Rad bi izoliral zgodovinski trenutek in razmišljal o njem. Zlasti sedaj, ko nekateri zopet trdijo, da gre za otroke. V resnici gre namreč za etiko.
Po 25 letih samostojnosti je naša vladajoča »elita« končno obelodanila tako imenovano Strategijo upravljanja kapitalskih naložb države, ki pa ni nič drugega kot razširjen spisek podjetij za razprodajo. Obenem se zaključuje agonija s prodajo Telekoma iz prejšnjega spiska 15 podjetij in razkrito ozadje te prodaje kaže na vso bedo vladajoče elite in z njimi povezanih mrež. Prav tako je razkrit namen hitrega širjenja EU, katerega glavni namen je bil v pleniilski primež neoliberalne EU dobiti šibke države periferije EU, ki jih zaradi prostega pretoka in brez obremenitev z mejami brez ovir oskubijo do golega. Eden od načinov je zasužnjevanje z dolgom, ki je glavni mehanizem finančne industrije in je zadnja faza prehoda tako imenovanih parlamentarnih demokracij v fašizem 21. stoletja.
Pa se vendar nekaj premika. Še je upanje, srce ponovno močneje utripa, obstaja realni obet, da se bodo ljudje končno kot tista pravljična lepotica prebudili iz spanca, zavihali rokave in kaj naredili za lastno bodočnost. Dejstva so objektivna in neizpodbitna: Združena levica je na vrhu lestvice priljubljenosti. Ljudje očitno spremljajo politično dogajanje v deželi in natanko vedo, kdo je kdo, kdo manipulira, kdo govori v tri krasne in kdo je resnično na strani ljudi, kdo jim je blizu ter kdo samo uporablja parole in plakate, kjer piše, da jim je blizu, v resnici pa jim je daleč. Za ljudi je to spoznanje izjemno pomembno in prihaja v pravem zgodovinskem trenutku, saj so vsi drugi slovenski politiki v velikanski večini na strani Kapitala, ki je že povsem zblaznel, pa se mu še vedno dobrikajo in se mu skušajo prikupiti. Torej so proti ljudem. Proti njim so objektivno, zato ne pomaga novorek, ne pomaga žargon, ne pomagajo lepo zveneče besede, s katerimi skušajo prikriti dejstva in prepričati ljudi, naj držijo pesti za Kapital, češ da je to dobro za vse.
Naš razmislek o medsebojni delitvi moramo začeti na najvišji ravni, na ravni principov oziroma načel. Šele razumevanje temeljnih principov nam pomaga doumeti širši pomen medsebojne delitve, ki se mora izraziti v naši ekonomiji in družbi ter v naših medsebojnih odnosih, če resnično želimo živeti v družbi blaginje, miru in zdravega okolja.
Rockefeller je bil prvi ameriški milijarder. Prepričan je bil, da mu pri kopičenju denarja neposredno pomaga sam ljubi Bog. Ne smemo torej naivno misliti, da Bog nima nobene zveze s kapitalizmom in z elitami. Morda Bog celo misli, da je nima, zato pa elite mislijo, da jo ima. V današnjem svetu, v katerem je pomembno, kaj mislijo elite, ne pa to, kar misli Bog, je zato izjemno pomembno, da pripadniki elit prek raznih skladov darujejo milijarde dolarjev revnim, ubogim in pomoči potrebnim. Na prvi pogled je njihovo darovanje širokogrudno in vredno hvale, toda tako je le na prvi pogled, s katerim pa se na žalost zadovoljuje vse preveč ljudi. Kako je s tem v resnici?
