Mišek Maks je na velik karton napisal povabilo na jabolčno zabavo. Mimo pride njegov prijatelj jež Henry in Maks mu razloži, da ve za jablano, polno zrelih jabolk, zato se je domislil, da bi skupaj priredili prijateljsko zabavo, na kateri se bodo sladkali z jabolki.

Mediji so te dni, skladno s klišejskimi pričakovanji, polni poceni izrazov upanja, da se materialna blaginja ne bo več zmanjševala. Medijske izjave so kajpak simptomatične, saj so v resnici kapitalistične, oziroma ne temeljijo na konceptih, s pomočjo katerih je sicer mogoče napovedovati prihodnje dogodke. Teh namreč ne napovedujemo tako, da zremo v kavo, nebo ali karte, temveč jih napovedujemo na podlagi empiričnih podatkov in dobre teorije, tako kot je značilno za znanost. Dobre želje nimajo nobene resne zveze s tem, kar se bo dogajalo v prihodnosti. Treba je biti hladen kot špricar. In v prihodnosti se bo dogajalo marsikaj, kar bi nas moralo zelo skrbeti že danes.

Zadnja finančna kriza je med drugim razgalila intelektualno in metodološko okostenelost trdnjave neoklasične ekonomske doktrine, ki ni bila sposobna predvideti bližajočega se kolapsa, in spodbudila kritike na strani heterodoksnih ekonomskih šol (ki so odrinjene na margino ekonomske vede) k večjemu pozivanju za spremembo paradigme v ekonomiji in za večjo pluralnost v ekonomski vedi. Tudi nekateri ekonomisti glavnega toka so postali kritični do dogmatičnosti in ozke usmerjenosti neoklasične doktrine, prav tako so se uprli študentje na nekaterih ekonomskih fakultetah in zahtevajo prenovo poučevanja in večjo pluralnost pristopov.

Marx in jaz

Ker sem že začel z Marxom, naj mi bralci dovolijo, da z njim tudi končam. Marx je zgradil svojo kritiko kapitalizma na prepričanju, da lastninski odnosi determinirajo družbene odnose. Lastnina kapitalistov nad proizvajalnimi sredstvi naj bi po njegovem omogočala izkoriščanje delavskega razreda in bi jo bilo, v dobro osvoboditve, potrebno odpraviti. Iz pričujočega članka ste lahko razbrali, da med Marxovim in mojim pogledom na lastnino obstajajo tako podobnosti kot razlike. Če na primer vzamem v obzir naravne vire, potem posebnih razlik gotovo ni.

Sram me je. Sram me je, ko dobim voščilnico za rojstni dan iz neke banke, zavarovalnice ali druge korporacije, v kateri nima nihče niti najmanjšega pojma, kdo sploh sem. Sram me je, ker vem, da to pošiljajo avtomatično, brez kakršnega koli osebnega odnosa do tistega, ki mu voščijo ali nekaj želijo, saj to pošiljajo samo zaradi denarja, zaradi lastnih profitov. Sram me je, ko gledam okoli sebe in vidim, kako izginjajo intelektualne pridobitve stoletij in tisočletij. Izginjajo vrednote, za katere so se bojevali naši starši, dedki in babice, ko so odhajali v partizane; izginja vera v boga, ki ni posredovana s korporativnimi cerkvenimi ustanovami; izginjajo filozofska spoznanja, ki segajo nazaj do predsokratikov; izginjajo poetske misli, ki so tako močno zaznamovale renesanso, nadomeščajo pa jih komunikacijski kodi; izginjajo pripravljenost za pošten pogovor, spoštovanje drugih ljudi in prepričanje, da smo na neki ravni vsi ljudje enaki. Namesto tega je vse več politikov, ki so povsem podrejeni vulgarni logiki kapitala, in vse več ljudi, ki jim vdano sledijo, ne da bi razmišljali. Povsod je zato denar, vse je denar, ljudje ves čas razpravljajo o denarju in ga hočejo imeti vedno več. Nočem biti del njihovega sveta.

MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV… S temi besedami se začenja Ustanovna listina Združenih narodov, ki je bila v San Franciscu podpisana 26. junija 1945, medtem ko je bila sama organizacija ustanovljena 24. oktobra istega leta, ko je Ustanovna listina stopila v veljavo. Leto 2015 bo v znamenju 70-letnice Združenih narodov. To je naš praznik in prav je, da ga primerno obeležimo.

Glede na to, da se v pranje možganov vlaga več truda in sredstev kot v pranje vseh ostalih perljivih reči skupaj, bi skorajda moralo delovati. Pravzaprav se nihče niti ne sprašuje o tem; zgolj drug drugemu peremo možgane, si jih pustimo prati ali pa se pranju upiramo. Vzgojno, versko, izobraževalno, politično in drugo medsebojno posiljevanje z mnenji jemljemo kot naravno danost, ob tem pa povsem spregledamo, koliko se ga prime in če že, v kakšni obliki.

