Kdor ima vsaj kanček vesti, je moral ob dogodkih, ki so se zgodili v zadnjih tednih (in ki so postali nekakšen indikator (ne)solidarnosti in (ne)demokratičnosti – pa tudi odkritega sovraštva in cinizma – različnih političnih strank oz. njihovih zastopnikov), začutiti vsaj nelagodje, če že ne kakšen bolj določen občutek, kot sta na primer jeza in sram. Dogodki, o katerih govorim, so povezani z usodo t. i. migrantov iz severno- in osrednjeafriških držav, ki iščejo zatočišče v Evropi – in pa z reakcijo voditeljev držav članic EU in zastopnikov institucij EU na drugi strani. Kdor torej še ni popolnoma izgubil moralnega občutka in potonil v brezbrižnost, ki prežema institucije, ki naj bi sicer skrbele za blaginjo in naj bi širile duha solidarnosti (ideja EU se je med drugim napajala tudi iz idej blaginje, miru in solidarnosti), je mogel, ali raje: moral občutiti jezo ob izjavah ljudi, ki stojijo na čelu teh institucij in domnevno zastopajo naše interese.

Papež Frančišek v obsežni encikliki o podnebnih spremembah, ki sicer sploh ne obstajajo, če poslušamo zanikovalce, enciklika pa zajema okoli 200 strani, zagovarja zelo preprosto in vsem ljudem razumljivo zamisel: planet je treba rešiti pred uničujočim kapitalizmom. Ideja sicer ni nič novega, novo pa je, da papežu nekdo napiše za knjigo obsežno besedilo o njej. Krik planeta, o katerem govori papež, je neposredno in nerazdružljivo prepleten s krikom revnih ljudi. Planet sicer ne kriči, ker ni oseba, ampak tako se pač reče. Ječi zaradi podnebnih sprememb, ki jih dokazano povzroča človek; pravzaprav ne ječi kaj prav dosti, ker je navajen na spremembe, ampak zdaj ne bi cepil dlake. Ječanje revnih pa je otipljivo, in sicer že dolgo časa. Zanj je krivo kapitalistično izkoriščanje delavcev, kot je pokazal že Marx, kar zopet pomeni, da papež ni povedal ničesar novega. Ljudje namreč ne ječijo in ne kričijo, če se jim dobro godi, temveč ječijo zaradi nepravičnosti in zaradi izkoriščanja.

Kakšna je razlika, če v iskalnik Google slike vtipkate »Auschwitz map« ali »zelenjavni vrt gredice«? Nikakršna; v drugem primeru je malo več zelene barve.

Povsem se strinjam z Badioujem, ki pravi, da je filozof proletarec; torej je delavec. In enako se strinjam z njim, ko trdi, da je filozofija danes zapuščena, da med ljudmi primanjkuje ambicioznih misli, da vladajo svetu mediokritete in da je etika povsem razvrednotena. Še bolj se strinjam s filozofovo trditvijo, da je politika koncentriranje kapitala. Dodajam: Immanuel Kant je bil konservativen filozof, kar je zelo dobro. Za današnje čase še zlasti. Skušal bom dokazati, zakaj je bil dober in zakaj je njegova lekcija ljudem dobra. Nekateri sicer pravijo, da sem barvit in preveč dolgovezen (dolgoveznost je že sama po sebi preveč, to bi že morali vedeti, saj ni mogoče biti dolgovezen ravno prav, kajti dolgoveznost po definiciji pomeni dolgočasno in brezvezno nakladanje), toda v resnici ne razumejo ničesar od tega, o čemer govorim, saj premalo priganjajo svojega duha k delu, kar pomeni, da jih premaguje lenoba in da še sami postajajo mediokritete, ki se jim ne ljubi misliti. Njihova kritika je v resnici simptom, nad katerim psihoanalitik ni navdušen, ga pa zanima, saj je analiziranje ali dekonstrukcija njegovo delo. Spravimo se torej k delu.

Ljudje naj bi na tem planetu živeli po naukih evangelijev, pravijo papeži, zlasti pa sta to trdila Pij XI. in Leon XIII. Kako to razumeti? In kako danes prepoznati fašizem, če obstaja?

»Nemški delojemalci in njihove družine ne bodo plačali volilnih obljubil delno komunistične vlade.«

»Dogovor bi lahko dosegli v eni noči.«

“Ne gre za trmoglavost. Gre za demokracijo.”

