Ne vem, kako je sploh mogoče, da je kdo presenečen. Saj morda niti ni, a če bi bil, bi bilo to prvovrstno presenečenje. Dejstvo, da je Matjaž Kovačič hvaležen JJ-ju za izkazano zaupanje in podporo pri imenovanju na visok položaj v banki NKBM, je zelo preprosto, dokazuje pa, kar vemo že dolgo časa: da vrana pač ne izkljuje oči drugi vrani. Nič novega pod soncem. Pa vendar je na mestu razmislek. Ne gre namreč le za to, da je JJ človek, ki hoče imeti vse pod svojim nadzorom, tak pač je, temveč gre tudi za to, da sama logika nadzorovanja in kaznovanja, kot bi rekel Foucault, ne dopušča nobenega dvoma: v kapitalizmu ni demokracije, zato je sklicevanje nanjo cinično, patetično ali pa je izraz povsem izprijene manipulacije.
Podkupljivost sodnikov, tožilcev, odvetnikov nasprotne stranke in prič kot da je prepovedana tema. Kot da se vsi skupaj trudimo ohranjati vsaj vero v dobronamernost tretje veje oblasti, ko smo jo v dobronamernost prvih dveh povsem izgubili … Dovoljeno in v nekaterih krogih zaželjeno je pljuvati čez posamezne odločitve posameznih sodnikov. Pravnikom te ali one vrste se pogosto očitajo nestrokovnost, nesposobnost in pristranskost. Nihče pa ne upa reči, da je kaj od tega namerno – posledica njihove sebičnosti in pohlepa.
Zgodba je vselej do pičice enaka. Nekdo se dokoplje do dokumenta, iz katerega je jasno razvidno, da je imel JJ prste vmes pri nečednem poslu. Dokument objavijo na televiziji, vsakdo ga lahko v miru prebere in razume, JJ pa se čez kratek čas oglasi in ga obširno komentira. Vselej, ampak res vselej, ga komentira na povsem enak način: dokument je lepljenka več dokumentov, je prevara, je dokaz političnega pogroma proti meni, je poskus, da bi me oblatili v javnosti. Navadni ljudje, ki spremljamo dogajanje, si lahko ob tem mislimo tole.
9. maja praznujemo Dan zmage. Tega dne, leta 1945, se je na tleh Evrope končala strašna 2. svetovna vojna. Nacistični režim je tega dne podpisal kapitulacijo. Sedemdeset let kasneje se zdi, da se Evropa tega sploh ne veseli več. Vse oči so uprte v Rusijo, ki pripravlja veliko praznovanje in parado. Številni evropski predsedniki in premierji bodo kljub povabilu bojkotirali ta dogodek. Si to res smejo privoščiti?
Na prvi pogled se zdi, da revolucionarna dejavnost in notranji mir nimata nobene zveze. Še več. Številni so prepričani, da si povsem nasprotujeta: ljudje, ki dosežejo notranji mir, so kakor Buda, pogreznjeni v nirvano, in nobena stvar jih ne vznemiri. Revolucionarji so, prav nasprotno, živčni in večno vznemirjeni ljudje, pa še nasilni so. V resnici ljudje, tudi če tega ne vedo, želijo v življenju predvsem notranji mir, ki pa ga lahko dosežejo na en sam način: z revolucionarnim spreminjanjem (sebe). Vsi drugi poskusi prej ali slej klavrno končajo, ljudje pa ostajajo nezadovoljni. V nadaljevanju bom dokazal, da se ne motim.
Prvi maj je še vedno praznik dela. O tem ne more biti nobenega resnega dvoma, tega dejstva ne more spremeniti nihče. In prav tako ne bi smelo biti nobenega dvoma, da so si ga izborili delavci za zelo visoko ceno. Prvi maj torej ni padel z neba in ni ga omogočil dogovor med socialnimi partnerji, ni nastal v konstruktivnem dialogu in nihče ga ni poklonil delavcem. Izborili so si ga z golimi rokami, pa tudi z orožjem, ker so vedeli, da je svet nepravičen, da niso več pripravljeni prenašati krivic in da namesto njih nihče ne bo rekel zdaj je pa res dovolj. Prav tako jim je bilo jasno, da v kapitalizmu ne obstaja zastonj kosilo, da nihče nikomur ničesar ne podari, če nima zadaj računice, ki mu pove, da se obdarovanje splača.
Nekateri akademiki vedno znova poskrbijo za poglabljanje neproduktivnega razcepa med Slovenci in Slovenkami, zato se moramo vprašati, kakšne koristi imajo od tega. V njihovih izjavah je namreč nekaj destruktivnega in celo samouničevalnega, zato so morebitne začasne koristi prej ali slej paradoksne, nesmiselne in celo absurdne, kar zlasti pomeni, da dolgoročno sploh niso več to, kar so na začetku. Dimitrij Rupel je tako te dni samozavestno pripomnil, da je bilo osamosvajanje Slovenije pomembnejše od ustanavljanja Osvobodilne fronte. Klinični pristop k tej izjavi bomo pustili ob strani in se lotili njene teoretske analize, ki izhaja iz preprostega razmisleka o naravi tega, kar izražata nemški besedi Sinn in Unsinn. Slednjo prevajamo kot nesmisel, lahko pa celo kot neumnost in absurd.
Neverjetne lepote slovenske pokrajine me navdušujejo že od otroštva dalje. Ko vandram po širnih poljih in gozdovih, srkam vase vse te prečudovite oblike, vonje in zvoke. Narava me pomirja, napolni z energijo, domišljijo in očisti misli. Zares neverjeten košček raja.
Homo sapiens bi naj bil moder človek. A modrosti ta vrsta premore v obnašanju prav toliko kot v barvi – skoraj nič. Če bi bili ljudje res modri, kot menimo, da smo, bi znali ločevati prave težave od namišljenih. Znali bi jih tudi reševati, če bi bile rešljive. Če ne bi bile, bi rešili, kar se rešiti da, in to s čimmanj nevšečnostmi za vse vpletene.
Gospa je oni dan na shodu v podporo JJ-ju preprosto in zelo odkrito v kamero rekla tole: če nam bo vladal Janša, bo vse v redu. Ni sicer povedala, kaj vse naj bi bilo v redu, je pa njena izjava vredna razmisleka, kajti izraža več, kot je gospa mislila, čeprav je izrekla besedico vse; po drugi strani pa ravno taista besedica pove vse, to pa obenem dokazuje tudi moč jezika in izgovorjenih besed. Pomembno je tudi, da je dodala tole: ne razumem, zakaj ljudje ne spregledajo in ne spoznajo, da bi bilo vse v redu, če bi nas vodil JJ. Razmislimo, kajti morda je mislila, da bi moral postati voditelj vseh državljanov in vseh državljank, ne zgolj nekaterih kot sedaj, in da bi bilo vse redu že zato, ker bi postal vodja; slednje dokazuje moč množične psihologije in pomen vodij za psihologijo posameznikov.