Egoizem se je s hitrostjo epidemije odpravil med ljudi in mimo vseh pričakovanj zmagal z nokautom, na katerem bi mu zavidal tudi Železni Mike (Tyson). Današnji posameznik ima izmed vseh ljudi na svetu najrajši samega sebe. Če sem bolj natančen, na njegovi lestvici ni nikogar s komer bi se lahko sploh primerjal, zato je sam sebi logična izbira. Ni več nobene potrebe za beljenje glave z medčloveškimi odnosi, kulturo in vrednotami – vse to je kamena doba. Moderni človek je merljiv edino skozi prizmo zadovoljevanja svojih nagonov in želja. Samozadostni egoist je oster nasprotnik kakršnegakoli napora, zato ostaja v svoji coni udobja, tj. neumnosti, ki postaja uveljavljen družbeni standard.

Janez Janša dobil boj s protikorupcijsko komisijo. Tako piše v medijih. Pa je to sploh lahko res? Vprašanje je namreč, za kakšen boj naj bi sploh šlo. Janez Janša je preveč pomemben človek za Slovenijo, da bi vse skupaj odpravili z zamahom roke, mimogrede ugotovili, da je šlo za procesno napakico in lakonično dodali, da je nekemu državljanu končno uspelo v spopadu s sodnimi mlini. Janša je izjemno pomemben človek, kar obenem pomeni, da je zelo močan. In morda je pri vsem tem najpomembnejše natanko to, kako uporablja besednjak, kaj govori, kdaj kaj reče, kako reče in kako vpliva na dogodke v Sloveniji. JJ namreč bije boj za Slovenijo, ne le zase. Za kakšno Slovenijo torej, saj bi bili lahko nad njegovim bojem celo navdušeni?

Kot kaže ste se zagrizeni homofobični fanatiki in perverzni manipulatorji na račun pravic otrok ponovno začeli zbirati, da protestirate proti sprejetju predloga sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Vabite nas na (po vašem t.i.) “vseslovenski” shod v torek, 3.3. ob 16.30 pred Državni zbor, ki ste ga poimenovali kar Dan ljubezni! Nezaslišano in skoraj nadrealistično; tudi zdrava pamet težko razume takšno paranojo, ki napaja to miselnost in napeljuje k akciji v škodo drugim in še bolj na škodo otrok. Kaj vas tako ogroža pri ohranjanju lastne identitete, vrednot in stališč, da jih morate tako krčevito braniti, da drugim zanikate njihovo identiteto in jim privoščite trpljenje ter povzročate škodo?

Nekateri Slovenci so resno prepričani, da se Slovenci jemljemo preresno, kar naj bi pomenilo, da se slabo počutimo. Drugi dodajajo, da se zaradi prevelike resnosti tudi preveč zapijamo, delamo samomore, se pogrezamo v depresijo, se vdajamo malodušju in se vse pogosteje pobijamo med seboj. Toda tako razmišljanje je – premalo resno. In skoraj nikoli ne slišim ničesar o tem, da bi se ljudje jemali – premalo resno. Vedno znova poslušam, da je resen problem, če preveč bereš, preveč razmišljaš, preveč obremenjuješ možgane, preveč resno jemlješ življenje, preveč časa posvečaš resnim zadevam, preveč resno jemlješ obljube, dogovore, pravile, zakone. Zdi se, da je problem, če se jemlješ resno, če življenje jemlješ resno, če druge ljudi jemlješ resno, če vrednote jemlješ resno, če se držiš dane besede, če se držiš rokov, moralnih zapovedi, etičnega imperativa. Nenavadno.

Kristjani ne morejo biti tiho, pravijo, ker Združena levica predlaga pritlehni predlog spremembe zakona o zakonski zvezi. Ker ne morejo biti tiho, širijo svoja mnenja, do teh pa imajo seveda vso pravico, saj jo ima v demokratični družbi vsakdo. Pravica do mnenja pa še ne pomeni pravice do neumnosti. Poglejmo zato, ali znajo razmišljati, kajti pripovedovati mnenja ni isto kot razmišljati. Tako kot vedno je dobro pred tem prebrati kako dobro knjigo, da človek ne trosi preveč neumnosti okoli sebe. Tokrat predlagam klasično delo, pod katerega se je podpisal Robin Fox: Kinship and Marriage.

Tina Maze torej ni popolna. Tudi bankirji niso popolni; morda bomo morali prav zato še enkrat dokapitalizirati banke. Noben kapitalist ni popoln, zato moramo nenehno popravljati škodo, ki jo povzročajo – na primer delavcem, naravi in planetu. Pravzaprav nihče ni popoln. Politiki niso popolni. Ekonomisti niso popolni. Celo vreme ni popolno. Kapitalizem ni popoln. Morda nas politiki in ekonomisti prav zato vsak dan pozivajo, naj – zaupamo v kapitalizem. Obnašajo se kot laični psihologi, ki so slišali nekaj o pozitivni psihologiji, o dopaminu in o tem, da je treba gledati na zadeve pozivno, da je treba vselej upati na najboljše, da se je treba na ljudi vselej naslavljati spodbudno in z nasmehom na licu. Ne zanima jih, kako vse skupaj v resnici deluje, a saj tudi sami zgolj – zaupajo. Torej zaupajo, da bodo zaupali tudi vsi drugi. Ali ne bi morala imeti v današnjem svetu ključno vlogo znanost?

