… in Slovenk, da ne bo nesporazuma. Slovenci in Slovenke so včeraj zvečer dobili prvo damo, ki bo skušala sestaviti novo vlado. Morda upajo, da se bo kaj spremenilo na bolje. In najverjetneje je, da upajo zaman. Zakaj?

Pred dvajsetimi leti v Sloveniji ni bilo enega človeka, ki bi želel kapitalizem. Želeli smo demokracijo in svoboščine, več strank in odprtost, ne pa kapitalizma. Razmišljali smo, da bomo v kratkem Švica, čeprav se nikomur ni sanjalo, kako bi to lahko dosegli. Danes imamo kapitalizem in vse, kar sodi zraven, bolnišnice pa komaj še delujejo. Razmontirali so socialni sistem, šolski sistem in celotno zdravstvo, pokradli, kar se je dalo ukrasti, razsuli nekoč paradne konje gospodarstva, zdaj pa še rešujejo kapitalizem in načrtujejo projekte, v katerih ni niti ene same besede o temeljnih razsežnostih kapitalističnega življenja, ki so notranje kontradikcije, zaradi katerih so časi vse bolj temni. Ljudje jim vztrajno govorijo, naj odidejo, ker jih imajo vrh glave, oni pa so vsak dan trdneje v sedlu. Kot bi živeli v džungli ali na Luni!

V zvezi s pohlepom se danes najpogosteje omenja bogate vodilne uradnike držav, podjetij in nevladnih organizacij. Oni najpogosteje omenjajo vodilne uradnike delavskih združenj. Vsi skupaj se strinjamo, da tudi mnogih varuhov zdravja, pravice in 'resnice' (zdravnikov, pravnikov in znanstvenikov) pri njihovem ravnanju ne vodi toliko skrb za obče kot za lastno dobro. Znamo se tudi privoščljivo nasmihati sosedu, ki se je uštel s krediti ali je skušal utajiti davke (po domače 'je delal na črno'), pa mu ni uspelo. Tu pa se naše dojemanje pohlepa počasi konča; kot da je pohlep vezan samo na denar …

Danes in jutri v Italiji potekajo predčasne parlamentarne volitve. Bodo prinesle presenečenja in celo preobrat v poimenovanju političnega? Strank, ki kandidirajo je ogromno, prav tako tudi koalicij, a bitka v medijih poteka bolj ali manj med tremi kandidati; levim Pierluigi Bersanijem, sredinsko koalicijo, ki jo zastopa Mario Monti in »showmanom« Berlusconijem. Vzdušje je primerljivo z našemu, saj si ljudje želijo sprememb, ki pa se s staro politično garnituro vsekakor ne obetajo.

Egocentrični politiki ne morejo ustvariti novega političnega subjekta; ustvarijo lahko le še več istega, saj ego vselej hoče več. Najraje zato rečejo, da so blizu centra ali središča; nihče ne želi izstopati, čeprav bi bili vsi radi v središču (pozornosti), saj so egocentrični. Morda so nekoliko levo od središča, lahko pa so tudi čisto malo desno. Njihovo tovrstno razmišljanje v teh časih ni naključno, kot bo razvidno v nadaljevanju, ima pa tudi resne posledice za družbeno življenje ljudi in za demokracijo, ki je v glavnem še vedno zgolj črka na papirju: ljudje vnovič nemočno opazujejo egocentrične politike, ki jim v teh dneh skušajo servirati postano župco, ki so jo na hitro pogreli, v resnici pa rešujejo sebe in se oklepajo oblasti.

Slovenija bo lahko pripomogla k »zdravljenju« EU le, če se bo najprej ozdravila sama! O farsi, ki se dogaja na aktualnem političnem parketu ni vredno izgubljati besed; neumnost res ne pozna meja. Raje se osredotočimo na rešitve. Zaradi svoje majhnosti, smo odličen mikro sistem, ki bi lahko postal samozadosten. Z malce več domišljije lahko Slovenija na nivoju EU postane to, kar s svojim inovativnim pristopom za nas pomeni sistem občine Šentrupert. Ker je finančna kriza pokazala pravi obraz kapitalskih klik, mora država ohraniti ključno inftastrukturo, ter naravne vire v svoji lasti! Reforme so nujne praktično na vseh nivojih družbe, vsekakor pa moramo najprej začeti pri samemu sebi! Mi smo tisti, ki odločamo! Ko bo kmalu vse izropano, nam jeza in bes ne bosta v pomoč. Potrebno je ukrepati zdaj!

Bolgarom je počil film. Dovolj jim je vse hujšega zategovanja pasu, ob vse hujši korupciji v državi. Le dva tedna po začetku protestov je bolgarska vlada odstopila. Bolgarski premier je ob tem povedal, da je “vlada dostojanstvena in častna” in da ne more gledati prelivanja krvi na ulicah. Hudo! Svet se je začel vrteti v napačno smer. Mar niso to standardi razvitih držav? Mar nimajo mnogi Evropejci, med njimi tudi številni Slovenci Bolgarov za “kavbojske balkance”?

Eden od Orwellovih citatov je “Neznanje je moč”. Nerazumevanje, neznanje, ignoranca “sužnja” je namreč tista neverjetna sila, ki je veliko močnejša od samih verig, saj naredi za naravne in povsem samoumevne tudi največje neenakosti, krivice in zločine ter tako legitimira samo zatiranje (v vseh njegovih različnih pojavnih oblikah), ga naredi za sprejemljivega, celo potrebnega. Inercija posameznikov v tem stanju, njihovo nezavedanje svojih pravic in s tem tudi svoje potencialne moči je najboljša zaščita ali celo garancija za same oblastnike, zatiralce, izkoriščevalce, da bodo še naprej lahko nemoteno in brez skrbi skrbeli in delali za lastni interes. Zato je potrebno biti stalno na preži, se ozaveščati ter osveščati čim širši krog ljudi okoli nas, da ne bomo lahek plen manipulacije pohlepnih in nenasitnih oblastnikov.

95. člen

(nagrajevanje poslancev)

Poslanci državnega zbora dobivajo plačo ali nadomestilo, ki sta določeni z zakonom.[1]

Do šestdesetih let 20. st. so zahodnemu svetu vladali vojaki. Od takrat dalje mu vladajo trgovci. Dotlej je bil najvišji človeški smoter postati mogočen vojščak, odtlej je postati mogočen trgovec. Prej so starši otrokom vtepali v glavo: »Dokaži se!« Zdaj jim vtepajo: »Prodaj se!«