Politiki so resni in odgovorni ljudje. Njihove stranke vodijo resni in odgovorni prvaki. Janševanje je nov izraz za resno in odgovorno vodenje manjšinske vlade, ki si ne more privoščiti mrtvega teka. Poročilo o korupcijskem tveganju nima nobene vrednosti, čeprav so ga napisali resni in odgovorni ljudje. Če si politik, se lahko oklepaš oblasti tudi neskončno dolgo in vsem v posmeh; potem rečeš, da je tudi oklepanje oblasti resno in odgovorno početje, ki navrže nekaj tisočakov mesečno. Bonitetne hiše po svoje znižujejo ocene, namenjene Sloveniji; tudi bonitetne hiše vodijo resni in odgovorni ljudje. In državljani naj bi vse skupaj zgolj mirno opazovali ter se pogrezali v depresijo? Seveda ne, saj so celo oni resni in odgovorni delovni ljudje.
Ena izmed osnovnih političnih težav neoliberalne države, na katero opozori Harvey v Kratki zgodovini neoliberalizma, je nasprotje med odtujenim, koristoljubnim individualizmom in željo po kolektivnem življenju. Neoliberalna država to rešuje z dirigirano svobodno izbiro. Posamezniki so spodbujeni k svobodni potrošnji, kjer ne izbirajo le med neskončnimi proizvodi, temveč med življenjskimi slogi, hobiji, društvi, NVO-ji, gibanji, dobrodelnimi organizacijami, umetniškimi in kulturnimi praksami. Skupni imenovalec teh kolektivnih praks je »šibka kolektivnost«. Gre torej za šibka prostovoljna združenja, ki posameznikom sicer omogočajo izživeti željo po kolektivnosti, ne privedejo pa do udejanjenja politične moči. Nič ni narobe z vključevanjem v interesna društva, kjer si posameznik osmisli življenje, tudi ni cilj slehernega združevanja političnost; toda v okoliščinah, ko ljudstvo z vstajami nasprotuje nedemokratičnim in nesocialnim državnim in občinskim politikam, so šibki načini združevanja neproduktivni. Vstajniki želimo vplivati na tokove družbenega odločanja, želimo izpisati lastno usodo, živeti v svobodni, demokratični družbi, zahtevamo pravično delitev družbenega dohodka, toda zaradi vztrajanja pri šibkem povezovanju ohranjamo in reproduciramo le videz svobode in demokracije.
Slovenske in evropske zastave so seveda kul. Avtoritarni simboli, s katerimi nekateri mahajo na vstajah, niso kul, in vsi, ki se v Evropi ukvarjajo s politiko, to vedo (!). (Avtoritarne osebnosti se vselej sklicujejo na avtoritete nad seboj, ki se jim seveda podrejajo, ker imajo od tega koristi, medtem ko ljudi, ki so na hierarhični lestvici pod njimi, tlačijo, od česar imajo seveda zopet koristi.) Nacionalni šport je iskanje novega mandatarja, a to se le tako reče, saj v resnici ne gre za športno dejavnost, kot ve vsakdo, ki se ukvarja s športom, pa tudi vsakdo, ki se ne ukvarja z njim. Če bi bilo iskanje mandatarja športna disciplina, bi pri iskanju sodelovali dobro trenirani športniki, vsi, ki se s ukvarjamo s politiko, pa vemo, da ne sodelujejo.
Med odzivi na dva dogodka, ki sta se zgodila prejšnji petek, so bili tudi takšni, ko se je poskušalo dve zborovanji prikazati kot dva različna izraza istega: v obeh primerih naj bi šlo za izražanje mnenj, ki se resda razlikujejo, a obstajal naj bi neki skupni imenovalec. Namen tega zapisa pa je pokazati, da gre za dva povsem različna dogodka in za dve povsem različni delovanji, ki pričata o dveh načinih razumevanja udeležencev, ki med sabo nimata prav dosti skupnega.
