Slovenija je končno odrešena in del zgodovine oziroma preteklosti je za vse večne čase za nami. Janez Janša je odslej zgolj navaden zapornik na Dobu, ker je storil kaznivo dejanje; ni več poslanec, ni politični zapornik in ni poslanec v zaporu. Empirično dejstvo pa moramo znati uzreti in razumeti še v neki drugi luči, o čemer govorim v nadaljevanju, kajti za bodočnost državljanov te dežele je to mnogo pomembnejše kot Janez Janša.
Po mojih opažanjih so vse oblike vladavine do dandanes poskušale čim dlje obstati s kombinacijo korenčka in palice, pa naj so se in se še označujejo za demokratične, verske ali revolucionarne. Da bi bila palica čim manjkrat uporabljana in s tem verjetnost ohranitve oblasti povečana, je seveda pomembno, kaj si državljanke in državljani mislijo o sistemu, v katerem živijo. V preteklosti je za »pravilno« usmeritev ljudi v glavnem skrbela duhovniška kasta s svojimi prišepetavanji – saj se spomnite srednjeveškega dvogovora med nekim katoliškim škofom in kraljem, kjer škof pravi kralju: »Ti jih obdrži revne, jaz pa jih bom neumne!«
Politikom in ekonomistom bi veljalo zastaviti nekaj povsem enostavnih vprašanj: “Kaj je s krizo, ki je izbruhnila v letu 2008? Kaj ste storili v zvezi z njenim reševanjem? Kaj ste z milijardami našega denarja, ki ste ga “vrgli v bančno brezno”, sploh dosegli? Katere ukrepe ste sprejeli, da bi preprečili novo, še hujšo krizo?”
V filmu Luca Bessona z naslovom Lucy na žalost vnovič spremljamo urbani mit o možganih, ki da so pri povprečnem človeku izkoriščeni samo desetodstotno; prav neverjetno je, kako mit vztraja kljub nevroznanstvenim dokazom, da je res samo mit. Pa vendar se človek kdaj vpraša, kako je s tovrstnimi kapacitetami pri slovenskih politikih in ekonomistih ter pri privatnih lastnikih kapitala, ki naj bi bili daleč najboljši gospodarji v kapitalističnem svetu, ki sicer temelji na izkoriščanju ljudi, kar pomeni, da je nepravičen. Prejšnji dan je na primer finančni minister Mramor meni nič, tebi nič zopet navrgel, da bomo morali vsi strniti vrste in da se bo moral vsakdo čemu odreči, da nam bo šlo potem bolje. In natanko v istem času preiskovalni organi ugotavljajo, da je projekt TEŠ 6 požrl 300 milijonov, ki jih seveda nikoli ne bomo videli, ker je denar preprosto romal v privatne roke. Ob tem bi morali neoliberalci zgolj še enkrat zavrteti lajno, da so privatni lastniki kapitala najboljši in najbolj pametni in najbolj moralni in najbolj gospodarni. Pa še to: niti Janez Janša, ko je bil v vladi, niti Borut Pahor, ko je bil takisto v vladi, nista mignila z mezincem, da bi preprečila odtekanje denarja. Tega bodo kajpak pokrili iz svojih žepov davkoplačevalci, minister Mramor pa si ob tem še upa reči, da se bomo morali vsi čemu odreči. Toliko glede tistih mitoloških desetih odstotkov, ki morda pri nekaterih ljudeh niso zgolj mit.
Medtem, ko so nam skorajda “prodali” prostotrgovinske sporazume TTIP, CETA in TISA, se je velik del Slovenije ukvarjal s slovensko kandidatko za komisarko go. Alenko Bratušek. Skorajda neverjetno je bilo videti, s kakšnim neizmernim užitkom je velik del slovenskih politikov, intelektualcev in običajnih državljanov postavljal bivšo premierko na grmado in s kakšnim veseljem so še prilivali olja na ogenj. (Si je kdo med njimi ogledal zaslišanje vseh 28 kandidatov za komisarje/komisarke in temeljito preučil postopke njihovega kandidiranja?)
