Sem član Društva SRP, ki je skupaj s člani Društva slovenskih pisateljev napisalo pismo predsedniku države Borutu Pahorju, ki ga v celoti objavljam.
Gospod predsednik Borut Pahor!
Vaša prisotnost in aktivno sodelovanje na srečanju militantnega krila SDS v Kočevski Reki ob obletnici postroja 27. Brigade TO nam samo potrjuje, da resnično niste kos funkciji, ki jo opravljate. Ali enostavno ne razumete poslanstva vloge, ki vam je bila zaupana na volitvah, ali pa ste se odločili, da boste s svojimi »spravnimi« dejanji tudi vi osebno spodkopavali državo Slovenijo. Od vas pričakujemo, da s svojo predsedniško avtoriteto ščitite ugled SV, teritorialcev in miličnikov in velike večine državljanov, ki smo s skupnimi močmi izpeljali plebiscitarno odločitev za samostojnost.
Definicija lastnine opredeljuje odnos med tremi entitetami: lastnino, lastnikom in zaščitnikom lastnine. Do sedaj smo lastnino ločevali glede na prvo entiteto, torej predmet lastnine in glede na drugo entiteto, torej lastnika. To je prikazano v tabeli 1. Glede na predmet lastnine smo lastnino grobo delili na nepremičnine, premičnine in neopredmeteno lastnino, kar pomeni, da ima dimenzija predmeta lastnine ustrezne tri vrednosti. Glede na lastnika smo lastnino grobo delili na privatno, državno in javno. Javna lastnina je javno dobro kot na primer morska obala. Državna lastnina je na primer vojaški poligon in podobno. Nadaljnje lahko privatno lastnino delimo na tisto, ki pripada posamezniku, torej fizični osebi in tisto, ki pripada pravni osebi. V nekaterih državah privatna lastnina lahko pripada tudi družini. Lahko rečemo, da smo do sedaj lastnino delili glede na predmet in glede na lastnika, zaščitnik lastnine pa do sedaj ni bil deljen, temveč je bil fiksiran na eni sami vrednosti - državi.
Roberto Benigni, ki prav gotovo ne potrebuje posebnih predstavitev, saj je v svoji zvrsti komika, poeta, režiserja in interpreta edinstven in navdihujoč obenem je tokrat presegel celo samega sebe. 15 in 16 decembra je RAI Uno predstavil radostno branje-interpretacijo Desetih božjih zapovedi, ki si jo je prvi večer ogledalo več kot 9 milijonov gledalcev, v drugem večeru pa je gledanost presegla 10 milijonov. Preprosto fantastično! Dvakrat po dve uri navdihujoče pripovedi o svobodi, življenju, ljubezni, dobroti, zvestobi; brez kozarca vode. Povsem pričakovano ga je pred začetkom drugega večera poklical sam papež Bergolio in mu čestital za podvig in pogum.
Smo v božičnem času, prežetim z divjim nakupovanjem in obilnim prehranjevanjem, še zmožni treznega razmisleka o svetu v katerem živimo. Za to ni potrebno biti kristjan, kajti božič je že zdavnaj prerasel verske okvirje in postal eden največjih praznikov komercializacije.
Predsednik vlade nam v dneh pred prazniki umirjeno sporoča, da si moramo državo še enkrat zaslužiti. Govori o pohlepu, nemorali, razprtijah in nespoštovanju, češ da je vsega tega med nami zelo veliko. Evropska komisarska Violeta Bulc v šamanskem slogu dodaja, da je treba zgolj globoko vdihniti, reči, da je bilo dovolj, in začeti znova. Potem pripomni, da je vse res tako zelo preprosto; učeno tako razmišljanje imenujemo sancta simplicitas. Nekateri drugi pripadniki elit še sporočajo, da moramo biti povezani, enotni in složni. Taki niso sami, svetujejo pa nam, navadnim državljanom. Gospod Cerar trdi tudi, da smo uspavani in da se moramo prebuditi. Množici navodil, nasvetov in dobrih misli se tako pridružuje še svetovljanski poziv, vse skupaj pa dopolnjujejo izjave predsednika državnega zbora, ki pravi, da smo izgubili drznost, odločnost in složnost. A kdo je v resnici vse to izgubil? Toliko o utopijah, sedaj pa poglejmo, kako je v resničnem svetu.
Predno razkrijem rešitev, mi dovolite, da najprej na kratko obnovim problem. Torej, sodobno pojmovanje lastnine nosi veliko breme krvave zgodovine in je v precejšni meri v službi želja vladajoče elite. Vedno manj, če sploh še služi potrebam večine, revnim zagotovo ne. V tem pogledu sta največji problem privatna lastnina naravnih virov in državna skrb za neopredmeteno premoženje.
Veseli december in prazniki so ponovno z nami medtem, ko se zdi Miklavž že zdavnaj mimo. Kakor hitro nas je v začetku decembra obiskal, še bolj hitro je pozabljen. Prav v takšnem vzdušju se v naslednjih dneh pričakuje prihod drugega mesije, ki bo naslikal nasmešek na obraze in nam pokazal, da alternativa zdolgočasenemu življenju po notah že ponarodele pesmi „kuća poso“ avtorja Ekreme Jevrića vendarle obstaja.
