Marx je v svojih delih "preklel" privatno lastnino nad proizvajalnimi sredstvi. Napovedal je skorajšnji propad kapitalizma, delavsko revolucijo in vstop v komunistični raj. Skoraj nič se ni zgodilo v skladu s temi napovedmi, še tisto kar se je, torej delavska revolucija in komunizem, se je uresničilo kot farsa, ne na razvitem zahodu kot je napovedal, temveč v zaostali Rusiji. V nasprotju z Marxovimi napovedmi je bila privatna lastnina v Listini Združenih narodov o človekovih pravicah povzdignjena v eno izmed osnovnih človekovih pravic in kot taka povzeta v ustave praktično vseh sodobnih držav. Takoj po padcu komunizma so tudi nekoč najbolj zagreti levičarji poskrili marksistično literaturo v globine predalov svojih miz.
Včeraj sva imela z Mitjem predavanje o filmu in umetnosti. Rad imam ta predavanja, ker je med poslušalci precej izjemnih ljudi, ki so srčni, predani, razmišljajoči, radovedni in pozorni. Najbrž ne bodo nikoli prišli na oblast, so pa resnični nosilci revolucije. Združena levica, pri čemer ne mislim zgolj na stranko s tem imenom, je namreč edino upanje za to državo; če se bodo njeni predstavniki znali obnašati, seveda. Trenutno nimamo sposobnega voditelja za vodenje države, toda morda se bodo zadeve vendarle obrnile na bolje. Voditelj bo tisti, ki bo končno dojel globine slovenske duše in znal potegniti nekaj ustreznih potez. Tako kot svet čaka na poeta, da poskrbi za reinvencijo njegovih potencialov, tako slovenska duša čaka na odrešitelja.
V tekstu vas bom poskušal prepričati, da je uvajanje podjetništva v šole, zlasti osnovne šole in gimnazije, skrajno neodgovorno početje, čeprav ga podpirajo na ministrstvu za šolstvo, številni ravnatelji in seveda učitelji. Poskušal vas bom prepričati, da podporniki tega projekta ne vedo, kaj počnejo; menijo, da je – glede na čas, v katerem živimo – to lahko samo koristno, še več, da je podjetništvo že kar nujno. Podjetništvo razumejo kot kompetenco, ga kot kompetenco v svojih predstavah uvrščajo v množico drugih kompetenc – te pa so, dandanes standardna oprema sodobne delovne sile, ki jo šole producirajo. O tem, kako naivne, celo nevarne so te predstave v nadaljevanju.
Zveza skoraj 300 evropskih organizacij, ki je sprožila Evropsko državljansko pobudo proti sporazumoma TTIP in CETA (European Citizens’ Initiative against TTIP and CETA), je zbrala preko 1.000.000 podpisov evropskih državljanov, sedem držav, med njimi tudi Slovenija, pa je doseglo ustrezno kvoto glasov - Signatures by member states.
Danes imam predavanje v knjižnici v Domžalah. Naslov predavanja je: Lacan nekoč in danes. Govoril bom o Marxovem konceptu proletariata, ki je svojevrstni predhodnik tega, kar sta ustvarila Freud in Lacan. Moja zamisel je: nemogoče je ločeno misliti Marxa, Freuda in Lacana. Torej: mogoče jih je misliti zgolj skupaj. V teh krajih in v teh časih, ko se že zelo maje Cerarjev stolček, še zlasti, kajti skrajni čas je, da se javnost začne resno ukvarjati s konceptom razrednega boja; če se ne bo, bodo zopet bankirji, menedžerji in strokovnjaki s kako tehnično vlado ponujali ljudem za rešitev še več enakega neoliberalnega žargona in vsega drugega, kar sodi zraven, da bi rešili kapitalizem, saj jim je za ljudi vseeno, kot je vseeno Kapitalu.
Lopovščina nad namenskimi javnimi sredstvi znotraj FIHO se še kar mirno nadaljuje brez večjih pretresov in ob vednosti ali celo tihi podpori večine pristojnih institucij ter ob ignoranci politike. Npr. poslanica predsedniku Borutu Pahorju je pričakovano ostaja brez odgovora. Ni korektno biti politično nekorekten in povedati naglas, da so mnogi invalidski in humanitarni funkcionarji na svojih mestih najprej in predvsem zato, da dobro služijo. Spomnimo le na nedavno gnečo v vrsti za sekretarja Rdečega križa!
Čemu služi zvestoba? Živimo zaradi nje bolje, kot bi sicer? Zakaj je tako pomembna v skoraj vseh družbah?
Če resnično želimo rešiti vse hujšo svetovno krizo, moramo poseči po rešitvah, ki presegajo vse dosedaj znane ukrepe. Vsaka država si na svoj način prizadeva za rešitev “svoje” krize in to pogosto na račun drugih, šibkejših držav. Pri tem so seveda močnejše države uspešnejše, a dejansko dosegajo le začasne uspehe. Samo na globalni ravni, v okviru celotne “družine držav”, lahko krizo tudi zares rešimo.
V ponedeljek, torej jutri, imam v Ljubljani predavanje o kapitalizmu in edukacijskih praksah. Natančneje: govoril bom o delu, ki ga je doslej opravil Peter McLaren. Zakaj bom predstavil njegovo delo? Ker je pomembno za razumevanje sodobnih napadov kapitalizma na šolanje mladih ljudi, ki bodo v prihodnosti plačevali ceno kapitalističnega napredka.
Vsi skupaj smo pred velikim izzivom, pri čemer ni pomembno, ali se tega objektivnega dejstva zavedamo ali ne; še manj je pomembno, ali nam je všeč ali nam ni. Te dni so na primer zabeležili najtoplejše decembrsko jutro na slovenski Obali, odkar merijo temperaturo; temperatura zraka je dosegla skoraj neverjetnih dvajset stopinj, kolikor jih po navadi doseže sredi julija. V istem času je nad Arktiko temperatura blizu ničle, namesto da bi bila kakih štirideset enot niže. Znanstveniki govorijo o pojavu, ki ga imenujejo open doors feedback. To je pojav, podoben tistemu, ko odprete vrata hladilnika in jih pustite dalj časa odprta. Kaj se dogaja? Čez nekaj časa imate hladno kuhinjo in topel hladilnik.