Pravijo, da je Alenka Bratušek na zaslišanju v Bruslju uresničila večino črnogledih napovedi. A to je sedaj mimo. Morda jih bo uresničila tudi Violeta Bulc. Če jih bo uresničila, bo katastrofa še večja, kot že je, če jih ne bo, bodo vsaj nekateri politiki in razlagalci političnega dogajanja pomirjeni. Pomirjeni bodo tudi navadni ljudje, ki se bodo lahko spet posvetili fuzbalu, vraževerju, čaranju in vremenu, o katerem bom še govoril, saj bo postajalo vse pomembnejši del naših življenj, le da se tega še ne zavedamo dovolj. Trenutno pa so mnogo pomembnejše napovedi Mednarodnega denarnega sklada, da ne bo vse raslo, kot bi radi, da obstaja verjetnost nove recesije, ki ne bo nič drugega kot dolga depresija, o kateri že nekaj časa govorim in pišem na teh straneh. Finančni trgi so se na njihove izjave že odzvali, kot pravijo nosilci in ljubitelji žargona. Odzvali so se s strahom in z nezaupanjem v prihodnost, kar je zelo pričakovano in klišejsko. V resnici pa se ne dogaja nič novega, le da tisti, ki zanikujejo realnost, le-to zanikujejo še naprej in preprosto nočejo spoznati, kaj se objektivno dogaja okoli njih. Zanikanje je pač v človeški naravi in če se mu ne upiramo, smo na dobri poti v pogubo.
Nedavno je bil v reviji The Edge objavljen članek z naslovom Če bi se Kristus ali Buda vrnila, bi ju prepoznali? (If the Christ, or the Buddha returned today, would you recognize Him?) Vprašanje pa ni čisto novo, saj se je že veliki ruski pisatelj Dostojevski v Bratih Karamazovih (Veliki inkvizitor) spraševal, kaj bi bilo, če bi se Kristus ponovno pojavil na Zemlji.
Ko sem živel v študentskem domu, sem se spraševal, zakaj kak bivši študent nikoli ne pride obujati spominov na čase, ko je tam živel; da bi – po možnosti s steklenico v roki – potrkal na vrata in vprašal, če si lahko ogleda svojo bivšo sobo, kjer je preživel toliko odbitih trenutkov. Odgovor mi je bil jasen tisti hip, ko sem študentski dom zapustil; v Bloku IV v Rožni dolini ni bilo ničesar, kar bi si želel še kdaj videti ali podoživeti. Zakaj? Verjetno iz istega razloga, ki pri bolnikih, norcih, zapornikih in taboriščnikih ne budi hrepenenja po tem, da bi še kdaj vdihnili postan zrak sobic, kjer so pustili najbolj nora leta svojih življenj …
V kolumni z naslovom Koalicija nejevoljnih sem razmišljala o tem, kako se je Slovenija čez noč znašla v vojni, na t. i. seznamu voljnih in o dejstvu, da je bila to še ena zunanjepolitična blamaža, ki so si jo privoščili naši politiki (seveda pred dogodki povezanimi z nesojeno komisarko Alenko Bratušek). Očitno smo s svojimi sklepanji pritegnili pozornost bralca in očitno tudi poznavalca, ki je podal zanimiv komentar in povezavo na dokument o prijavi na KPK za veleizdajo Republike Slovenije g. Karla Erjavca, Alenke Bratušek in sebe, v vlogi lobista za zaščito obrambnih interesov RS; uradno od 28.3.2012 pa vse do 27.9.2014; s pisnim odstopom Predsedniku Republike Slovenije.
Čisto naključje je, da gre gospa Violeta Bulc danes v Bruselj (v resnici se bo na stroške davkoplačevalcev udobno peljala z letalom), sam pa jutri začenjam letošnje filozofske večere v domžalski knjižnici. Na prvi pogled sta dogodka povsem nepovezana, v resnici pa sta globoko in celo usodno prepletena. Gospa o tej usodni prepletenosti verjetno ne bo nikoli vedela ničesar, zato pa bodo vedeli udeleženci predavanj, kar ni nepomembno, saj bodo svoja spoznanja širili in na koncu se bo vsa Slovenija znašla v položaju, ko bo morala končno in zares odločati o svoji usodi; ne zaradi mojih predavanj, pač pa zaradi objektivnih zgodovinskih okoliščin, o katerih predavam in o katerih Miro Cerar, pa čeprav je prvi minister, ne ve dosti ali pa morda celo ne ve ničesar. Letošnji ciklus predavanj namreč namenjam etiki, politični filozofiji, logiki srečevanj, identitet, singularnosti in možnosti, da človek v življenju prekine s svojimi praksami ter se loti česa novega, ne da bi moral pred tem prositi koga za dovoljenje ali pa oditi k psihiatru in kakemu zdravilcu.