Gospodarstva ne gre obremenjevati, pravijo zastopniki kapitala. Vlada se jim pridruži in reče: Bomo pač obremenili navadne ljudi oziroma delavce; te je vselej mogoče obremeniti, saj prenesejo vse in se prej ali slej navadijo na vse. Tako preprosto je vse skupaj. Hvalnice kapitalizmu in nenehni rasti je prav zato dobro nenehno soočati z empiričnimi dejstvi. Petdeset odstotkov najrevnejših ljudi na tem svetu, kar je polovica vsega človeštva, nima v rokah enega odstotka vsega premoženja, kot bi se lahko kdo potolažil, temveč ga ima v rokah manj kot en odstotek. Taka so najnovejša dejstva. Banke kopičijo v rokah gigantske, milijardne profite, čeprav ne ustvarjajo ničesar. In nisem še slišal, da bi se kak bankir zahvalil davkoplačevalcem za njihov denar, s katerim rešujejo banke, ali delil dobičke z njimi. To se v kapitalizmu kratko malo ne more zgoditi. Se pa nenehno povečujejo razlike med revnimi in bogatimi; zlasti tam, kjer je največ revnih. Koristno je zato pogledati, kaj pomeni milozvočni izraz hitro rastoči trgi.
Že mnogokrat sem doživel, a me kljub temu vsakič znova pretrese, ko naletim na popolno nerazumevanje osnovnih načel prava in računovodstva. Ko vidim, da več kot plebiscitarna večina ljudi, mladih in starih, izobraženih in neukih, nima pojma, za kaj pri teh dveh rečeh sploh gre, se sprašujem, kdo je z drugega planeta. Ko pa vidim, da večina izklopi možgane takoj, ko jim nekdo poskusi razjasniti kak preprost vidik na primeru, ki jih živo zadeva, in še naprej laj(n)ajo svoje, mi je jasno, da jim ni pomoči.
Spomnimo na prijavo na KPK za veleizdajo Republike Slovenije g. Karla Erjavca, Alenke Bratušek ter njega, v vlogi lobista za zaščito obrambnih interesov RS. Kot pravi g. Matić: “Prodala sta Republiko Slovenijo v vojno”. Ker tega ni uspel preprečiti, je na seznam izdajalcev slovenskega naroda dal tudi sebe. Mag. Alenka Bratušek kot takratna predsednica vlade in Karel Viktor Erjavec kot takratni in tudi sedanji zunanji minister, naj bi vezala NATO glas v NATO članstvu 28 držav, za glas v korist ameriške zunanje diplomacije. In tako v imenu (ter na račun in v škodo) Republike Slovenije pridobila cca. 3 milijarde dolarskega posojila v različnih obdobjih od novembra 2013 do julija 2014.
Najhujše šele prihaja. Novi-stari politični obrazi še bolj kot prejšnji hlapčujejo kapitalu, zato pozivajo k enotnosti naroda. Torej: narod naj se enotno podreja kapitalu in naj trdoživo oziroma samozavestno odide v klavnico. Cerar nas je namreč te dni spomnil, da smo neizmerno solidarni, pogumni in ustvarjalni. Potem je še rekel, da je med nami premalo spodbujanja in premalo medsebojnega spoštovanja. V isti sapi je predlagal, da bi nam v javnem sektorju vzeli še tisto, kar imamo, govor pa podčrtal z izjavo, da je med nami preveč apatije in premalo poguma ter da se moramo spomniti, kako smo se zadev v preteklosti lotevali na pravi način, enotno in povezano. Imam predlog: Cerarja enotno, solidarno, povezano, pogumno, na pravi način, brez apatije, trdoživo in samozavestno, z veliko mero ustvarjalnosti in spoštovanja pospremimo na smetišče zgodovine.
Povejmo karseda preprosto. Maitreja je učitelj. Učitelj za celotno človeštvo. Prihaja v času velike krize človeštva, ki nas lahko pripelje do totalnega (samo)uničenja.
