Spoštovani tovariši in tovarišice, sodrugi in sobojevniki. Mineva 2012 let, odkar so ljudje na bližnjem vzhodu nestrpno pričakovali nekaj novega. In res se je nekaj novega tudi zgodilo: rodil se je JK, ki je kmalu nato spregovoril, njegove besede, skupaj z njegovimi dejanji, pa so odprle možnost povsem novega, drugačnega življenja, ki ga zastopniki takratnih oblasti niso niti razumeli niti prenesli. Danes ni nič drugače.
Ko so Maribor izbrali za izvedbo Evropske prestolnice kulture, sem bil vesel, da se bo tukaj dogajalo nekaj lepega, dobrega, prijetnega in koristnega. Bil sem prepričan, da bom lahko k temu tudi kaj prispeval, no, da bom hotel prispevati. Na mojo srečo in na žalost mesta so naju postavili pod hladen tuš, še preden se je karkoli zgodilo …
Lenin je nekoč dejal, da je politika koncentrirani izraz ekonomije. Njegova izjava je danes resničnejša kot takrat, ko jo je izrekel, saj se je tudi kapitalizem od tedaj bistveno spremenil. Tako jo moramo razumeti, obnašati se moramo skladno z njo, saj je preprosto resnična. Iskreno iskanje resnice, o katerem govori te dni tudi naš dostojanstvenik, ni nič drugega kot to. Če torej iskreno iščemo resnico, razmišljamo o Leninovi izjavi.
Dajmo se enkrat za spremembo strinjati z našimi oblastniki, ki pravijo, da je zdaj “potrebna tudi dobršna mera domoljubja”. Domoljubje je tako pomembno, da so temu namenili celo posebne (politične) dogodke, kot sta na primer Festival slovenske domoljubne pesmi in državna proslava Mati Slovenija - od provincialne zavesti do samostojnosti in to v času vsesplošnega varčevanja. Zakaj je domoljubje danes tako pomembno in zakaj je prav, da smo domoljubni? Vendar, ali je tisto, čemur pravijo naši politiki in dušebrižniki domoljubje res to?
Tokrat bomo malo drugače, domoljubno po domače,
saj vse je šlo že preko roba, da nam Krkovič špila pedagoga.
Zakaj?
Ker nas kriza krizira,
za vsakim ovinkom že tiči,
nas psihira in mori, smo že na robu moči,
obup nas preplavlja, depresija obglavlja,
a še z zadnjimi atomi, ki jih premoremo,
se upiramo, bojujemo in nazaj tolčemo.
Medtem ko JJ po najboljših močeh odgovarja na začudena vprašanja evropskih politikov o dogajanju v Sloveniji, se moramo mi vprašati o koncu sveta, o naravi vstaje, prave avtoritete in o bogu kot neskončnosti, ki se nikoli ne sme preveč približati ljudem, oziroma se ljudje ne smejo preveč približati njemu.
Ob volitvah so si nepridipravi priskrbeli le eno samo prazno glasovnico, na kateri so vnaprej obkrožili ime svojega kandidata, nato pa so taisto glasovnico vročili tarčnemu volivcu ter ga poslali na volišče. Pred tem so mu – pod obljubo plačila ali/in pod pretnjo kaznovanja ter ustrahovanja (še zlasti, če so imeli seznam njegovih grehov, ali pa kar njegov dosje) – zabičali, da mora isto obkroženo glasovnico na volišču neopazno vreči v glasovalno skrinjico. Svojo (tudi prazno) glasovnico, ki jo je volivec dobil od volilnega odbora znotraj volišča, pa je moral prinesti nezakonitim naročnikom, ki so z njo nadaljevali na naslednjih tarčnih volivcih z isto metodo. In postopek je tekel dalje po enakem scenariju, do zaključka volitev. – In temu ustreznih rezultatov.
Zadnje čase vedno znova slišimo politike in ekonomiste trditi, da preprosto ne razumejo ljudi in njihovih zahtev po vstajah, referendumih, stavkah in podobnem, zato se jim zdi vse skupaj precej eksotično, iz česar bi nepoučeni utegnil sklepati, da se na Zemlji tako vedejo samo Slovenci in Slovenke. Možnosti za razlago nerazumevanja je več. Prvič. Morda res ne razumejo, ker je njihovo razumevanje sveta in tega, kar imamo ljudje med seboj, kratko malo preozko. Drugič. Čisto dobro razumejo, kaj se dogaja, le da to zanikajo. Tretjič. Ljudi razumejo, saj so tudi sami ljudje, a tega ne smejo javno izreči, ker so na oblasti, za katero morajo skrbeti, njeno pomembnost pa morajo postavljati pred ljudi, ker je tak zakon oblasti, ki se mu prostovoljno podrejajo.