Skoraj vsakič, ko naletim na oddajo, pesem, predstavo, prireditev, risanko ali revijo za otroke, mi gre na bruhanje. Bolje jo odnesejo le knjige, a še te ne povsem. Morda isto velja tudi za vas, morda pa ne. Ves ta gravž mora namreč nekim ljudem pasti na um, morajo ga ustvariti in spraviti v javnost. Javnosti mora biti vsaj znosen, sicer ga ne bi kupovala, brala, gledala in poslušala, ne da bi pričela metati kamne ali vsaj šla stran.

Medtem ko zagovorniki kulturnih standardov, ki smo jih že dosegli, pa že dalj časa pospešeno izginjajo, demokracije, obče dobrega, države in egalitarnosti nasprotujemo privatizaciji in nizamo argumente, s katerimi dokazujemo njeno bedno naravo, se zbirajo njeni okravateni zagovorniki in se naslavljajo na javnost z izjavo, da je Kapital plaha ptica, kar naj bi pomenilo, da moramo biti čim bolj tiho in da je ne smemo prestrašiti z govorjenjem oziroma razmišljanjem, saj lahko odleti kam drugam, to pa po njihovem mnenju nikakor ne bi bilo dobro za nas. Take so današnje oblike avtoritarnosti: nihče vas ne preganja z bičem ali s tajno policijo, zato pa pritiskajo na vaš nadjaz z na videz prijaznimi stavki in pozivi, kako se je dobro in koristno obnašati, da bo vaše vedenje in delovanje skladno z domnevnimi znanstvenimi izsledki, ki podpirajo širjenje Kapitala v vse pore vaših življenj. Človeku z zdravim razumom se zdi neverjetno, da si kdo sploh upa reči kaj takega, čeprav je obenem tudi povsem jasno, da se prav to mora dogajati, saj je v nekem bizarnem smislu Kapital zares plaha ptica, ki jo zagovarjajo prodane duše. Skušal bom pokazati, kakšen je ta smisel in kako uničujoč je v resnici. Naj dodam, da ne želim živeti v svetu, v katerem je mogoče zagovarjati trditev, da je Kapital plaha ptica, kajti to je obenem svet, v katerem človek ne sme razmišljati ali pa mora misliti zgolj in samo tisto, kar odobri prav ta plaha ptica. Mimogrede: največji morski tok na svetu prinaša velikanske količine tople vode v Arktični ocean, kar lahko sprosti gigantske količine metana, zaradi katerega bo planet še bolj vroč, kot že je, ljudje pa bodo vse bolj panični. V Indiji je doslej zaradi peklenske vročine umrlo že blizu 2500 ljudi; vlada je oblikovala odbor, ki bo ugotovil natančno število žrtev, vročina pa je nekoliko popustila in dosega zgolj 42 stopinj Celzija v senci.

Stojim poleg Prešernovega spomenika. Morje ljudi. V pričakovanju veličastnega ognjemeta, zazrti proti gradu odštevajo ... Manjka še pičlih 5 sekund do novega leta. 3, 2, 1 ... Tik pred vrhuncem se obrnem proti Čopovi. Razpre se mi paleta obrazov, paleta čustvovanj v nekakšnem amfiteatru tisočglave množice, ki uživajo v raznolikih barvah veličastnega ognjemeta. Če je ta nepregledna množica v istem trenutku in na istem kraju uživala v lepotah ognjemeta, se je meni odprl ognjemet človeških obrazov, izrazov, čustev. Zares neverjeten pogled, mnogo močnejši od barvnih palet ognjemeta. Ta popolnoma nova perspektiva me napolni z novo izkušnjo, z nečim novim, z ognjemetom človeških izrazov, čustvovanj, pri katerem je vsak nekaj posebnega.

Današnji protesti proti privatizaciji so pokazali, kaj si številni državljani mislijo o privatizacijskih podvigih aktualne vlade. Lastništvo ključnih državnih podjetij vsekakor ni drugorazredna ekonomsko-politična tema, temveč je ključno vprašanje naše sedanjosti in prihodnosti. Če boste v svojem stanovanju razprodali vso opremo, napeljavo in hišne pripomočke, boste na koncu ostali tudi brez stanovanja in prav tako je tudi z državo.