Podrobnosti
Zadetkov: 7837

V petek, 8.3.2013 se je zaključil razpis za predsednika in člana uprave Loterije Slovenije d.d. in sicer kar osem mesecev pred iztekom mandata in danes bodo že znani rezultati. Ena najbolje plačanih menedžerskih služb v državi, sedanji predsednik uprave Tim Kocjan je v 2011 za svoje »delo« prejel kar 222.000 evrov bruto! Drugi član uprave Franci Križan pa je prejel 176.000 evrov. Menimo, da gre za načrtni in taktični manever zimzelenega predsednika nadzornega svet Borisa Šuštaršiča, ki dodobra obvlada umazane posle klasičnih iger na srečo. Rok razpisa je bil zgolj 14 dni, zahteve glede izobrazbe zelo nizke, brez dodatnih strokovnih znanj. V razpisu so že kar zapisali, da si nadzorni svet pridružuje pravico o neizbiri kandidata iz razpisa. Čemu potemtakem sploh razpis, zgolj zaradi dobrega vtisa v javnosti?

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5154

Bolonjska reforma visokega šolstva temelji na preprostem načelu: kako se v čim krajšem času čim manj naučiti. Čez nekaj let bo tako na trgu mega veliko magistrov znanosti, ki bodo stari triindvajset let. Kot najstniki bodo poleteli skozi študij – da bi bili čim prej nezaposleni! Zastopali bodo uporabno znanje, ki naj bi koristilo kapitalizmu. In včasih mu res. Oglejmo si primer.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4726

Rojstvo novega otroka je dogodek v strogem pomenu besede in je kakor čudež, ki se ga starši navadno razveselijo. Otrok je zato obet in je pričakovanje nečesa lepega, dobrega in resničnega. Ki pa pogosto hitro ugasne, če ga vzgajajo v razpuščenem avtoritarnem duhu, naddoločenim z materinskim nadjazom, kot ga je imenoval Freud, ali pa tako, da ga učijo biti tiho, molče delati, bati se boga in brez besed ubogati. Taka vzgoja spremeni otroka bodisi v razvajenega hedonista in parazita bodisi v golega nadaljevalca vrste in v čisto nič drugega. Otrok se spremeni v odraslo osebo, ki se zgolj prilagaja, ponavlja staro in se boji novega, kapitalizem pa se medtem zmagoslavno širi čez vse meje.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4311

Se počutite ujetega v monotonijo monoteizma? Ste ujetnik sistemsko kolektivne zavesti? Ali mislite s »svojo glavo«? Ste odvisni? Menite, da obstaja razlika med »sistemsko zavestjo« in »osebno zavestjo«? Katero zares uporabljate? Resnično, zazrite se v ogledalo in se iskreno vprašajte! Moč iluzije? Moč odvisnosti? Religija? Bog?

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4654

Za vsakdanje življenje je značilno krčenje možnosti. Kapitalizem paradoksno sicer ponuja iluzije, da je možnosti neskončno veliko, a to je res zgolj bedna iluzija. Ljudje bi prav zato imeli redne službe za nedoločen čas, dobre plače in vse dobrine, ki jih imajo že sedaj. Torej bi imeli še več kapitalizma, njihove iluzije pa bi se pokrile z iluzijami samega kapitalizma. Kaj pa, če sodobni kapitalizem v resnici, onkraj iluzij, sploh ne potrebuje 50 % delavcev ali še več? Kakšno je življenje, če ne moreš delati, ker te nihče ne potrebuje kot delovno silo? Danes ni vznemirljivo le vprašanje, kakšne so eksistence delavcev, temveč je, morda še bolj, vznemirljivo tudi vprašanje, kakšne so eksistence ne-delavcev, ki jih bo vse več, in ne vse manj, kot obljubljajo politiki, ki pač ne razmišljajo in zgolj sladko govorijo.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 8942

Po skoraj polovici leta je vstajniški proces v Sloveniji zrasel do svoje polne velikosti in se je zdaj znašel pred maturitetno preizkušnjo. Ta se mu zastavlja z zahtevo po odločitvah take vrste, ki bodo usodno zaznamovale njegovo prihodnost in možnosti. Temeljno vprašanje je, kako doslej oblikovane splošne in večinoma negativne zahteve sistemu z demonstracij in viharnih skupščin pretvoriti v pozitivni program družbenih sprememb in zlasti, kako ga potem uresničiti. Kako bo gibanje odgovorilo na to večno vprašanje, bo zanj usodno, kar dokazujejo 150-letne izkušnje, ko so se vstajniška gibanja lomila ravno na tej točki. To je namreč točka prehoda iz mobiliziranja podpornikov v organizirano gibanje, ki ne samo izraža zahteve ampak tudi uresničuje cilje.

