Če se v teh dneh (konec januarja in začetek februarja 2013) ozrli na globalne borzne indekse, bi opazili, da se gibljejo okoli rekordnih vrednosti. Najvplivnejša svetovna indeksa Dow Jones in S&P sta samo še malo pod svojima zgodovinsko visokima vrednostima iz oktobra 2007. Prav tako največje globalne banke, kot so Goldman Sachs, JPMorgan Chase, Morgan Stanley dosegajo izjemne rezultate; beri: dobičke. Mar to pomeni, da se kriza počasi poslavlja? Ne, definitivno ne, kriza se samo še zaostruje.
Vse kaže, da so odstopi koalicijskih partnerjev zgolj slepilni manevri za ljudstvo, češ, bomo spremenili zadeve in peljali našo prihodnost v boljšo smer. Vse kaže, da še naprej v resnici ostajajo slepi in gluhi za nevzdržno situacijo v državi. Povsem jasno je, da z dikcijo „naša skupna prihodnost“ mislijo izključno na prihodnost njih samih. Vsekakor ne moremo računat na SD in PS, ki bodo prav tako nadaljevali s politiko zadnjih 20 let v vseh možnih preoblekah, istočasno pa trdijo, da bodo prav ONI rešili celotno Slovenijo iz zagate. Celo nam zatrjujejo, da njihovi programi v celoti pokrivajo zahteve ljudstva.
Gospod K. je ostal še brez diplome, kar pomeni, da ne more delati magisterija; če ni prepisoval pri maturi, ima namreč zgolj srednješolsko izobrazbo. Seveda gre tudi tokrat za zaroto in napad na njegovo integriteto (sic!). Poraja pa se vprašanje, komu od slovenskih politikov sploh še lahko pripišemo minimalno integriteto. Včasih nastane vtis, da bi bilo najbolje, če sploh ne bi več odprli ust, saj se z vsako izrečeno besedo le še bolj pogreznejo v blato. Na tem je nekaj fundamentalističnega, kot je fundamentalističen globalni kapitalizem, ki je obenem tudi kreativno destruktiven, kot bi rekel Hobsbawm, citirajoč (!) Schumpeterja, ki se je naslanjal na Marxa.
Raziskovalci javnega mnenja so te dni nedvoumno potrdili, da 80 % Slovencev in Slovenk preprosto ne podpira trenutne vlade, ki jo vodi Janez Janša, kar logično pomeni, da vlada ravno nima nobenih pooblastil za svoje delo, saj živimo v demokratični družbi, v kateri je volja ljudstva pomembna in vredna vsaj razmisleka. Dogaja pa se še nekaj drugega, kar ustvarja zanimiv prepad. Sočasno z objavo rezultatov je namreč JJ rekel, da človek ne bi smel zagnati vika in krika, če bi njegovo premoženje preverjala pisec dupleških novic in žena lokalnega propadlega mariborskega tajkuna. Podobno človek ne bi smel hvaliti simfonije, dodajam, če bi izvedel, da jo je napisal lokalni klošar ali pa bankrotirani prodajalec erotičnih pripomočkov. In če bi pricurljalo v javnost, da je najlepšo zgradbo v mestu načrtoval arhitekt, ki so mu dokazali prešuštvo z mlekarico, bi jo morali takoj podreti (zgradbo namreč).
Vrednote slovenske pomladi moramo ohraniti, pravijo na politični desnici. Toda to so precej nenavadne vrednote. Poglejte, kot navadno pričnejo naši govorci. Zgodovinski spomin pravi takole: pred dvajsetimi leti so vrednote slovenske pomladi omogočile prekipevanje energije, ki je preplavila slovenske trge in ulice, dolgo časa potem pa so napajale slovenski razvoj v dveh desetletjih samostojnega življenja. Vrednote so torej čudne že zato, ker danes nikakor ni jasno, kako so lahko dvajset let napajale razvoj, ki nas je nazadnje pripeljal naravnost v temo. Kako torej lahko nenehno hitenje v svetli jutrišnji dan vodi naravnost v katastrofo, ki jo danes na svoji koži čuti več kot sto tisoč nezaposlenih, skoraj pol milijona revnih in velikanska večina Slovencev in Slovenk, ki jim vlada jemlje, kjer le doseže, ta trenutek pa se – tudi zaradi tega – z veliko energije zgrinjajo na ceste, ulice in trge ter govorijo o vstaji?
