V soboto, 18. aprila 2015, bo v številnih državah, tudi v Sloveniji, potekal protest proti sporazumom TTIP, CETA in TISA (Kratice, ki kratijo nam pravice). Vremenoslovci napovedujejo deževno vreme. Torej bo protestnikov malo. A tudi če bi sijalo sonce, bi bila “slika” podobna. Večini ljudi se zdijo prostotrgovinski sporazumi nekaj, kar se jih kot posameznikov preprosto ne tiče. Prav tako se obnaša tudi večina politikov, kar je veliko hujša zgodba.

Za razumevanje naših vsakdanjih življenj, za razumevanje našega vsakdanjega vedenja in delovanja je izjemno pomembno prepoznavanje iracionalnosti. Ne racionalnosti, kot spontano verjamejo ljudje, zlasti pa strokovnjaki, temveč iracionalnosti. Kaj to pomeni?

Zakaj govoriti o veri v komunizem? Zakaj govoriti o zaupanju v ljudi, kakršen je bil Jezus Kristus? Je vse to sploh potrebno, ima kak smisel? Zakaj se človek ne bi zadovoljil s tem, da je potrošnik, da lahko prodaja in kupuje, se potešil z danim življenjem, v katerem mu ni hudega, če ni ravno rojen v Jemnu ali Siriji, in mirno preživel dni, ki so mu odmerjeni?

1.

Nasprotniki sprememb zakonika trdijo, da so za kulturo življenja, za otroke, človekove pravice, demokracijo in te stvari. Toda spolna morala, ki jo prodajajo pravi, da je vsak spolni odnos zunaj zakonske zveze greh, tisti, storjeni znotraj zakonske zveze, vendar ne z zakoncem (kar seveda vključuje tudi vsa spolna občevanja po civilni razvezi) pa še posebej. So torej nekaj neprimernega, nezaželenega, nekaj, česar ne bi smelo biti. Toda heteroseksualno spolno občevanje je »naravno usmerjeno k otroku« kot sami radi pravijo in včasih se tako zgodi, da tudi greh pripelje do rojstva. Ampak kdo ne odobrava spolnega akta, ne more odobravati življenja, ki je v njem nastalo, mar ne? Če meniš, da bi bilo bolje, če neki par ne bi spolno občeval, potem meniš, da bi bilo bolje, če ta par ne bi spočenjal novega življenja. In ker življenja ni brez spočetja, mora ta, ki si želi, da ne bi bilo spočetij v grehu s tem nujno želeti tudi to, da ne bi bilo tistih, ki so spočeti v grehu. Spolna morala podpornikov kulture življenja torej ne želi, da bi znaten delež slovenskega prebivalstva (mogoče kaka tretjina) sploh kadarkoli živel. Smrtno resna, ta kultura življenja.

Umetna inteligenca se je v zavest človeštva vselila šele leta 1997, ko je Deep Blue porazil Garija Kasparova v šahu. Predtem so računalniki veljali za butaste, za sužnje, ki ubogajo. Res je po duhovni dediščini človeštva že skoraj dve desetletji lomastil robot Marvin iz Adamsove radijske igre in knjige Štoparski vodnik po galaksiji (1978), a njega že v zgodbi ni nihče jemal resno, kaj šele v resničnosti. Tudi filmski roboti, vključno s HAL-om iz Odiseje v vesolju (1968), R2-D2-jem in C3PO-jem iz Vojne zvezd (1977) ter Terminatorjem (1984) počnejo zgolj to, za kar so programirani in kar jim je naročeno. Čustva, ki jih kažejo, so samo sredstva za doseganje cilja ali pa služijo zabavi občinstva.

Osupljivo dejstvo je, da se ljudje že stoletja sprašujejo, kako je mogoča vera v Jezusa, čeprav vedo o njem tako zelo malo. Zlasti ne vedo ničesar o tem, kar naj bi se dogajalo po njegovi smrti, saj naj bi vstal od mrtvih; če je sploh kdaj živel, seveda. Ljudje verjamejo, da se je nekaj dogajalo, njihova vera je včasih zelo močna, zastavlja pa se tudi vprašanje, zakaj danes tako malo ljudi verjame v komunizem, čeprav tudi o njem vedo zelo malo, obenem pa vedo, da je kapitalizem dober le za peščico ljudi. Obstaja zanimiv problem vere, ki je včasih velika, včasih pa je ni niti za vzorec.