Fazni prehod zahteva miselne preskoke, ki jih gibanja pogosto niso bila zmožna uveljaviti, včasih celo niti uvideti. Predvsem so skrajno nerada, že zaradi svojega negativnega programa, dopuščala kritičen vpogled nase. Tako je bil trenutek, ko so svojo pozornost prenesla z zunanjega nasprotnika nase in končno vase, pogosto tudi začetek njihovega konca ali vsaj njihove progresivnosti.

Karkoli se bo še zgodilo, jasno je že zdaj, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo pred začetkom te vstaje. Uspešna je bila, ker je radikalizirala izhodišče, s katerega se bodo v prihodnje postavljale zahteve oblastem. Inovirala je tudi načine radikalizacije nasprotovanja oblastem. Če dosedanji vstajniški proces ne prispeva nič več od tega, je to njena realna zasluga za vse čase.

Najbolj pomemben dosedanji programski dosežek je poenotenje na praktično celotnem političnem in kulturnem spektru družbe. Doseženo je soglasje, da je politična elita izgubila zaupanje, ker je zaigrala svojo integriteto in izgubila kredibilnost. Poenotenje je doseženo prvič po osamosvojitvi Slovenije in že samo to spomni na njegovo neizpolnjenost. Doslej so se osamosvojile le državne elite, ne samo od Beograda, tudi od državljanov. Vstajniki zdaj nasprotujejo ugrabitvi osamosvojitvenega projekta in izdaji ideje, po kateri naj bi po osamosvojitvi Slovenije lahko vsi skrbeli zase in si skupaj prizadevali za skupno dobro.

Naslednji trajni dosežek gibanja je praktična uveljavitev pravice nasprotovati oblastem in se s tem svobodno namenom zbirati brez podrejanja formalnim zahtevam postopkov prijave zborovanj pri oblasteh. Zaradi nezmožnosti represivnih organov slediti samoorganizaciji demonstracij, je del represivnega aparata postal neuporaben. V tem pogledu je vstajniški proces dosegel povečanje političnih svoboščin.

Tretji trajni dosežek vstajnikov je uveljavitev novega nenasilnega modela nasprotovanja in razmejitev do nasilnih oblik. Ne gre za moraliziranje, da so nasilne oblike nasprotovanja oblasti sporne, saj je pojem nasilnost lahko razumljen zelo elastično. Nasprotovati slabi oblasti z vsemi oblikami neposlušnosti in jasnim izražanjem zahtev še ni sovražno in nasilno. Kljub temu pa so bila vstajniška gibanja v več primerih, vzemimo 23-letno žrtev v Genovi (Carlo Giuliani, 2001), potisnjena v nasilniške incidente, ki so jih izzvali policijski provokatorji. Zato je sposobnost demonstrantov prepoznati in se defenzivno odzvati na nasilje ključno, ko varuje gibanje pred žrtvami in diskreditacijo.

Dosedanji dosežki vstajnikom ne bodo pomagali oziroma bodo morali prej odgovoriti na izzive, ki jih pred njih postavlja prehod iz mobilizacije v aktivnost. To nikakor ni majhna stvar.

Takoj prvo in že v izhodišču nepremostljivo grožnjo enotnosti gibanja postavljajo zahteve po programskem poenotenju gibanj. Razen za zelo splošne opredelitve to ni mogoče. Nekateri to pripisujejo prepotentnim egom vstajniških protagonistov – v takih situacijah res priplava na površje veliko plute. A težava je globlja, spopad egov je tudi posledica raznorodnosti, ko vsaka skupina ocenjuje razmere drugače. To ni težava ampak danost, družba ni več enovita, kot so elite (do ljudi), ampak je nepopravljivo raznorodna in takšna hoče biti vse bolj in bolj. Zato za njeno organiziranje ni uporabna miselnost poenotenja, ki jo uporabljajo elite. Načine delovanja bo treba inovirati tako, da bodo imeli za svoje izhodišče različnost sodelujočih.

A veliko lažje reči kot storiti. To bi med drugim od gibanj zahtevalo kritičen vpogled vase. Le tako lahko uvidijo, da njihova utemeljena posamična zavzemanja niso univerzalna, in da imajo tudi druga gibanja nek svoj prav, četudi osnovan s povsem drugačnimi argumenti. Gibanja so ponavadi tudi notranje nekonsistentna: ena so bolj radikalna programsko, kot v primeru 'nevladnih' organizacij, druga pa akcijsko, na primer družbeni inovatorji (projekt Očistimo Slovenijo). Težava je, da gibanja na zahtevo po samorefleksiji za odkrivanje svoje ozkosti večinoma odgovarjajo bodisi z ignoranco ali čustveno – v takih primerih redko pozabijo izreči besedo 'izdaja'. Tako si gibanja ne dajo niti pravih možnosti za prepoznavanje podlag za medsebojne razlike.

