Zadnja knjiga, ki jo je spisal slavni angleški marksistični zgodovinar Eric Hobsbawm, ima naslov Kako spremeniti svet. Njen podnaslov je: pripovedi o Marxu in marksizmu. Koristno jih je prebirati, saj se lahko iz njih marsičesa naučimo; tako smo se nekoč, ko smo bili mladi, učili od starih. Na primer o tem, kako spreminjati svet, ki ga je očitno treba spremeniti, ne le razlagati. Medtem ko JJ ne razlaga sveta in ga niti ne spreminja, temveč vztrajno molči in se oklepa oblasti, očitajoč vsem drugim, da so krivi za njegov nesrečni in nezavidljivi položaj, v katerem se je znašel, tam zunaj nekaj zelo resnih mladih ljudi vnovič prebira Marxa in se uči iz zgodovine, ki je sicer najboljša učiteljica. Lekcija je namreč povsem jasna: svobodni tržni kapitalizem je dosegel mejo, onkraj katere preprosto ni več mogoč. Torej ne gre za razmišljanje, ali je JJ še sposoben voditi vlado ali ne, saj gre za razmislek o tem, kakšen bo svet brez kapitalizma, za vprašanje, kako spremeniti svet.

Kraljestvo je lepa, častitljiva slovenska beseda, ki v glavnem pomeni državo, v kateri ljudstvu vlada kralj. No, lahko mu vlada tudi kraljica, pa je še vedno kraljestvo. Če je Slovenija kraljestvo laži in podtikanj, kot trdijo nekateri prenapeteži, je tudi država, v kateri ima kralj neomejeno oblast in je edini gospodar. Torej lahko mirno razmišljamo, kdo je v Sloveniji kralj laži in podtikanj ter kdo je ponižni hlapec. Možno pa je, da je vse skupaj zgolj prispodoba, podobna Platonovi prispodobi o votlini, kar bi lahko pomenilo, da so Slovenci in Slovenke še vedno v glavnem okovani prebivalci vlažne votline, strmeč v filmska platna, na katerih se pojavljajo bolj ali manj prijetne gibljive slike in jih zabavajo, obenem pa opravljajo še vlogo, ki jo v žargonu imenujejo perception management ali upravljanje z zaznavanjem, ki mora biti v sodobnem neoliberalnem času zlasti prijazno.

»Vedno imaš na izbiro dve možnosti, in ko eno izbereš, se ti spet odpreta dve možnosti,« mi je sošolec iz srednje šole nekoč predstavil svojo življenjsko filozofijo. Takrat se mi je zdela zanimiva (kakršno se mi je zdelo tudi marsikaj skrajno trapastega), a nič posebnega (kar sem menil tudi za marsikaj edinstvenega). Kljub temu, da ji nisem posvečal pozornosti, me je vse odtlej spremljala. Srečeval sem jo na najbolj nepričakovanih mestih, včasih jasno kot beli dan in drugič zakrito kot Afganistanka. Če sem ji pustil, je vedno znala pocukati za pravi krak gordijskega vozla, da se je vsaj zmehčal ali zmanjšal, če že ne odvozlal (včasih ji nisem pustil, ker sem se hotel sam igrati z njim). Po drugi poti ji je prišlo naproti načelo nasprotij (več o tem) in preden sem se zavedel, sem se spet znašel v dvojiškem dojemanju sveta, ki sem ga v mladih letih opustil, misleč, da je svet vendarle bolj zapleten. Ni.

Zdi se, da je eden glavnih problemov, ki jih imajo v teh časih vodje največjih političnih strank (razen J&J – tadva imata svoje čisto posebne probleme) ta, kako »povrniti zaupanje ljudi v politiko« oziroma kako pripraviti ljudi, da bodo ponovno zaupali (erjavcem, virantom, lukšičem in podobnim). Tako so modrovali pred nekaj dnevi na nacionalni TV.

Spoštovani g.dr. Petrič!

Zavedam se, da to ni običajna praksa pisanja ustavnemu sodišču, zato se na vas obračam kot na sodržavljana, zlasti pa uglednega strokovnjaka za mednarodna pravna vprašanja. Smo pač v kriznih časih in gre nekatere ustaljene prakse v teh posebnih razmerah spreminjati v prid odpiranja prostorov demokratičnosti.

Naloga Ustavnega sodišča je, da skrbi za spoštovanje ustavne ureditve, predvsem pa varuje človekove pravice, zato ga razumem kot tisto institucijo in avtoriteto, ki bi morala ustavne člene ter z njimi povezane interpretacije prava in zakonodaje razlagati v prid priznanim in zavarovanim pravicam in koristim državljank in državljanov, v smeri demokratičnega razširjenja praks možnega in dopustnega.

