Podrobnosti
Zadetkov: 6137

Realnost je brutalna, ker kriza kapitalizma uničuje ljudi. A celo tam, kjer se kapitalizem že vrača v stare tirnice, se stara zgodba o izkoriščanju ljudi, kar je logično, zgolj nadaljuje: pripadniki elit zopet služijo in bogatijo, večina ne dobi ničesar ali pa dobi zgolj drobtinice. Tako je pač v kapitalizmu in tako bo še naprej. Nihče pri zdravi pameti si zato ne more želeti, da bi se kapitalizem vrnil v stanje, v katerem je bil pred krizo. Vsakdo pri zdravi pameti bi si moral želeti vsaj minimalno razliko, če že ne radikalne. Je pa vprašanje, kdo je danes še pri zdravi pameti.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4128

Končno država, ki je dala nori evropski finančni politiki, ki jo pooseblja zloglasna trojka (Evropska centralna banka, Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad), košarico. Ciprski parlament je danes (19. 3. 2013) zavrnil evropsko “pomoč”, ki zahteva zaplembo dela bančnih vlog oziroma depozitov.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4307

Konec januarja je bilo v Sloveniji že manj kot 800.000 delovno aktivnih ljudi, čeprav vlade nenehno že več let pozivajo k ustvarjanju novih delovnih mest. Skromnost postaja tudi brez papeževega pozivanja k skromnosti vse pomembnejša beseda, na nove načine pa povezuje logiko kapitalizma in Jezusovega nauka. Povezava je lahko patetična in ideološka, ni pa nujno taka, saj je lahko tudi radikalna.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4589

Pred davnimi dvajsetimi leti je hudobni čarovnik Neoliberalizem pridivjal izza Kordiljerskih gorá¹ in svetovnih morjá nazaj v Združene države svojega rojstva². Kot se je bil naučil med vajeniškimi leti v tujini, je sedaj pustošil po domovini. Podal se je tudi nad čezmorsko domovino te domovine³ in nad vse bližnje dežele, ki jih je bil dotlej pustil pri miru⁴. (Opombe: 1 – Čile, 2 – ZDA, 3 – Velika Britanija, 4 – Evropa.)

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4917

Državljanska lista je zaradi vedenja Gregorja Viranta, ki je že ves čas spremenljivo in očitno preračunljivo, izgubila velik del podpore javnosti. S tem se strinja tudi nekdanji finančni minister Janez Šušteršič, ki je sestopil z mesta podpredsednika stranke. Njegov sestop je v tem trenutku zelo pomemben. Ne le zanj ali za stranko, temveč za vso Slovenijo, zlasti pa seveda za državljanke in državljane Slovenije. Zakaj?

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4534

Evropski “reševalci” krize so naredili nov korak. Morda je to majhen korak za evropske politike, a vsekakor je velik za prebivalce Evrope. Doslej so evropske države velikanske stroške reševanja bank svojim državljanom izstavile posredno (z višjimi davki, z nižanjem socialnih pravic itd.), zdaj pa so v Bruslju naredili korak naprej. Na Cipru so vsem, ki imajo denar naložen na bankah, prisilno odvzeli del denarja. Torej krizo zdaj rešujejo neposredno, tako da denar jemljejo (kradejo) neposredno iz žepov "svojih" državljanov.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5583

Gospa Novakova je na televiziji nedavno izjavila, da čez 70 % Slovencev in Slovenk trdi, da so kristjani; morda res trdijo, morda pa tudi ne, saj so statistični podatki zelo različni. Če trdijo, bi smeli od njih pričakovati, da se bodo vedli kot kristjani, kajne? Na primer tako, da bodo sledili novemu papežu, če že ne morejo slediti temu, kar je učil Jezus Kristus. Nekateri namreč pravijo, da bo papež Frančišek zatresel RKC, saj ja človek pravičnosti in glasnik revnih. Iz tega bi smeli sklepati, da se vedno znova postavi za revne in deluje v njihovo dobro, kar bržčas pomeni, da bo tak tudi v prihodnje. Tudi sam je skromen, kolikor je kardinal in papež sploh lahko skromen. A zares skromen je bil Jezus Kristus. Ki je med drugim rekel: Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. (Mt 23,5) Hitro se bo pokazalo, ali je papež res tak, kot trdijo nekateri, ali pa je doumel Jezusove besede in se pravilno odločil. V tej perspektivi je dobro gledati fantastično igro Michela Piccolija, ki igra v filmu Imamo papeža (Habemus Papam, Nanni Moretti, 2011) prav papeža, ki mu psihoanalitičarka pomaga do vpogleda v vse, kar je v življenju zamudil, zato spozna, čemu se je odrekal, čeprav se mu ne bi bilo treba.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5552

Po slovenskih mestih že pol leta donijo vstajniške zahteve po temeljitih spremembah v državi, ki jih končno, čeprav le simbolno, najavlja zamenjava oblasti. Zdaj so se vstajniki znašli iz oči v oči s posledicami svojih uspehov. V ospredje sta stopili dve vprašanji: kakšne so alternative sedanjim praksam vladanja? In izvedbeno vprašanje, kako 'v zaostrenih razmerah' alternative uresničiti?

