo stran. Ko bomo na zdajšnji čas gledali iz zgodovinske perspektive, bodo stvari mnogo bolj jasne. A potrebno se je odločiti tukaj in zdaj. Danes je potrebno izbrati pravo stran: ali napredno stran, ki zastopa ljudi, svobodo in pravičnost ali temno oziroma nazadnjaško stran, ki uničuje in zasužnuje ljudi ter celoten planet. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so bili ljudje pred prav takšno dramatično odločitvijo - stopiti na stran fašizma in nacizma ali se jima zoperstaviti.

Ekstremne podnebne spremembe, jedrska vojna, globalna pandemija, ekološka katastrofa, zlom globalnega sistema, udarec asteroida, izbruh supervulkana, sintezna biologija, nanotehnologija, umetna inteligenca, neznane posledice, slabo globalno vodenje v prihodnosti. Naštetih je dvanajst potencialno možnih dogodkov, ki bi lahko povzročili “konec sveta” oziroma predstavljajo grožnje civilizaciji, kakršno poznamo danes. Izhajajo iz študije Global Challenges (Globalni izzivi), ki so jo pred kratkim objavili raziskovalci Univerze v Oxfordu.

Lep stas in obraz … Dekolte, minica in tudi sicer čimveč gole kože … Frizura, šminka, parfum in obleka, ki paše k vsemu temu … Zapeljivo gledanje, zviranje in oviranje prehoda s telesom … Pohvale videza, pameti, spretnosti in mišic … Kuhanje, pomivanje, čiščenje in pospravljanje … Ja, vse to pomaga – tistim, ki hočejo osvojiti moškega tiča. Tiča, ki vstopi, izstopi, gre drugam in se občasno ali tudi redno vrne …

Te dni berem dve knjigi. Prva ima naslov Déjà Vu and the End of History, pod njo pa je podpisan italijanski filozof Paolo Virno; druga ima naslov Heroes: Mass Murder and Suicide, njen avtor je italijanski marksistični teoretik Franco 'Bifo' Berardi. Knjigi ponujata izjemen in zelo močan teoretski besednjak, s katerim se lahko lotimo sodobne kapitalistične blaznosti iz zornega kota, ki je sicer tuj zlasti ekonomistom in politikom, pa tudi vsem drugim ljudem.