Medtem ko čakamo, da morda pade vlada, se splača opomniti na naslednje: Cena zdaj dokazanega kršenja zakonov v dveh najbolj odmevnih primerih ter globlje sistemske korupcije, ki se politikom sploh ne zdi problematična (ker pač izvira iz načina, kako se pri nas nasploh dela stvari), je zaostalost in nerazvitost naše države.

Po medmrežju te dni krožijo številne govorice o politikih, tudi vodilnih, čeprav danes ni čisto jasno, kaj sploh še vodijo; prav težko se jih znebiš (govoric namreč), ker nenehno kapljajo v elektronski poštni nabiralnik. Nanašajo se na vse mogoče: na psihiatrijo (kdo je bil na psihiatriji, koga ravnokar peljejo tja, kdo se zdravi, kdo se je že pozdravil, kdo bi se šele moral zdraviti); na shizofrenijo ali kako podobno bolezen, kot je na primer bipolarna motnja (kdo jo ima in kdo je nima, pa bi mu jo morali pripisati); pa na seks (kdo je s kom spal, kdo že dolgo ni spal s kom, pa bi glede na zakonske dolžnosti moral, katera žena je varala moža in kateri mož je varal ženo, kdo se je predolgo zadržal med nogami te ali one gospe tega ali onega pomembneža, pa se ne bi smel, kdo se je komu zameril, kdo toži koga zaradi žene ali moža …); na pretepanje žena (katera žena je povedala prijateljici, ki je povedala sosedi, ki je povedala novinarjem, ki so povedali pomembnim ljudem); na duševne in mentalne bolezni otrok (kdo jih ima, kdo jih ima, pa jih skriva, kdo jih ne skriva, pa bi jih moral skrivati, saj taki otroci kvarijo imidž): na zveze in poznanstva (kdo je komu kaj zrihtal in kdo se je komu zameril, ker ni zrihtal, kdo je zaslužil pod mizo in kdo ni, čeprav bi bil upravičen do zaslužka, kdo je koga v preteklosti branil, sedaj pa ga napada); in navsezadnje se nanašajo na poskočne strice z odra, ki so res mega, a ne gredo do nazga. Govoric je tako rekoč neskončno veliko in vse so seveda neresnične, izvite iz trte in zlonamerne. Zakaj so potem sploh nastale in zakaj se rolajo po spletu? Imajo kaj skupnega s krajo države? Morda imajo. Ali pa tudi nimajo.

V zadnjem času ste iz majhne, zakotne evropske državice Slovenije prejeli pravo poplavo pisem, ki so jih spisali “naši” politiki, nekakšni intelektualci in drugi “predstavniki” ljudstva. Na vas se, spoštovane državljanke, državljani in drugi prebivalci evropskih držav, obračam kot čisto navaden državljan države, ki šteje komajda toliko prebivalcev, kot jih ima večja četrt katerega od evropskih velemest.

Leto 2013 nam bo zagotovo prineslo spremembe, ni pa še gotovo kakšne. Prva sprememba v tem letu, ki smo jo občutili mnogi prebivalci Slovenije, je ukraden praznik 2. januar. Liberalistično preračunljivi gospodarstveniki so izračunavali dobičke in v 2. januarju videli zgolj nebodigatreba strošek; zaposleni po njihovem dobivajo preveč denarja in premalo delajo. S tem so znova dokazali, da je vsa svoboda v liberalizmu le svobodno nategovanje in izkoriščanje navadnih ljudi, brez strahu pred sankcijami. Profit je Bog in svetinja kapitalizma. Torej, navadni ljudje naj delajo še kak dan več za manj denarja. Tako se že z drugim dnem v letu izkazuje resnični namen kapitalskih oblastnikov, ki s svojimi lovkami obvladujejo vse družbene sfere vključno z mediji. Na vse pretege nam skušajo vsiliti opusdejevske doktrine pedofilov, orožarskih tajkunov in ostalih preračunljivih bogatuhov.

Je mogoče, da si ljudje dovolijo vse, da bi nekomu preprečili biti še naprej na oblasti? Si lahko JJ dovoli čisto vse, da bi ostal na oblasti? Je sploh kje kak človek, ki si lahko dovoli vse? Kakšna je etika ljudi, ki si dovolijo vse ali pa si želijo dovoliti vse? Kakšna je etika politikov? Nekateri znanstveniki trdijo, da je izraz etika politikov celo oksimoron.