Druga in nič manj 'izdajalska' taktika, ki od znotraj ruši trdnost vstajniškega gibanja, je povezana s tem, da so vstajo na vrhuncu njene mobilizacijske moči napadle pijavke oziroma pobudniki za ustanovitev novih, 'naših' političnih strank. Njihov oportunizem je res sprevržen, saj iz protielitistične vstaje ljudstva kujejo podlago za svoj vstop med politične elite. A zgražamo se, ker so tako plenilsko neposredni, da svoje ideje razlagajo celo na vstajniškem odru. V osnovi pa njihove pobude niso napačne in imajo vlogo pri zamenjavi političnih elit in odhodu starih obrazov (a kaj s tem, v primerjavi z novimi obrazi med vstajniki, ki so bili še do nedavna del političnih elit?). Odslovitev sedanjih elit ne vodi v ukinitev parlamentarne demokracije, ampak v temeljito spremembo delitve dela med posredno in neposredno demokracijo. To bodo novopečene stranke menda bolje razumele. Če ne, jim bodo vsaj bolj živo pred očmi kako bodo odmrle.

Zato potekajočega vstajniškega razkola ni treba imeti za neuspeh, ampak za kazalnik dosežkov. Vstajniški proces se je dovolj okrepil, da je začel svoje transformativne učinke prelivati na vse strani in ni več premočrten. Vstajniki ne hlastajo po tem, da bi nadzorovali stranske posledice svojih primarnih prizadevanj, ampak lahko samo skrbijo za neprekinjeno obnavljanje svojih kreativnih prizadevanj za bolj plodno in demokratično družbo.

To je jasen načrt družbene transformacije, četudi nima konkretnih ciljev, niti mejnikov doseganja. Ključno je dvoje: da vstajniki nadaljujejo z demonstracijami, da še naprej krepijo svoje ustvarjalne potenciale za transformiranje družbe, in da (vz)gojijo kritični vpogled vase – le tako se zavarujejo pred nevarnostjo, da se njihovi univerzalizacijski potenciali ne sprevržejo v svoje nasprotje. Vstajnikom se tako ni treba varovati pred 'izdajalci' in 'plenilci', ampak le tega, da jim ne bi uspelo z organizacijskim prehodom ohranjati zagona pri plemenitenju podlag, na katerem je vstajniško gibanje nastalo.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, 11. marec 2013

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5061

Razumevanje Jezusa Kristusa je za nastajajočo novo politiko pomembnejše, kot se morda zdi ta trenutek. Njegovo delo je namreč svetel zgled boja različnih ljudi, vseh ljudi, bi lahko rekli, za emancipacijo in skupno egalitarno življenje; to nikakor ni boj za religijo in svete sedeže, za oblast in podobno. Tak boj tudi ni muhavost Jezusa Kristusa in ni muha enodnevnica. Daleč od tega; to je univerzalni boj. Ki pa ga je treba biti vselej znova, vselej na nov, drugačen način. A najpomembneje je, da lahko združuje najrazličnejše ljudi, da se mu lahko pridruži čisto vsak človek, če seveda premaga lastne odpore in razume vsaj osnovno zamisel, da se je za eksistenco in kakovostno življenje treba boriti in da ju ni mogoče izdelati oziroma kupiti na kapitalističnem trgu.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4484

Ker se je na našo pobudo za preobrazbo NLB v Javno banko Slovenije zvrstilo kar nekaj odzivov, je potrebno nanizati še nekaj dejstev oziroma podrobneje osvetliti idejo.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 6421

Zato ker so moški močnejši in nasilnejši? Prav gotovo, a to je zgolj ena plat. Moški ženske potrebujejo in vedno so znale nekatere ženske to izkoristiti, pa če so živele v še tako afganistanskih okoljih. Tudi nasilje, ki se ga ženske poslužujejo v odsotnosti telesne moči, potrebuje zgolj dosti več časa, sicer pa besede nimajo manjšega učinka kot pesti, redilna hrana poškoduje notranje organe kot nož, čustvena nedosegljivost pa ubija kot krogla. Vsekakor ženske v podrejeno vlogo pogosto (pri)silijo moški s svojim nasiljem. A kdo jih za to vlogo vzgaja?

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4166

Na četrti vseslovenski vstaji je bilo veliko mladih ljudi; ni pomembno, ali jih je bilo tisoč ali sto tisoč. Bilo je veliko energije, bilo je veliko idej in bilo je veliko poguma. Kar se je dogajalo, je bilo iskreno, pošteno, neposredno, odprto; nobenega sprenevedanja ni bilo, nobenega cinizma, nobene retorike, nobenih besed, ki so sicer značilni za politike, nobenih ljubljenih voditeljev. Dogajalo se je nekaj novega. Vse to pa je že dovolj za revolucijo. Akademikov, hvalabogu, ni bilo, čeprav so verjetno stali pred odrom. Niso prišli do besede, kar je dobro. Med zahtevami je pomembna zlasti tista, ki terja odhod politikov in prihod povsem novih ljudi, ki znajo misliti alternativo in imajo pogum. Vse drugo so namreč zgolj detajli, pa naj si obstoječi politiki o tem mislijo, kar hočejo.

Preberi več Dodaj nov komentar