Financializacija in sprememba korporativnega obnašanja
Ekonomist Thomas I. Palley v svoji študijiFinancialization: What is it and why it matters piše, da je veliko korporacij s financializacijo privzelo interese in mišljenje finančne industrije. Praksi odkupov in prevzemov podjetij s finančnimi vzvodi (in izdajanje 'junk bonds', ki se jih lahko zamaskira v kolateralne dolžniške obligacije - CDO) sta postali običajni, saj se je (tudi v akademski sferi) verjelo, da to povečuje učinkovitost trgov, obenem pa nagrajuje delničarje z večjimi dobički. Korporacije so privzele mišljenje, da tovrstno zadolževanje ni problematično. Po drugi strani pa so se ciljna podjetja v neizprosnem ozračju prevzemov začela zatekati k taktikam obrambe (oz. izboljšanja pogajalskega položaja), ki pogosto prav tako vključujejo zadolževanje.
Kardinal Rode je pred časom z eno samo izjavo, zapisano v naslovu tega razmisleka, elegantno ponazoril paradoks, katerega nosilec in zastopnik je. Paradoks je tale.
Pravkar poteka gospodarski in politični forum na Bledu. Na njem pripadniki elite razmišljajo o naši prihodnosti, o prihodnosti velikanske večine ljudi, zlasti pa razmišljajo o prihodnosti kapitalizma. Čudaško. Toda če bi jih (pa jih ne boste) povprašali, ali so za demokracijo, bi vsi v en glas, kot v zboru, odgovorili, da itak. Demokracijo si namreč predstavljajo tako, da je državljanom dovoljeno zgolj kdaj pa kdaj na ulice (še to se mora zgoditi po vnaprej določenih pravilih) ali pa na volitve, kjer lahko glasujejo – zanje, seveda.
Zadnje čase je precej pedofilskih škandalov. Storilci so iz zelo različnih poklicev in nacionalnosti. Tudi njihova starost je različna. Občasno policija razkrije dobro organizirane pedofilske združbe, ki se obilno poslužujejo tudi medmrežja. Toda, ko človek bere in posluša medije, dobi vtis, da je daleč največ pedofilov zaposlenih kot kleriki pri Rimskokatoliški cerkvi (RKC). Saj so tudi druge verske skupnosti, kot npr. Evangeličanska cerkev, polne duhovniških pedofilov. Pa tudi med poklici, ki se ukvarjajo z otroki, kot recimo učiteljski, se najdejo pedofili. Toda ob spremljanju pedofilskih afer se zdi, da se nič, nobena ustanova ali poklic, ne more primerjati z RKC in z razširjenostjo pedofilije med njenimi kleriki. Še posebej postane zadeva zanimiva, če človek pomisli, da je večina ljudi v katoliški civilizaciji vzgojena katoliško, pa čeprav so mogoče postali kot odrasli ateisti ali kako drugače verujoči. Torej lahko mirno pedofilskega učitelja prištejemo med laične katoliške pedofile. Podobno kot so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem, natančneje v bivši vojvodini Kranjski, med seboj v državljanski vojni klali domobransko/belogardistični katoliki in partizansko/komunistični katoliki. Brez dvoma so bili partizani 99,99% katoliki, imeli so med seboj tudi duhovnike, ki so občasno maševali. O tem seveda molčita tako slovenska cerkev kot neokomunisti, da o ideologizirani uradni zgodovinski »znanosti« ne govorimo.
Vsake toliko zasledimo navdušujoče poročilo o skupinah ljudi, ki svoje poslovne ali zasebne odnose krojijo na drugačen način od 'običajnega'. Ponavadi gre za odločanje v rokah strokovnjakov namesto 'običajnih' politikov, za delavsko kooperativo namesto 'običajnega' podjetja, za tekočo komunikacijo in iskanje rešitev namesto za 'običajno' molčanje in pometanje pod preprogo, za ljubezen in spoštovanje namesto za 'običajno' navado in uveljavljanje svojega prav. Ti 'neobičajni' odnosi imajo nekaj skupnega – nudijo učinkovitejše rešitve z dosti manj truda in so neprimerljivo prijetnejši za vse vpletene. Zakaj so torej neobičajni, tisti manj učinkoviti in prijetni pa veljajo za običajne?
Adam Smith torej verjame v zmožnost ljudi, da sami krojijo svoje usode, kar je v tistih časih, začetek XVIII. stoletja, že uveljavljena ideja, vendar je še vedno zanimiva. Verjame pa tudi v solidarnost, sočutje in prijateljstvo, razvoj in kopičenje bogastva, saj ve, da noben človek ne more preživeti v izolaciji. Tri stoletja pozneje je očitno, da je zadeva kompleksnejša, kot je mislil Smith.
Lepo se sliši in milo zveni, ko kdo reče pred televizijskimi kamerami, da je vse mogoče, če človek zaupa vase. Toda kritični razmislek o taki izjavi nam pokaže, da življenje vendarle ni tako preprosto; izjava je tako močno poenostavljena, da je sumljiva že zaradi tega. Pojdimo kar po vrsti.
Slovenski politiki in strokovnjaki mirno in brez očitne slabe vesti pripovedujejo ljudstvu pravljice, sprenevedajoč se, da gre za znanstvene izsledke in najvišja strokovna spoznanja. Lahko jih imenujemo ljudske pravljice ali miti. To so zgodbe, ki uspavajo, nimajo pa nobene znanstvene vrednosti ali pa je ta minimalna. Uspavanemu ljudstvu pripovedujejo pravljice in mite, da bi bilo še bolj pohlevno, še bolj pridno, pokorno in brez samozavesti. In tudi je. Zadeva torej deluje.
Mafija v Sloveniji obstaja. Tako pravi koprski župan. Je močna in dobro organizirana. Morda tako kot v Italiji. Ali pa še bolje. Jasno pa je tudi tole: ko se voda usmradi, jo je treba zliti proč. Nikakor je ni mogoče rešiti z dolivanjem sveže vode, saj se hitro usmradi še ta. Kaj to pomeni za slovenske politike in njihove pajdaše, kaj to pomeni za mafijo in kaj pomeni za slovensko ljudstvo, ki vse to nenavadno mirno prenaša?
Bančna koncentracija in vpliv na investicije
Deregulacije pa so finančnemu sektorju omogočile tudi prevzeme in združevanja (‚Mergers & Acquisitions‘ - M & A), s čimer se je število finančnih institucij zmanjšalo in bolj monopoliziralo. Kot dokumentira Stephen A. Rhoades, član sveta guvernerjev sistema Federal Reserve, se je med letoma 1980 in 1999 v ZDA zgodilo približno 8000 združitev bank (420 na leto). V vodilnih razvitih državah je v finančni industriji med letoma 1990 in 2001 prišlo do približno 10 000 prevzemov, pišejo Amel in ostali. Podobni proces se je (in se še) dogaja tudi drugod po svetu.