9 Represivno (nasilno) in nenasilno varovanje lastnine

Kot že rečeno, razvito družbo ločimo od manj razvite po spoštovanju mnogih oblik lastnine, pri čemer ima spoštovanje neopredmetenega bogastva sorazmerno največjo težo. Dandanes, ko smo priča splošnemu propadu vrednot ne samo med elito, temveč tudi med vse širšim krogom ponudnikov storitev se na prvi pogled zdi, da je obstoj lastnine na podlagi zaupanja brez represije popolnoma utopičen. Sam imam vse slabše izkušnje pri dogovarjanju v zvezi z gradbenimi in vzdrževalnimi deli na hiši in okoli nje. Vsa manj je poštenja. O tem priča tudi enormna količina sodnih zadev v Sloveniji, ki je leta 2008 dosegla rekordnih cca 35 sodnih primerov na 100 prebivalcev, kar je v povprečju sedemkrat več kot v ZDA, ki so sicer na slabem glasu, da tam vsak toži vsakega, a po številu zadev samo rahlo presegajo ostale razvite države. Vendar to dejstvo sploh ni dokaz, da je obstoj lastnine na podlagi zaupanja utopija. Ravno obratno, to je dokaz, da je utopija obstoj lastnine na podlagi pravne države, ki temelji na represiji. Slovenci imamo kot lastnino še vedno vse preveč v mislih hišo, stanovanje ali avto. To je opredmeteno premoženje za katerega tudi sam ne predvidevam, da bi se ga dalo vedno braniti brez represije. Ob tem je važno vedeti, da smo pri zaščiti opredmetenega premoženja popolnoma primerljivi z Nemčijo ter precej pred ZDA in v tem pogledu naša pravna država nikakor ni slaba. Vendar, če se hočemo razviti, moramo razmisliti o tem, kako bomo branili in na ta način tudi oplemenitili neopredmeteno premoženje, ki kot že pokazano, predstavlja srčiko bogastva. Žal ali na srečo vsa represija države k spoštovanju dolžniško-upniških razmerij, ki so ena izmed ključnih postavk pravne države ne more prispevati skoraj nič, če tega spoštovanja ni v ljudeh. Morda smo Slovenci to spoštovanje nekoč gojili v večji meri, morda ne. Četudi smo omenjene vrednote morda kdaj imeli, smo jih izgubili. V obeh primerih bi jih morali vzpostaviti na novo, če bi želeli uresničiti svoje potrebe in pogosto izražene želje po skandinavskem življenjskem standardu. A vrednot se ne da vzpostaviti čez noč. Vlada in parlament se lahko še tako trudita, da bi z represijo inštitucij pravne države vzpostavili vrednote, ki jih primanjkuje, Kranjec moj jim osle kaže. Bralci, ki jih zanima zakaj v Sloveniji s podobnimi zakoni kot na primer v Nemčiji, ne dosegamo standardov poštenja in po kakšni poti bi morali stopati, da bi se v tem izboljšali, naj si preberejo članek "Nova družbena pogodba?", ki se nahaja v dveh delih na:

Vsi vemo: če je nekdo tatič in ukrade denarnico, gre pred sodnika in sodijo mu po zakonu; vsi rečejo, da je tako tudi prav in da zakon mora vladati, ker je drugače anarhija v deželi. Če pa je nekdo direktor korporacije, lahko ukrade delavcem milijone ali celo milijarde in jih odnese v davčno oazo, na koncu pa davkoplačevalci s svojim denarjem rešujejo njegovo korporacijo pred propadom, ker je prevelika, da bi padla. Nenadoma nihče več ne govori o potrebi po vladavini prava.

»Oda« cerkveni podlagi potrošniške blaznosti

Res je zanimiva vzporednica med cerkvijo, oz. katoliškim kultom, in nogometom – ter tekmovalnim športom sploh. To, da je nogometni kult, poleg potrošniškega ekstatičnega plesanja, predvsem ob nedeljah in ob koncu leta, okoli produktov globalizirajočega kapitala, za katere so nas prepričali, da jih vsekakor nujno rabimo, izpodrinil klanjanje poganskim cerkvenim idolom ob nedeljah, ja, to je velik "problem" za cerkveno mašniško indoktrinacijo že v marsikateri, predvsem evropski državi. V Italiji je že tako velik, da je italijanska škofovska konferenca pred leti prosila italijansko prvoligaško nogometno zvezo, da prestavi tekme iz nedeljskega na kakršenkoli drug termin - ker so katoliške cerkve tudi zaradi nogometa prazne. Svečeniki nogometnega kulta se svojih katoliških kolegov niso "usmilili" in so tako nogometni rituali še naprej ob nedeljah.