Največje deleže glasov so na dosedanjih volitvah praviloma požele neobstoječa stranka oz. lista, neobstoječ kandidat za predsednika republike in neobstoječ zakon o tej ali oni zadevi. Vedno več volilcev svoje (ne)glasove namenja izkazovanju nezaupanja v vladarje. Manj ljudje zaupajo svojim 'izbrancem', manj naklonjenosti jim (kljub temu) izbrani vladarji vračajo. Čeprav se ljudje zavedajo vpliva vladarjev na svoja življenja, ravnajo kot otroci: mislijo, da se bodo težave rešile, če se bodo delali, da jih ni. Čeprav se zavedajo vpliva vladarjev na svoja življenja, jih ne volijo, misleč: »Jaz bom pustil pri miru vas, vi pa pustite pri miru mene.« Vladarji jih seveda ne pustijo pri miru, ker jih niti ne morejo – vmešavanje v življenja ljudi je namreč njihovo delo. Ker se ljudje za njihovo delo vedno manj brigajo, ga opravljajo vedno bolj po svoje. Temeljno vprašanje vladanja v predstavniški vladavini ljudstva je danes vprašanje zaupanja – in to obojestranskega.
JJ rekel, da pozna zgolj vlado s polnimi pooblastili; v njegovem besednjaku ni manjšinske vlade. Moral bi oditi, a ne kaže nobenega veselja, da bi to tudi storil. Gospa Novakova ga podpira, a obenem trdi, da ga ne bo podpirala za vsako ceno. In če je cesar nag, kot pravi predsednik parlamenta, je zadeva jasna kot beli dan. Projektna vlada, tehnična vlada, vlada narodne rešitve ne pridejo v poštev, pravijo na drugi strani. V zagati so zato vsi. Predsednik države kot najvišja moralna avtoriteta ne poziva nikogar k odstopu, zato pa politike poziva k spoštovanju bontona, da ne bi prišlo do nasilja, do katerega je sicer že prišlo. Kaj se bo zgodilo?
Nekateri stavkajoči so se včeraj brez strahu in brez dlake na jeziku spraševali, ali se je vlada umaknila na Notranjsko za vedno. Če si zgolj skušamo predstavljati, kaj bi to pomenilo … Odgovor na zastavljeno vprašanje je kajpak na dlani in ni zgolj psihološki: umakneš se, ko se bojiš, zato se umikaš vedno znova oziroma toliko časa, dokler se bojiš. Ko se ne bojiš več, se ne umikaš – sploh pa ne lastnemu ljudstvu, ljudem, ki so te izbrali, da imaš dobro plačano službico in da delaš dobro. In nobenega dvoma ni, da se ta vlada boji lastnega ljudstva, saj bi se v nasprotnem primeru soočila z njim.
- Zato, ker dobro delujoč javni sektor predstavlja “hrbtenico” normalno delujoče, pravne in demokratične države.
- Zato, ker ima vsak državljan pravico do kvalitetne, javno dostopne izobrazbe na vseh nivojih - od osnovnošolske do doktorata.-
- Zato, ker ima vsak državljan pravico do kvalitetnega, javno dostopnega zdravstvenega varstva.
- Zato, ker ima vsak državljan pravico do zdravega okolja.
Ker je ključ razpleta vsake politične krize v državi v Ljubljani sami, sem se dolžan odzvati na dvoje prvih sporočil v poplavi trenutnih, ki zanikujejo legitimnost in legalnost ugotovitev Komisije za preprečevanje korupcije in sesuvajo vrednote pravne države na polju integritete državljanov in inštitucij.