Enaka vprašanja poslušamo vsaj od študentskih uporov v šestdesetih letih in gibanja nanje večinoma še niso našla odgovora. Dolgo ni bilo razvidno, da je prav tako, saj je prvo vprašanje, kaj?, vendar zastavljeno v miselnem okviru oblasti in tako za vstajnike napačno. Čeprav »se nočejo opredeliti«, niso neodgovorni do skupne prihodnosti, saj se odgovornost ne dokazuje z gorečno izbiro okov, v katere jih oblasti potem vklenejo.

Vstajniki se vsaj večinoma ne potegujejo za oblast ampak za avtonomijo. Zanje ni najbolj pomembno, kakšen bo konkretno končni rezultat vstaj. Pomembno je, da model vladanja ne bo več nekompetenten in politiki brez integritete ne bodo mogli predstavljati skupnih interesov. Ali bo nov model uresničen v bolj socialno ali v bolj liberalni različici družbe, za vstajnike ni zelo pomembno. Tem bolj, ker itak razvijajo svoj model skupnosti, ki avtonomen tako do države kot do trga.

Vstajnikom se ni treba šele programsko opredeliti. Posamična gibanja so svoje programe večinoma že davno oznanila. To so raznorodne vizije skupnega dobra in utemeljitve raznorodnih mehanizmov njihovega doseganja. Tako bo alternativa lahko le pluralna, da bo lahko umestila raznorodne vizije skupnega dobra. Konkretni učinki alternativnega modela – to, kar najbolj skrbi elite – bodo vse bolj celostni in zato bodo njihove intervence manj potrebne.

Celostni učinki alternative bodo posledica prizadevanj za različne vidike družbenega dobra – ker so ti nasprotni, si bodo morali vseskozi dokazovati skupnostni prispevek in tako obnavljati legitimnost. Tako oblikovana celovitost je potem razvidna kot sestavljena iz podcelot, ne iz kašnih posebnih lastnosti elementarnih delov, na primer premetenih posameznikov, ki si prizadevajo le za svojo lastno srečo. Integralnost izidov alternative pa pomeni, da strah pred negotovo prihodnostjo ni utemeljen. Vstajniki se ne bojijo negotovosti, povezane s transformacijo družbe. Ko popotnik potuje skozi neznane pokrajine, mu to povzroča neznansko veselje, vsakršna vnaprejšnja gotovost o tem kaj bo videl in doživel, bi mu pokvarila užitek. Tako je tudi z odnosom vstajnikov do prihodnosti, ne bojijo se je kot sedanja oblast, ki ščiti svoje privilegije.

Nenazadnje je programska enotnost v osnovnih izhodiščih vstajniškega gibanja že dosežena (kot razvidno, enotnost v ciljih itak ni več možna). Zato nimajo prav tisti, ki uspeh vstaje pogojujejo z močjo programskih povezav med njimi. Glavni izziv zanje ni več programski ampak izvedbeni: kako vstajništvo nadgraditi s strukturo povezav, ki ne bo prizadela izvirne raznorodnosti sodelujočih?

Če je na izziv možno odgovoriti uspešno, potem je to možno le radikalno drugače, kot je bila neuspešna praksa doslej, namreč s povezovanjem na podlagi programskega skladnosti gibanj. Obstaja tudi nasprotna možnost. Gibanja so si bila v zgodovini večinoma podobna tudi po neravnovesju med zahtevami svojih programov in praktičnim delovanjem, torej po programsko-akcijski neskladnosti. Tako na primer so stara, delavska gibanja utemeljena revolucionarno, delujejo pa večinoma reformno, sprijaznjena s postopnim izpolnjevanjem zahtev. Enako velja za »nevladne« organizacije, ki za svoje nevladne cilje uporabljajo vladna sredstva. Obratno pa so novi vstajniki zasnovani na protestnem delovanju, medtem ko so programske opredelitve skrčili le na najbolj bistvene zahteve. Za stare in nove vstajnike je torej značilno neravnovesje med njihovimi zahtevami in konkretnimi prizadevanji.

Gibanja je torej mogoče prevesti na skupni imenovalec in povezati na podlagi njihove nekonsistence. Neuspešna desetletna prizadevanja alternativnih kmetov za pridelavo ekološke hrane lahko veliko povedo. Njihova zahteva po ločeni pridelavi ekološke od industrijske hrane, je bila porojena programsko z novo etiko globalne odgovornosti do zdravja in narave. Ločitev je zdaj sicer uveljavljena, vendar preveč polovično, saj ekološka hrana na koncu pristane v velikih trgovskih centrih, kjer le dopolnjuje industrijsko ponudbo hrane. Ni pa nova etika pridelave našla poti do nove etike menjave, delitve in potrošnje hrane, ki bi šele uveljavili smisel prizadevanj ekoloških kmetov.