Človek, ki ne je mesa, ima v gostilnah težave. Ima jih pa tudi človek, ki želi samo nekaj popiti. Z izjemo ustekleničene vode na večini cenikov tako rekoč ni pijače brez nepotrebnih umetnih dodatkov: sladil, konzervansov, ojačevalcev vonja in okusa ter umetnih vonjev in okusov. Tudi naravne sestavine, iz katerih so te pijače, ne prihajajo iz ekološke pridelave, torej so prepojene z umetnimi gnojili, herbicidi in pesticidi. Skoraj nemogoče je najti gostilno, v kateri bi lahko človek spil nekaj svežega in zdravega, kar ni zgolj voda.
Jaz ne verjamem v globalno segrevanje Zemlje; jaz vem, da se segreva. Tu ni kaj verjeti. Saj tudi otroci ne rečejo, da verjamejo, da je tri krat tri devet, ker preprosto vedo, da je devet. Zanikovalci podnebnih sprememb pa še vedno jezdijo. Pogosto rečejo tole: jaz sicer nisem znanstvenik, toda … Neumnost ljudi je res neskončno velika in predrznost tudi. Če nekdo ni znanstvenik in celo prizna, da ni, je najbolje biti tiho, ko beseda nanese na znanstvena spoznanja. Pa niso tiho. Zanikovalci namreč. Še naprej govorijo. Govorijo pravzaprav zelo veliko. In obenem verjamejo, da govorijo pametne reči. Pa jih ne. Zakaj torej govorijo?
Dušebrižniki, filantropi, motivatorji, novodobni terapevti, svetovalci in drugi pravijo, da je za svojo srečo odgovoren vsakdo sam. Oglejmo si primer, da bomo videli, če to res stoodstotno drži. Če najdemo vsaj en primer, s katerim lahko dokažemo, da človek ni sam odgovoren za srečo in tudi ne more biti, smo ovrgli trditev, zapisano v naslovu, kar je, vsaj upam, logično. Sprehodimo se tako po Indiji, kjer dosegajo temperature v teh dneh tudi 48 stopinj Celzija, in razmislimo, kako je s srečo tamkajšnjih prebivalcev, ter odgovorimo na vprašanje, kdo je zanjo v resnici odgovoren.
Zlahka se prepričamo, v kakšnem svetu živimo. Za to ne potrebujemo politikov, ekonomistov in drugih ljudi, da nam pripovedujejo pravljice o njem. Ker imamo svoje možgane in znamo misliti, zlahka spoznamo, da je Slovenija, skupaj z Evropo, daleč od tako opevane rasti – merijo in izražajo jo v odstotkih, ki dobesedno ne pomenijo ničesar –, čeprav je zmagoslavje denarja in z njim povezanih ideologij skoraj popolno. Veliko bolj je res to, kar imenuje Tariq Ali a continuing engrossment of wealth and privileges enjoyed by the rich. Ali po slovensko: nenehno koncentriranje premoženja in privilegijev, ki jih uživajo bogati. Medtem ko je tako vaše premoženje ves čas enako ali pa njegova vrednost pada, imajo bogati iz dneva v dan več. Mediji vam servirajo nove in nove pravljice o rasti za vse, navajajo odstotke in citirajo drug drugega, obenem pa vas nagovarjajo k smejanju, češ da živimo v svetu, v katerem ljudje itak ne želijo razmišljati in se želijo zgolj zabavati. Pričakovani odnos vseh ljudi do sveta je tako zadnjič prepričljivo ponazoril tudi predsednik države, ko je ono miško pozval, kaj naj mu (še) dela.
Po razlagi trenutne ministrice za kulturo (ko to berete, je mogoče že kdo drug) je slovenska glasba glasba v slovenskem jeziku. Ker sta »slovenskost« in »jezik« izmuzljiva pojma, še posebej v povezavi z besedo »glasba«, se bom malo igral z njima – v svoje in vaše veselje. Mogoče bom koga tudi razjezil, ampak to je njegova težava. Plevel besed bo znabiti pognal korenine tudi na vrtu katerega od bistroglavcev z ministrstva, ki so količili gredico »slovenska glasba«, in upam, da bo tam ostal …