Na začetku je bila demokracija.
Številke so neusmiljene. Prav je, da razmislimo o njih. Povedo nam zgodbo o današnjem svetu. Vendar se moramo zavedati, da je vsaka “številka”, še zlasti ko gre za najrevnejše prebivalce planeta, v resnici človek. Zavedati se moramo, da biti lačen pomeni nepredstavljivo trpljeje, dan za dnem, do bridkega konca.
Že cel teden sem bolna, nekakšna viroza, ki me je ujela med pomembnim delom in mnogimi obveznostmi. Ni kaj, mogla sem podleči in sem tako obležala; še vedno ni v redu. Sedaj sem res že sita poležavanja in spremljajoče utrujenosti, saj moj nemirni duh hoče nekaj koristnega početi in ne samo brezciljno “bluziti” v upanju, da se misel porodi. Dasiravno je za filozofinjo tudi to zelo produktivno ali bolje, plodno početje, ki pa ga logika kapitalizma prezira in ne tolerira, saj ne prinaša tiste tako iskane dodane vrednosti, ni uporabnosti. Vsaj tako se zdi. Ker pa se tej logiki že od nekdaj poizkušamo vztrajno zoperstavljati, kolikor je to sploh mogoče, saj smo do vratu potopljeni v kapitalističnem svetu, nam je lahko že sam upor vir zadovoljstva.
Še dobro, da se zgodovina ponavlja. Ko smo se v šoli učili o vladah in ovaduhih, ki so med 2. svetovno vojno sodelovali z okupatorji, mi nikakor ni šlo v glavo, kaj so imeli v glavi ti ljudje. Saj je bilo iz vseh dostopnih podatkov očitno, da se takšno sodelovanje ne more dobro končati, pa če se stvari obrnejo tako ali drugače. Sicer ne vem, ali je sedanja ponovitev tragedija ali farsa (izgleda oboje), a zdaj stojim z obema nogama sredi zgodovine. Razgrajevalce in prodajalce države ter njihove podrepnike lahko ocenjujem v živo. Ocena je enaka, a zdaj jih vsaj razumem …
Grki po volitvah, na katerih je zmagala stranka Siriza, hitro vlečejo poteze, ki so dodobra razburkale evropsko in globalno finančno elito. Zavrniti sodelovanje z zloglasno trojko (Evropska centralna banka, Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad), katere edina naloga je uničiti blaginjo ljudi, je izjemno pogumna in pomembna poteza (Dnevnik: “Zavračamo sodelovanje s trojko, ki je ne priznava niti Evropski parlament”).
Živimo v popolnoma norem svetu, v katerem ljudje ljubijo celo represivne aparate, kakršna je policija. V njem se tudi zdi, da je pomembnejše vprašanje, ali nosi Cipras kravato, kot pa vprašanje, kako zagotoviti bolnišnicam dovolj denarja za normalno delovanje, kako zaposliti enega samega človeka, kako preprečevati širjenje revščine, kako zmanjšati količine ogljikovega dioksida, ki jih spuščamo v zrak, kako zajeziti gigantske plače in prejemke pripadnikov elit, ki zaslužijo letno tudi več milijard, kako povečati kakovost življenja ljudi. Vtis je, da bi bilo na Zemlji vse v redu, če bi Cipras nosil kravato. Mimogrede: Arktika se pospešeno segreva.
Vzorci terorističnih napadov, ali bolje, sistemov imenovanih “terorizem” so pravzaprav na nek način z vso svojo kompleksnostjo v bistvu zelo preprosti. Navežimo se na zadnjo kolumno, v kateri smo prikazali vso nagnusno hinavščino, ki jo premorejo t. i. predstavniki svetovne politične demokracije. Ko nek terorističen dogodek politiki dodobra izkoristijo predvsem za PR, še bolj spretno pa za kreiranje restriktivne politike nadzora in kontrole, z alibijem zaščite, varnosti ter preventive državljank in državljanov. Nič, kar ne bi že videli najbolj očitno in občutno po napadu 11. septembra, po katerem ni bilo več tako kot je bilo. Ne bo potrebno dolgo čakati, ko bodo na nivoju EU sprejeli nove ukrepe, procedure in direktive, ki jih bo treba v imenu boja proti terorizmu prenesti v nacionalne politike. Predvsem, kar se tiče prenosa in izmenjave raznoraznih zaupnih informacij, nadzor interneta, med drugim tudi izmenjave osebnih podatkov. Kar nas do neke mere “pomirja” je, da imamo identificiranega sovražnika za napad in uničenje, samo vztrajati moramo dovolj dolgo, saj ne gre dvomiti, da bo dobro prevladalo nad zlim; nekakšen fil rouge (rdeča nit) zahodne propagande.
Biti komunist pomeni biti angažiran, pomeni biti z vsem srcem za to, kar je skupno vsem ljudem. To je zelo preprosto in samo idiot, iz latinske besede idiota, ki je grška izposojenka in pomeni nevednež, šušmar, tega ne razume, ne razume pa, ker noče razumeti. Komunist je zato človek, ki ga kapitalizem ne more nagovoriti, saj hoče ljudi, ki jih ravno ne zanima, kar je skupnega, ker jih mora zanimati samo, kar je privatnega in zasebnega. In strinjam se z Badioujem, ko pravi, da so poeti po naravi komunisti, ki uporabljajo jezik in skušajo doseči, da izrazi, kar je na videz nemogoče izraziti. Vse to je kajpak zelo daleč od nekakšnega eksperimentiranja.
Verjetno mi ni potrebno posebej razlagati vloge varovalke v sistemu električnega omrežja. Ljudje se dobro zavedamo, kakšno funkcijo imajo varovalke v umetnih sistemih. Zaupamo jim! Še več, v neštetih primerih in vedno bolj intenzivno tem sistemom zaupamo celo lastna življenja. Morda ravno v tem zaupanju tiči tudi eden izmed razlogov za razcvet sodobne tehnologije? Kaj pa vem ...
Predstavniki Evropske unije sporočajo Ciprasu, da bodo sodelovali z njim, če bo njegova vlada spoštovala pravila igre, dogovore in vse drugo. Cerar in Erjavec izjavljata, da bo morala Grčija Sloveniji vrniti dolg, JJ pa dodaja nekaj o eksperimentu, za katerega je bolje, da poteka tam daleč v Grčiji, ne pa tu, v Sloveniji. Na plan prihajajo vsi simptomi teh, ki nam vladajo, čeprav praviloma govorijo o demokraciji, vrednotah, morali, etiki in celo o solidarnosti, pa o tem, da delajo v dobro ljudi. Bistvo je prav v razcepu: govorijo sicer o klasičnih idealih, toda v resnici hočejo obdržati pri življenju cinični, konformistični, korumpirani, izkoriščevalski kapitalizem, v katerem 1 % živi kot v raju, 99 % pa jih živi nekje na obrobju, zateguje pasove, skuša uresničiti pozivanje k ekstremnim oblikam individualizma, in sicer v obliki blodečih monad oziroma zombijev, priklopljenih na pametne naprave, ki jim iz oblaka nenehno dostavljajo nove podobe, podatke, informacije in vse drugo, zaradi česar se ljudje vse bolj spreminjajo v kognitivne puščave, prazne emocionalne lupine in površinske simulirane oblike osebnosti, ki se zadevajo s kolektivnimi spektakli in doživljajo kolektivni trans, pri tem pa jih niti najmanj ne zanimajo strateški interesi mednarodnega kapitala.