To bi zahtevalo, da se ekološka hrana posreduje potrošnikom v »pošteni trgovini«, ki ne skrbi za potrebe trgovskega posrednika ampak pridelovalca. Druga možnost je »lokalna menjava«, mimo tržnih cen ali po poljubnih dogovorih med pridelovalcem in potrošnikom. Težava je, da se z alternativnimi mehanizmi menjave ne ukvarjajo gibanja pridelovalcev hrane ampak neka povsem druga gibanja. Slednja pa so sama zase tudi nekonsistentna, dokler v alternativnih načinih menjujejo izdelke tržnega izvora, kakor pogosto danes. Alternativni načini menjave ne morejo proizvesti prevratnega družbenega učinka, dokler teh sistemov ne napolni ekološka hrana. Šele njun presek proizvede prevratni učinek, ko postane ekološka pridelava hrane dejavnik osamosvajanja in krepitve avtonomije lokalne skupnosti.

To je le zgled kako s povezovanjem, ki proizvajajo delno kompatibilne alternative doseči, da se država in trg ne bosta več mogla vmešavati v vsakodnevno življenje ljudi in njihovih skupnosti. Eno poslanstvo vstajnikov je proizvodnja avtonomnih alternativ na vseh področjih življenja. Drugo je mobilizacija, ki je v veliki meri že dosežena, le da bi v prihodnje morale tudi organizacije civilne družbe vstopiti v proizvodnjo avtonomnih alternativ. Tretje področje povezovanja je področje obrambe pridobitev in zaščite meja izborjene avtonomije.

Mobilizacijski, avtonomno proizvodni in bojeviti vidik so tri osi povezovanja vstajnikov, ki se razvidno luščijo že danes. Med njimi bo bolj redko prišlo do pristnih stikov, vendar bodo skupni interesi poskrbeli za ravno toliko sodelovanja, kot bo nujno. Torej naraščajoča nasprotja med gibanji ne kažejo na slabosti vstajniškega procesa. Potrebna je le jasna razmejitev, da drug drugega prepoznavajo in v raznorodnih vstajniških poslanstvih, dokler jih res izpolnjujejo – kar pa se razrešuje skozi agonistični boj med njimi in samorefleksijo.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, 13. marec 2013

Več: http://www.sdeval.si/knjige/index.php/objave

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4668

Kandidat za novega finančnega ministra prihaja naravnost iz banke, ki je sicer v strašnih težavah, saj preprosto dolgo časa ni delovala, kot bi morala, in ni delovala, kot so za medije njeni predstavniki zatrjevali, da deluje. Kot njen nekdanji predstavnik seveda pričakovano trdi, da ni imel s slabimi posojili ničesar; verjetno bi vsakdo iz banke rekel, da ni imel z njimi ničesar, kar bi pomenilo, da so posojila živa bitja in so se podeljevala kar sama od sebe. Problem z živimi bitji nikakor ni majhen, saj je tudi gospa Novakova rekla, da ni imela veliko vpliva na kadrovanje (kar pomeni, da ga je imela – malo pač), pa tudi sicer za kapitalizem pravijo, da vsa naša življenja uravnava nekakšna nevidna roka. Čista čarovnija! Videti je, da je celo ves svet živ in da deluje sam od sebe, medtem ko živi ljudje nimajo nikoli nobenega vpliva na nič. A v take pravljice ne verjamejo niti otroci. Treba bo povedati kaj novega, namesto da večno ponavljajo staro.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5590

… je pa še vedno v finančni in gospodarski, je včeraj izjavil gospod Erjavec, ki že dolgo zastopa različne oblasti, za katere od nekdaj velja, da nočejo, da bi ljudje mislili, saj samo tako lahko mislijo zanje in namesto njih. O, sveta preproščina! Na žalost so politiki tako predvidljivi, da smo lahko napovedali, kako bodo govorili javnosti, ko se bodo končno poenotili, kdo bo dobil kateri fotelj. Njihovo razmišljanje je gospostveno in tako rekoč magično: politične krize je konec že zato, ker smo prišli na oblast! Stara oblast je bila zanič, njihova bo torej povsem drugačna. Obljubljajo kajpak vse mogoče, tudi sodelovanje. A kako lahko obljubljaš sodelovanje, če pa mora svoje povedati tudi tisti, s katerim nameravaš sodelovati; sodelovanje bo, če bosta oba sodelovala – ne moreš sodelovati sam s seboj. S kom bo torej sodelovala nova vlada? In še: politiki obljubljajo, da bodo končno delali to, za kar so plačani, to je v dobro ljudi. Torej doslej niso delali v njihovo dobro, čeprav so bili dobro plačani?! Delati v dobro ljudi v globoki kapitalistični krizi je seveda še slabše kot leseno železo, saj je vendar treba reševati kapitalizem. In številke jasno kažejo, da sta Evropska unija in Japonska še vedno v recesiji, kot je zapisal 12. marca letos na svoji blogovski strani ekonomist Michael Roberts, človek, ki se na te zadeve prav gotovo spozna; prav včeraj je imel na povabilo Delavsko-punkerske univerze izjemno predavanje v Ljubljani. Torej se je logično najprej treba izvleči iz recesije, kar pomeni, da bodo ljudje še bolj zategovali pasove. Se bodo res strinjali, da je to v njihovo dobro?

Preberi več Dodaj nov komentar