Otroci niso angelčki. To ve vsak – razen tistih, ki jim je smisel življenja ustvarjanje vtisa, da so brezhibni in da je njihova družina popolna. Torej to ve malo ljudi …
Otroci so sebični. Takšni se rodijo. Enim staršem se zdi to blazno srčkano, drugim pa zaradi tega vzplamti temna stran srca. Sočutje otroci razvijejo s časom, če so ga deležni sami in če so priče sočutju do nekoga tretjega. Težko, če imajo vzhičene ali užaljene starše … Torej ga razvije malo ljudi. Večina ljudi, torej tudi staršev, namreč zgolj daje vtis, da so sočutni, in sicer v okoliščinah, kjer se tako spodobi. A še dobro, da ga vsaj takrat, sicer bi bilo sočutja ves čas približno toliko kot v času vojn …
Lastnina za katero skrbi država je osnovna človekova pravica. Kot tako jo mora država braniti enako kot ostale človekove pravice v skladu z dvema osnovnima načeloma pravne države izraženima v 11. členu Listine ZN o človekovih pravicah in sicer predpostavki nedolžnosti in ne-retrospektivnosti zakonov. Spoštovanje teh dveh načel je vzrok, da moja, naša ali vaša lastnina ni varna pred kriminalci v belih ovratnikih, saj jo ti ob pomoči zvitih advokatov in nemoči sodnikov skoraj po pravilu odnesejo brez škodljivih posledic in verjetno z bogatimi računi v raznih davčnih oazah in polnimi sefi na skrivnih mestih. Pravzaprav najuspešnejši med goljufi niti slučajno ne zaidejo na črne kronike časopisov. Njihova imena se sončijo in sprehajajo med gospodarskimi in političnimi novicami okrašena z nazivi članov nadzornih odborov bank in velikih korporacij ali političnih funkcij. Ob tem je, resnici na ljubo, potrebno omeniti dejstvo, da EU priporoča opustitev načela predpostavke nedolžnosti, oziroma v primerih, ko je obtožencu dokazano kriminalno dejanje, breme dokazovanja izvora vse lastnine prenaša nanj. A je uporabnost tega načela omejena, ker je najprej potrebna obsodba po načelih pravne varnosti, torej ob spoštovanju predpostavke nedolžnosti in ne-retrospektivnosti zakonov. Pred začetkom postopka odvzema mora namreč tožilstvo v ločenem predhodnem procesu dokazati obstoj goljufije. V javnosti se je sicer ob zadnjih odmevnih obsodbah tajkunov ustvaril vtis, da to ni tako težko. A se ob tem ne morem znebiti vtisa, da je uspeh tožilstva precej bolj kot na jasnih dokazih, temeljil na strahotnem medijskem pritisku na sodišča in sodnike. Hkrati ne dvomim, da je šlo v ozadju tudi za političen pritisk. Enaka dejanja, ki so njihove akterje še nekaj let nazaj vodila do naslovov managejev leta, so bila kar na enkrat, brez kakšne relevantne spremembe zakonodaje, prepoznana za kriminal. V takih razmerah si nikakor ne želim, da bi sam prišel v kolesje slovenskega sodstva, kajti, četudi povsem nedolžen, bi brez vez in poznanstev imel kaj malo upanja. Bojim se take instrumentalizacije sodstva, saj vodi v zatohlost doline Šentflorajnske. Dogajanje, ki smo mu priča, na zelo priljuden način legitimizira vmešavanje politikov in medijev v sodno vejo oblasti. Na ta način pa krepi mehanizme za utišanje kakršnikoli drugačnosti. Pri vsem tem ne trdim, da so bili obsojeni v teh procesih nedolžni, le dvomim v uspešnost države v boju z organiziranim kriminalom in še manj v boju s korupcijo, ki zajema dele gospodarsko-politične elite. Obsojeni so, čeprav verjetno krivi vsaj moralno, kljub temu samo grešni kozli, ki bodo s svojo kaznijo v očeh javnosti očistili Slovenijo, a bo njihova obsodba omogočila preživetje glavnini gospodarsko-politične elite. Ob vsem tem niti ne mislim, da je slovensko sodstvo kaka posebna izjema. Če ne verjamete, si prosim oglejte film "V imenu očeta" (ang." In the Name of the Father "), ki prikazuje resnično zgodbo o tem kako je v imenu državne varnosti pokleknilo britansko sodstvo s tisočletno tradicijo. V svojem članku "Pravna država je vzrok, ne rešitev", ki sem ga objavil na portalu v Delu revolt:
“V tem času ekonomskih pretresov sami težko opazimo, kako lahko načelo medsebojne delitve predstavlja rešitev za svetovne probleme, še zlasti to velja za številne intelektualce. Na voljo imamo knjižnice knjig in poročil, ki analizirajo, kaj vse je z družbo narobe, in v večini izmed njih se avtorji trudijo doseči nemogoče – vladam predlagati nove ideje in alternativne politike. Vladam, ki zastopajo in podpirajo pogubno komercializacijo naših političnih, ekonomskih in socialnih struktur.” začenja Mohammed Mesbahi svoj članek Uniting the people of the world (Združevanje ljudi sveta; vsi navedki v članku so iz omenjenega članka) na spletni strani nevladne organizacije Share The World's Resources (Medsebojna delitev globalnih virov).