V pičlem destletju se je zaradi izjemnega napredka tehnologije na mnogih področjih zgodila popolna transformacija. Dolgoletne praktične izkušnje s področja logistike in organizacije mi poleg zgodovinske dimenzije nudijo tudi dokaj realen vpogled v dejansko stanje. Razvoj digitalne tehnologije, ki je radikalno vplivala na področje mojega poklicnega ustvarjanja, je konkretno premešal karte. Če poenostavim v časovnem smislu: za kar si v preteklosti potreboval 8 ur, danes potrebuješ 8 minut. Neverjetna preobrazba v izjemno kratkem času! Mnogi so odšli. Prišli so drugi. Bilo jih je veliko manj.

Obup je bolezen za smrt, zato ker je obup bolezen jaza. Ko človek obupa nad sabo, si v obupu hoče vzeti sebe, ker je storil nekaj, kar ni v skladu z njegovimi moralnimi načeli in ni v skladu z njegovim jazom. Obupanec obupa vedno zaradi nečesa, kar je v njem ustvarilo obup, nekakšno stanje duha, ki zahteva smrt, ki naj bi zaključila zgodbo s koncem življenja. Z obupom končati življenje je zavestno srečanje s smrtjo, to je samomor: morda pa je to sprava s SEBOJ, ki je v konfliktu z moralnimi normami, ki so prepredene s strahovi, ki nam s prstom kažejo, kako se moramo obnašati.

Skorajda neverjetno je, kako velika večina medijev sistematično ignorira celo vrsto pojavov, ki bi morali v ljudeh vzpodbuditi vsaj radovednost, če že ne resnega razmisleka o današnem razumevanju sveta, v katerem živimo. Prav tako se tudi znanstveniki raje v velikem loku izogibajo preučevanju številnih pojavov, ki bi lahko škodili njihovi javni neoporečni “znanstveni” podobi. Seveda lahko vedno zamahnemo z roko in rečemo, da so ti pojavi neumnost, a to ne pomeni, da jih v resnici ni in da bodo zato preprosto izginili.

Če poslušate te dni Erjavca, ko razlaga ljudem, da bo leta 2016 pa čisto zares boljše za vse, se samo trpko nasmehnete, saj je očitno, da ne razume časov, v katerih živi, in hoče biti za silo všečen, čeprav ni; morda celo sluti, da ni, in se še bolj trudi, da bi bil. Ne more mu uspeti, a se še kar trudi. In ko poslušate še Cerarja, ki mirno komentira dogovarjanja s sindikati, kot da gre za vprašanje, v kateri prestižni restavraciji bomo večerjali in katera znamka vina se najbolj prilega izbrani hrani, ne morete verjeti, da oba moža živita v tem vesolju. V njem so namreč zadeve bistveno drugačne, kot bi jih rada prikazala, kar pomeni, da morata vsaj nezavedno verjeti, da so ljudje neumni ali naivni, in da ne vedo, kakšen je svet okoli njih, kar je pri vsem skupaj še najslabše, saj kaže na popolno podcenjevanje ljudi in cinizem. Kakšni so torej časi, o katerih moža ne vesta prav dosti, čeprav bi morala vedeti?

O narodnem značaju Slovencev, ki da drug drugega stalno tolčemo po glavi, da je ne bi kdo zrastel, je bilo prelite že morje sline, pa tudi veletoki e-črnila. Tako rekoč ni Slovenca, ki bi povedal ali napisal več kot tri povezane stavke o medčloveških odnosih, da ne bi potožil o tem, kako si te odnose otežujemo. Kdor to posluša ali bere, si ne more kaj, da se ne bi strinjal. Podobne reči je doživel tudi on in njegovi bližnji, in to večkrat. Še posebej to velja za tiste, ki so hoteli kaj ustvariti. Na vsakem koraku je bilo težko, poplava ovir in omalovaževanja pa ni nikoli uplahnila. A torej drži, da smo Slovenci povečini hudobni, zavistni in privoščljivi zahrbtneži, ki drugim velikodušno (in milostno) pomagamo samo, kadar so v večjem dreku, kot smo sami, sicer pa jih potiskamo v drek, namesto da bi jim pomagali?

Čaka vas nekaj presenečenj, čeprav se zdi, da je vse mogoče.

Smo sredi sezone skoraj dvomesečnega nebrzdanega nakupovanja oziroma velikih praznikov komercializacije. To vzneseno čaščenje materializma se je 11. 11. začelo na Kitajskem in se končuje 1.1. prihodnje leto po skorajda celem svetu.

Verjetno nisem edini, ki ga od rane mladosti spremlja zgodba o narodu, ki si je skozi umetnost, kulturo zgradil svojo identiteto. Povezovala nas je beseda. Tista, ki podira zidove, odklepa okove. Velikane, ki so jo povili, smo vsadili vase. Rodil se je narod, na koncu država. Kljub vsemu je še nekaj manjkalo. Manjkal je preporod, revolucija in nihče ni resno pričakoval, da se bo le-ta tudi dejansko zgodila. In vendar se je! Zgodila se je izjemno hitro, kot se za pravo revolucijo tudi spodobi.

V prejšnjo kolumno se je zaletel vsak, ki je imel 5 minut časa. Očitno torej drži, da ljudi dosti bolj gane vsebina želodca – četudi ne nujno njihovega – kot sedanjost in prihodnost sveta in človeštva. Zdaj ko sem odkril način, kako besede pretvoriti v orožje, ki zadene, se ga bom oprijel kot pijanec plota in ostal kar v gostilni. Od tod in s tukajšnjimi sredstvi bom poskušal obdelati prihodnost sveta in človeštva in mogoče mi bo uspelo ganiti še koga, ki bi ostal povsem hladen, če bi ga gnal v službo ali v gmajno …

Pravljičarji nam ne ponujajo le pravljice o gospodarski rasti, temveč nam servirajo tudi pravljico o trajnostnem razvoju. Neprestana rast na končno velikem planetu je že sama po sebi neumnost, toda pravljica o trajnostnem razvoju v kapitalizmu je še veliko bolj neumna, kot bo razvidno; v resnici pa ni le neumna, temveč je tudi nora in izjemno nevarna. Pred nami so težki časi.