Zadnja Tarča je obljubljala zanimivo temo: upor volivcev. Gostje v studiu na žalost niso bili tako zanimivi, saj niso povedali prav ničesar, kar bi vsaj od daleč spominjalo na kak upor; prav oni so delovali zelo neuporniško, pomirjeno in lagodno, spravljeni sami s seboj in zadovoljni s svojim načinom razmišljanja. Tako smo poslušali običajne puhlice o sporočilih volivcev političnim strankam, spraševanje, ali je politika na pragu velikanskih sprememb ali ne, ali bodo slovenski volivci kdaj zadovoljni s tem, kar bodo dobili v političnem prostoru, ali ne. Gostje so ponujali še preprosto psihologijo želja volivcev, ki pa ne prenese nobene resne kritike, ki jo sicer premore vsak bruc na psihologiji, razglabljali so o državljanih, ki si oblikujejo politiko po lastni podobi (sic!), modrovali pa so tudi o tem, ali se stranka Mira Cerarja lahko zruši ali ne, ali se bodo njegovi politiki česa naučili o tej državi ali se ne bodo … Vmes smo seveda lahko še stotič slišali Cerarja poglobljeno modrovati o vrednotah, ki jih zasleduje njegova vlada, pa še stavek, da so v njegovi stranki sami odlični in zaupanja vredni ljudje, ki jih je treba voliti. Da bruhaš.
Nič kolikokrat sem v življenju že slišala, da je filozofija pač neka stvar, ki razpreda o drevesih in stolih. Pravijo, da je naporna in dolgovezna, se preveč sprašuje in dlakocepi tam, kjer ni treba, sanjari namesto, da bi se ukvarjala z realnostjo in da krade čas bogu ter vsem drugim. Nazadnje, kar je dandanes videti zelo pomembno, ne ustvarja dodane vrednosti.
Jemala ne bo le vlada, jemala bo tudi narava. Vlada že jemlje, jemlje tudi narava. Škoda bo velika, stroški bodo visoki. Beda ljudi se bo povečevala. Število pravljic o rasti tudi. Odstotek bogatih bo še naprej užival v nekem drugem svetu, dokler se ljudje ne bodo končno prebudili iz sna in bodo nehali zmanjševati lastno stisko z iluzijami. Ali kot je rekla Naomi Klein na predstavitvi svoje knjige z naslovom This Changes Everything: Capitalism vs. the Climate (2014): če bomo nadaljevali s tem, kar imenujemo business as usual, se bo spremenilo vse. Res je, le da nam spremembe ne bodo niti malo všeč, kajti še več istega pomeni tudi vse večja tveganja.
Kako kaj gre? Vprašanje slišimo vsak dan in odgovor je vedno približno enak: hvala, še kar. Nekdo pa mi je te dni odgovoril povsem drugače. Odgovoril je tako, kot bi pričakovali v svetu, v katerem živimo, saj ne pripada eliti. Tako je odgovoril, oziroma je odgovorila: Moje življenje vse bolj izginja, oziroma se sploh ne more začeti. Delam delo, ki me ne veseli, za mezdo, da preživim. Ko pokrijem vse stroške, mi ne ostane nič. Doma izginem v gospodinjskem delu in skrbim za druge. Kar počnem drugega, je le še cufanje časa za to, da v teh neugodnih okoliščinah peljem ta (…) dalje. Sem neobstoječa in samo sebe doživljam le še kot sredstvo. Še sama zase ne znam poskrbeti, kako bom za otroka? Trdim, da je tako stanje velikega števila eksistenc v tej deželi v tem času, v katerem bo neoliberalna vlada storila še več istega, da bodo njihove eksistence še bolj bedne.
Jedro Društva SRP (SLOVENIJA RESNICA POŠTENOST): Ernest Breznikar, Jože Butara, Boris Pogačar, Janez Muhvič, Remzo Skenderović, Mitja Teropšič, Mirko Ognjenović, Rafko Križman, Darko Kastelic, Franc Medle, Ribič Jože so napisali in javno objavili protestno pismo z naslednjo vsebino: