Pisec teh vrstic dobro v srcu misli in se strinja z ljudmi, ki trdijo, da živi v Sloveniji veliko dobrih posameznikov in posameznic. Je tudi proti pajdaškemu kapitalizmu, ni pa za normalno življenje, saj je življenje nedoločljivo in odprto. Pravi Ne! sejalcem laži in prikrojenih resnic, spoštuje pravičnost, je zelo za zmago resnice, argumentirano razpravo, je za to, da svobodno sonce sije na vse narode sveta in da ne Zemlji ne bo sužnja glave, kot je napisal Prešeren, pa so ga cenzurirali, zato njegovega zapisa danes ne boste našli v Zdravljici. Avtor pričujočega zapisa ni prepisal in je za to, da ljudje vstajajo in da slovenski narod obstane; nikomur ne ponuja levega fašizma; verjame, da Slovenci in Slovenke nismo naivni, zato ne verjame v plemenske naveze; je za mir in dostojanstvo ljudi, odločnost in pogum; se strinja s trditvijo, da je bančna luknja velikanska in da so nam ukradli državo; je proti tovarišijskemu kapitalizmu, proti privilegijem, poleg tega pa se strinja, da lahko en sam pijani mornar potopi ladjo; je proti širjenju sovražnega govora in nikogar ne pošilja v Hudo jamo, ne daje domovinske pravice nasilju in verjame v boga kot neskončno kreativno silo, znotraj katere se lahko vsak človek konstituira kot kreativno bitje. Čisto na koncu vnovič dodaja, da verjame v Jezusa Kristusa kot svetega duha, v katerem smo vsi ljudje enaki in ni nihče boljši od kogarkoli drugega, kar tudi dokazuje s svojim vsakdanjim delom, za katerega je kot javni uslužbenec v družbi znanja borno plačan.
JJ doslej ni govoril na nobeni vstaji, na nobenem zborovanju, na nobenem protestu, na nobeni stavki, na nobenih demonstracijah. Sploh ga ni bilo blizu, nikoli se ni niti prikazal. Vedno je bil zaseden, zaposlen in odsoten. Oglasil se je le kasneje, zviška, čeprav so ljudje pogosto govorili prav o njem. Sedaj bo nenadoma zelo blizu in bo govoril. Na zboru za republiko. Jutri, s svojimi. Kaj pa vsi drugi? Na praznik kulture naj bi se namreč zgodila tudi vstaja, na kateri pa ne bodo vstajali prebivalci Lune, temveč državljani in državljanke Republike Slovenije. Ne, na praznik se bosta zgodili dve vstaji. Ali pa se bo zgodila ena vstaja in se bo zgodilo eno srečanje. Morda se bo zgodilo kaj tretjega: nobene vstaje ne bo, bosta pa dve povsem različni srečanji za republiko Slovenijo. Čisto mogoče je, da se bo zgodila ena vstaja in se bo zgodil en zbor državljanov. Mislijo ljudje zares ali se zgolj šalijo na račun resnih zadev in resnih državljanov?
Na zboru delavcev Gimnazije Bežigrad, ki je potekal na dan stavke 18. 4. 2012, smo delavci že izrazili svoje mnenje o stavkovnih zahtevah. Dokument je dostopen na spletni strani šole in je del tega poziva.
Na drugem zboru delavcev Gimnazije Bežigrad, ki je potekal 23. 1. 2013, so se nam pridružili tudi dijaki. Udeleženci javne razprave ugotavljamo, da se šolska in socialna politika vlade od lanske stavke ni spremenila in ne deluje za skupno dobro. Razmere so se za znaten del prebivalstva v zadnjem času kvečjemu poslabšale. Zato ponovno opozarjamo:
Mladina je temelj družbe in izobraževanje omogoča trdne temelje, zato želimo, da je kvalitetna izobrazba dostopna vsem, ne glede na njihov položaj v družbi.
Vladajoči v državi očitno te temeljne resnice ne razumejo. Opažamo, da se z odločitvami, ki jih vlada sprejema brez sodelovanja udeleženih v procesu vzgoje in izobraževanja (učitelji, dijaki, starši, strokovna javnost), ter brez posveta z njimi, izvaja sistematična degradacija javnega šolstva. Vlada odločitve sprejema tudi brez javnosti predstavljenih analiz, kaj ti ukrepi pomenijo, in argumentov za uvedbo sprememb. Hkrati pa v javnosti ustvarjajo vtis, da se zaposleni v šolstvu borimo samo za svoje interese.
Naša poglavitna skrb in zahteva pa je, da javno šolstvo ostane kvalitetno in dostopno vsem, in to najmanj na ravni, kot jo imamo.
Zato danes stavkamo kljub vladni odločitvi o zamrznitvi povečanja normativov v šolstvu. Menimo, da zamrznitev ne prinaša rešitve stanja v javnih šolah. Vlada je to uporabila za zavajanje, češ da je današnja stavka nelegitimna in s tem poskušala zamegliti ter omajati pogajalsko stališče zaposlenih v šolah in s tem očrniti naš ugled v očeh javnosti. Pozivamo odgovorne, da na naše ugotovitve argumentirano odgovorijo
Dijaki in delavci šole želimo razširiti prostor za razpravo o aktualnih problemih v naši družbi in se odzivati na spremembe s kritičnimi pripombami in k temu pretegniti čim širši krog javnosti.
Zato bomo v prihodnosti organizirali srečanja, na katera vabimo vse, ki želite sodelovati pri ustvarjanju pogojev za obče dobro.
Prvo srečanje bo predvidoma v prvi polovici februarja.
JJ po izredni seji Odbora DZ za zunanjo politiko, na kateri so soglasno podprli predlog memoranduma za arbitražo o meji s Hrvaško, ki ga je pripravila strokovna skupina na MZZ, pričakovano ni dal nobene izjave; če bi sprejeli njegov predlog, bi seveda govoril na dolgo in široko. Kdo sedaj ni dobro spisal domače naloge? In kaj bo rekla učiteljica, saj ji ne ostane drugega, kot da v redovalnici pod rubriko JJ pri predmetu ljubezen do tujcev z rdečim svinčnikom zapiše cvek? Lekcija je krščanska, kar je dodatno pomembno.
Napis se je pojavil nenadoma. Ljudje so se zgrozili in po uradni dolžnosti pohiteli z obtoževanjem. Vsakdo se je, če je le prišel do besede, kritično obregnil ob neznane hudodelce, kot da bo prav njegova ali njena kritična beseda kaj spremenila na tem žalostnem svetu. A kristjane so nekoč v resnici metali levom in jih klali v arenah. Niso imeli pojma, kaj zastopajo, niso jih razumeli, bali so se jih – pogani, kajpak. Jezus je bil namreč problem. Ni bil poceni rešitev iz kakega priročnika, kako se odrešiti in kako uspešno & zdravo & bogato živeti ali uspeti ali nagrmaditi ogromno denarja, saj ni bil kapitalist in danes za kapitalizem sploh ne bi maral. Ni ga zanimal denar in ni ga zanimalo materialno bogastvo, saj je vedel, da je človek predvsem duhovno bitje, prebivalec svetega duha, v katerem so vsi ljudje enaki. Prav zato ga je zanimala neskončnost, zanimalo ga je trpljenje ljudi, zanimalo ga je sočutje, ki se napaja prav v bogu, ki je neskončna kreativna sila. In nikakor ni nujno, da današnji dostojanstveniki to zares razumejo.
Na eni strani imamo 100-odstotne mačote, na drugi pa 100-odstotne bejbe. Večina nas je nekje vmes. Na sredi je meja med spoloma, ki jo pravila družbe določajo zelo ostro, čeprav jo življenjske izkušnje neprestano zanemarjajo. Na nikogaršnji zemlji naj bi se nahajali mehkužneži, istospolneži in možače. O njih je dosti povedanega v vicih, v resnem čtivu in v vsakdanjih pogovorih, a morda bi bilo treba pod drobnogled vzeti tudi dosti bolj družbeno sprejemljive skrajneže in skrajnice na spolni lestvici.
Združuje tudi Slovenke, kajpada. Združuje vse, da ne bo nesporazuma: revne in bogate, homoseksualce in heteroseksualce, lezbijke in geje, transvestite in invalide, bolnike, kadilce, gospodinje in starce, mladce in junake, politike, pisatelje in ateiste, piarovce, teologe, biznismene in menedžerje, bankirje, domače vlagatelje in lačne otroke, muslimane, kristjane in ljudi, ki verujejo v leteče krožnike. Ali združuje tudi tajkune, kapitaliste, alkoholike, norce, lopove, perverzne ljudi, posiljevalce, pedofile in morilce? Kaj bi na to rekel Jezus, ki je bil tudi božji upornik? Kaj pomeni fraza vsi združeni ljudje? In kaj bi pomenilo, če bi bili združeni le nekateri, ne pa tudi drugi?
… ali kako so se nekega dne pogovarjali Lev Nikolajevič Tolstoj, Che Guevara in Oscar Wilde (in česa se lahko glede pravičnosti in solidarnosti naučimo iz njihovega pogovora [in česa bi se lahko glede omenjenih tem naučili tudi tukajšnji dušebrižniki, pa nič ne kaže, da se bodo – toliko slabše za dušebrižnike]).
Občutek je bil nenavaden, a vendarle dober. Po dvajsetih letih se je vnovič zgodil Cankarjev dom. Besednjak govorcev je bil skoraj do pičice enak kot takrat. Oblastniki, ki so zamenjali prejšnje oblastnike, so sicer z združenimi močmi uspeli vse obrniti v desno, toda principi vladanja so postali še bolj bizarni in prefinjeni, kot so bili takrat; partija in komunisti so bili vajenci v primerjavi s sodobnimi oblastniki. Bi jih bilo treba kultivirati? Ne, najbrž ne. Proti oblastnikom je treba nastopati drugače, saj so zgolj uboge pare, ki morajo zastopati in podpirati sistem, znotraj katerega sploh lahko preživijo. A zaradi svojih dejanj nikakor ne bi smeli ostati, kjer so. Čas se njim navkljub premika naprej, ne nazaj. Taka je zgodovinska lekcija in tak je nauk resnične demokracije.