to pismo je grozilno pismo. Sicer vam ne bom j. m., ker ste za kaj takega moralno prenizki. Pa vendar ne morem mimo dejstva, da ste državni funkcionar in sem se primoran z vami ukvarjati. Eden od razlogov, zakaj vas imam za moralno podlega je, da niste sposobni preproste človeške geste. Ne držite obljube. Poleti ste namreč obljubili, da nas ne boste pustili na cedilu. Sem uporabnik osebne asistence. Projekt NEODVISNO ŽIVLJENJE HENDIKEPIRANIH se financira tudi iz državne blagajne. Država se preko vaših odločitev g. Minister do nas vede, kot da nam je do sedaj delala uslugo, ko je sofinancirala projekt, s katerim je bilo zagotovljeno naše samostojno življenje.
Samostojnost hendikepiranih ste skupaj z nekaterimi invalidskimi funkcionarji imeli za luksuz. Ne, ne, gospod minister, naša življenja niso luksuz. Vaše pa je. Da je to res, se vidi iz dveh izhodišč. To, da ste politik in to, da si zmorete privoščiti delanje sranja ljudem, ki o življenju, dostojanstvu in dolžnosti vedo več kot veste o tem vi. Zagotovo pa veliko veste o tem, kako ponižno prenašati nezadovoljstvo državljanov, da si nagrebete nekaj beličev. In vaša plača ni majhna. Za to, da ste neodgovorni je prav gotovo visoka. Neodgovorni ste, ker se z ljudmi igrate. Jaz se z njimi igram brezplačno npr. Ker nisem funkcionar, si to kdaj privoščim. A prav to gotovo ni. Neodgovorni ste tudi, ker nikomur ne odgovarjate za odločitev, ki lahko v naših življenjih pusti trajne posledice.
Da dostojnost, samostojnost in enake možnosti niso luksuz, kot verjamete, se prepričate z branjem Ustave RS. Če imate morda vseeno prepričanje, da imate premajhno plačo, da bi si Ustavo RS kupili in ste kot revež na robu obstoja, si jo lahko izposodite v knjižnici. Ljubljana jih ima kar nekaj. Če vas pa boli noga, vam jo bo prav gotovo pripravljen posoditi vaš kolega Minister za pravosodje. Le svoji tajnici zapovejte, da ga kontaktira in gre ponjo. V Ustavi g. Minister piše, da je zgoraj našteto pravica, pravica, g. Minister in ne luksuz. Država jih je dolžna (za)ščiti. Vi pa se iz ustavnih pravic delate norca. In če se delate norca iz Ustave RS, morda ne bi smeli več imeti slovenskega državljanstva.
Obljubil sem grožnjo. Državi RS grozim s tožbo za nespoštovanje osnovnih človekovih pravic in za gmotno ter duševno škodo, nastalo zaradi državnega varčevanja na način, ki jemlje še posebej fizično hendikepiranim možnost za življenje. Če tožbo dobimo, bo država kar nekaj denarja namenila za odškodnine. Za vas g. Minister bomo pa takrat zares predlagali za odvzem državljanstva RS. Zato nam s svojimi odločitvami na nek način delate celo uslugo.
Zares socialno ogroženi smo tisti, ki živimo v neprofitnih stanovanjih s socialnimi denarnimi transferji. Če poudarimo še to, da za vsak dan potrebujemo fizično pomoč drugih ljudi, vi pa s svojimi gestami in odločitvami natanko to odvzemate, potem je edini možen zaključek, da nas ovirate, da sploh živimo. V končni fazi, če imate luksuz vi, ki vas hranijo državljani in državljanke, zato da jih greste »zajebavat«, zakaj ne bi mogli imeti luksuza tudi tisti, ki smo zgledni državljani, ki nam je mar za soseda.
Več vam pa ne povem. Pa lep pozdrav.
Andrej J. Jug
Ljubljana, torek, 18. december 2012.
P.S.:
Naj me vrag, če se bom pustil takim bizgecem.
Morda se bo slišalo nenavadno, toda v luči prihajajoče vseslovenske vstaje in praznovanja v čast domovini, ki so ga sicer prestavili za en dan, si je dobro zastaviti vprašanje, ki ni povezano z morebitnim strahom oblastnikov pred jeznim ljudstvom, temveč je povezano z zmožnostjo človeških bitij, da sami, brez politikov torej, skrbimo za lastne usode, in sicer na način, s katerim preziramo kapitalistično skrb za denar, kopičenje blaga in bogatenje. Zanimati nas mora, ali je vstaja tudi praksa mišljenja, zanimati nas mora, kaj pomeni misliti v času vstaje in tudi sicer v kapitalizmu.