Na zborovanju Zbora za republiko je gospa novinarju odločno dejala, da je JJ edini in pravilni voditelj te države. Njena izjava bi v kakem drugem času nemudoma izginila kot dim v vetru, danes pa je pristala na medmrežju in jo je dobro vsaj minimalno raziskati – za prihodnost te dežele in v dobro njenih prebivalcev. Prebivalcev, ki morajo iz dneva v dan prenašati tožbe politikov (!!!), da so jim ukradli državo, zabodli nože v hrbet, da jim ponujajo levi fašizem, da vrtajo luknje v ladjo, skačejo na glavo v prazen bazen, in ugotavljanje taistih, da država po nepotrebnem trpi zaradi političnih neumnosti in neodgovornega ravnanja – samih politikov (???). Ali kot je oni dan mimogrede pripomnil sosedov Joža, ki sem ga srečal na poti: men tuki neki ni čist jasn, zdi se mi pa, da je politikom jasn še velik mn.
Le kaj razmišlja Janez Janša, obramboslovec po izobrazbi, če sploh še kaj razmišlja medtem, ko vlada ljudstvu, ki ga prezira ter do katerega nima nobenega spoštovanja? Kakšni strategiji sploh sledi, jo zasleduje in poskuša uresničiti, ko tako vehementno udriha po vsem kar ni v skladu z njegovo resnico? Frontalni napad, ki se je pri njemu praviloma vedno izkazal kot najboljša možna “obramba”, pred vsemi številnimi nezakonitostmi in korupcijskimi tveganji, ki se mu očitajo, je do sedaj vedno uspešno delovala; vsaj za njega, za stranko in njegove zveste podanike. Potvarjanje dejstev in sprevračanje zgodovinskega spomina je vedno obvladoval in dodobra skozi leta izpopolnjeval kot prikladen manever v političnih igricah, v katerih je prevzemal vlogo žrtve in junaka hkrati ali izmenično, kakor njemu drago in ljubo.
Živijo tudi hčere slovenske matere, seveda, vsekakor pa je nekje še oče, ki ga v teh temnih časih vedno znova izpustijo ali pa zainteresirano pozabijo omeniti. Včasih se zato zdi, da očetov sploh ni več in da so povsod le omnipotentne Matere z ljubljenimi sinovi. Ne gre za naključja, a o tem je veliko povedal že Freud. Sinovi sloveče ali slovenske Matere so danes pogosto povsem kastrirani in se držijo krila svojih Mater še pri tridesetih letih starosti, med drugim tudi zaradi tega, ker preprosto ne morejo računati, da bodo dobili kako službo, čeprav armada strokovnjakov vsak dan po osem ur in vsak teden po pet dni dela na aktivni politiki zaposlovanja, število nezaposlenih pa se kljub njihovemu delu zgolj povečuje. V tej perspektivi je sodobni nebrzdani neoliberalizem, kot ga zastopa zlasti JJ, svetlobna leta oddaljen od klasičnega liberalizma Adama Smitha, saj je postal absurden: mednarodne korporacije imajo vso svobodo, da investirajo tja, kjer si obetajo največje dobičke, posamezniki in posameznice pa se lahko zgolj nemočno prilagajajo njihovemu delovanju in skušajo preživeti, pa naj bo v Argentini, Iraku ali Sloveniji. Model je vselej enak, le da v naši deželi, kjer že razmišljajo o privatizaciji vode in fleksibilnem odpuščanju delavcev, vse skupaj pa je zgolj doktrina šoka (če ne bomo zmanjšali dolga, sledi katastrofa), kot jo je imenovala ekonomistka Naomi Kleon, še ni posegla vojska, v Argentini, Iraku in drugje po svetu pa je.
Ko sem bil majhen, sem po zaslugi prednikov bral dobre slikanice in knjige, po zaslugi urednikov na štirih programih televizije (Ljubljana in Zagreb 1 in 2) pa gledal dobre filme in oddaje. »Ko bom velik, bom delal takšne reči!« sem sanjaril in se vpisal na AGRFT.
Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!
Dan, ko se je dogajala stavka delavcev v javnem sektorju, je bil na bežigrajski gimnaziji izjemno produktiven. Tudi tokrat se je razprave udeležila večina zaposlenih, novost tokratnega srečanja pa je bila ta, da so bili prisotni tudi dijaki. Med nami se je odvil niz intenzivnih in plodnih debat.
JJ je v petek na zboru rekel svojim, da jim ponujajo (sic!) čisti levi fašizem in da se mu bo slovenski narod zoperstavil. Kako si je mogoče predstavljati upor ljudstva zoper levi fašizem? Kot državljansko vojno?