Tina Maze ni zmagala na zadnji tekmi. Ni zmagala niti na predzadnji. Ni naredila prevala, stoje na glavi in ni stopila na stopničke. Pravzaprav je bila zelo daleč od kakih stopničk. In te so zelo pomembne. So kapitalistična ikona. So simbol in so označevalec. Četrti tekmovalec namreč ni pomemben. Tega nihče ne pozna in se ga nihče ne spominja, tudi če ga je za hip poznal. Ljudje zato navijajo, da bi bila Tina Maze vsaj tretja. Da bi stala na stopničkah. Potem bi bili zadovoljni in bi se dobro počutili. Bili bi celo srečni, čeprav nimajo ničesar z njenimi dosežki. Za trenutek, za hip bi se jim mistično zazdelo, da so nekako povezani z njo in da je njen dosežek tudi njihov, čeprav ni; ljudje so polni vraževerja. Dobro je zato, da tokrat Tina ni stala na tistih stopničkah. Dokazala je namreč, da je človeško bitje. Dokazala je, da ni stroj. Ni se oddolžila navijačem s stopničkami. Tina Maze jim je bila očitno dolžna, če verjamemo poročevalcem s tekem. Kdor je dolžan, se lahko oddolži ali pa se ne oddolži; to je med Slovenci zelo pomembno. Gledalci in navijači so zahtevni in potrebujejo hladen tuš. V resnici hočejo spektakle, da potešijo svoje egoistične potrebe. Večini je za sodobne gladiatorje, ki nastopajo v spektakelskih arenah, povsem vseeno. Ko se upokojijo, jih pač zamenjajo drugi, za katere navijači vnovič navijajo. Utelešajo ideal nore tekmovalnosti, nad katerim so domnevno navdušeni celo ekonomisti, vsekakor pa so nad njim navdušeni bankirji in menedžerji. In kaj ima z vsem tem Karl Marx? Vse.

Ja, nekaj je narobe. Če bi delovali, bi se pri vsej tej poplavi tovrstnih zadev in ljudi, ki jih jemljejo resno, že moralo nekaj poznati, a ne? Če bi jih delovalo vsaj nekaj, bi ti še bolj poplavljali in sčasoma bi nedelujoči izginili. A poplava je ves čas enako neučinkovita in kar ne pojenja. Spreminja (veča) se le: število področij življenja, ki so poplavljena (tržnih niš); število ljudi, ki se zavedajo, da imajo bolne duše, telesa, srca in denarnice (lahkih žrtev); in številke v denarnicah izvajalcev tečajev in piscev priročnikov (duhovni balon).

V stari totalitarni Jugi so nekatere zadeve zelo delovale in so bile učinkovite ter navadnim ljudem v prid, zato so bile tudi razlike v premoženjih majhne, pohlepa pa je bilo malo. Takrat denar zares ni bil pomemben in nihče se ni razkazoval oziroma bahal z njim, ker je bilo jasno, da najpomembnejše stvari v življenju nimajo nobene zveze z denarjem. Razvijanje ljudi in družbe je bilo povezano s povsem drugimi mehanizmi, kot so banke, denar, borze, korporacije, tajkuni, kapitalisti; optimizma je bilo veliko. Leta 1981 je na primer prišel na filmska platna film Sjećaš li se Dolly Bell, ki ga je režiral sloviti Emir Kusturica. V filmu slišimo znameniti stavek Svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem, ki je postal v trenutku pomemben del kulture našega vsakdana. Toda nismo bili neumni, zato smo ga vzeli cum grano salis, kajti prav v tistem času je umrl tovariš Tito. Danes so družbene razmere slabše, kajti zahteve po nenehni rasti so neživljenjske, sterilne, mehanske, naddoločene pa so z avtoritarnimi potrebami bančnikov, kapitalistov in piarovcev, medtem ko so navadni ljudje vse bolj le še gole številke. In zares pravi totalitarizem nas šele čaka.

V prihodnosti, ko se bomo končno premaknili z mrtve točke norega ekonomskega stanja, kjer tekmovanje vseh z vsemi ustvarja revščino, lakoto, brezposelnost, brezštevilne konflikte, uničeno okolje; na drugi strani pa izjemno bogastvo peščice Zemljanov, se nam bo zdela medsebojna delitev nekaj povem normalnega in naravnega.