V Milanu se bo od 1.5 in vse do 31.10. odvijala svetovna razstava Expo 2015, pod sloganom “Nahraniti planet; energija za življenje”. Dogodek, ki se na veliko reklamira in od katerega si italijanska vlada obeta nekakšen gospodarski ter finančni zagon in preporod ugleda. A že v lanskem letu so na dan prihajale številne korupcijske afere povezane z infiltracijo mafijskega denarja v izgradnjo objektov, zato je bilo potrebno ustaviti konje in zastaviti nove javne razpise, kar je zadevo za nekaj časa ustavilo. Sedaj se zelo mudi, tako zelo, da so gradbišča odprta 24 ur na dan in se lovi dan otvoritve. Vse ne bo nared, zato se bo z dodatnim denarjem zamaskiralo vse, kar je nespodobno in neprijetno videti obiskovalcem; postavile se bodo nekakšne Potemkinove kulise. Obstaja pa še odprto veliko vprašanje varnosti dogodka, saj po številnih izrečenih grožnjah Isis (katerih namen je osvojiti Rim), in dodatno še zadnje streljanje posameznika na milanskem sodišču, govori o tem, da bo to za Italijo še velik zalogaj in nenazadnje tudi riziko.

Pravijo, da se je Erjavec po zadnjih dogodkih, povezanih z obrambnim ministrom in z njegovim dolgim odstopanjem, bolj kot njegovi sotrpini okrepil na oblasti. A poglejmo najprej nekaj detajlov. V resnici je državni uslužbenec, okrepil pa se je tako, da je sprva pred kamerami izjavljal, da je za odstop ministra Vebra, potem je pred istimi kamerami izjavljal, da je proti, na koncu pa je rekel, da bo upošteval argumente, kot da je znanstvenik. Erjavec seveda ni znanstvenik, odstopanje ministra ni znanstveni proces, obračanje plašča po vetru pa je zagotovo moralno sporno. In tak človek naj bi bil dober državni uslužbenec, za katerega naj bi navijali, da bi imel čim več moči v svojih rokah?

Mislim kajpak na zaroto molka oziroma na tisto znamenito zgodbo o nagem cesarju. In zarota je možna le, če v njej sodeluje več ljudi. To pa je že dober uvod v množično psihologijo.

Erjavec torej zatrjuje, da ni več imperijev. Če bi vzel v roke knjigo Deciphering Capital, ki jo je spisal Alex Callinicos (2014), bi razmišljal drugače, saj bi skozi natančno, skrbno branje počasi doumel, kako deluje kapitalizem kot sistem in kakšna je njegova usoda; ne mislim le na usodo kapitalizma, temveč tudi na usodo gospoda Erjavca. Ker pa knjige zagotovo ne bo vzel v roke, saj ga usoda kapitalizma sploh ne zanima, ker ga zanima predvsem lastna usoda, saj zmotno verjame, da vlada, čeprav je zgolj začasni državni uslužbenec po volji ljudi, jasno pa je tudi, da ne bo prebral Marxovega Kapitala,bo še naprej vztrajal pri svojem mnenju in se pridružil množici ljudi, ki danes prispeva k tiraniji mnenj in slepo verjame, da z njimi razlaga svet, kakršen je v resnici. V resnici je množica zgolj pokorna in zaslepljena, kar tudi pomeni, da njeni člani ne vedo, kako živijo posamezniki, ljudje iz krvi in mesa, ko se trudijo preživeti. Beda njihovih mnenj, če smem parafrazirati Marxa, je globoka, velikanska in vseobsežna. Namesto da bi razumeli, da je kapital vrsta izkoriščevalskih odnosov med ljudmi, verjamejo šarlatanom ter se ukvarjajo z medsebojnimi odnosi in s prihodnostjo, kot da so v celoti odvisni od njihove volje, plimovanja morja in položaja Lune na nebu, obenem pa naivno verjamejo, da je medsebojno tekmovanje kapitalistov dobro za vse ljudi. Dobrega je malo, Zla je veliko, ljudje pa so še naprej v glavnem vraževerni.