Kaj je morda najbolj naivno in obenem najbolj radikalno vprašanje, ki ga lahko zastavimo navadnim ljudem danes? Vprašanje je tole: Ste pripravljeni na ljubezen, želite resnično ljubiti življenje?

Šov ob stoti obletnici Borisa Pahorja se je končal in s tem je tudi konec samopromocije političnih in kulturnih elit ter njihovega medsebojnega tekmovanja, kdo bo izrekel bolj osladne in pokroviteljske besede v čast slavljenca. Vprašanje je, ali bo narod iz njegovih literarnih pripovedi in živih pričevanj znal zgodbe preteklosti prenesti v sedanjost ter se obvarovati, da se ne ponovijo v prihodnosti. Je kdo njegove besede in opozorila vzel zares in jih bo v njegovem duhu prenašal naprej? Bodo profesorjeve lekcije življenja, človečnosti, zgodovine in literature zaživele med nami kot avtonomnost in svoboda misli, ki ne podleže stereotipom, predsodkom in vnaprej izdelanim vzorcem obnašanja?

Se srečata na ulici Pepe in Pepca. Pa reče slednja: Pepe, a 'maš pet minut cajta? Pepe odgovori: 'mam, zakva prašaš? Pepca: če b' hotu bit ta glavn' v Luki Koper, glih en'ga rab'jo. Pepe: prov, sej itak nimam druzga dela.

Kaj imata skupnega JJ in G. G. Mišič? Na prvi pogled ničesar, toda prvi pogled je premalo, kar ve zlasti vsak dober iluzionist. V tej luči, mimogrede, priporočam v ogled sijajni film Now You See Me (2013). Sicer pa se je gospod Mišič elegantno in z eno samo potezo, a brez referenc, povzpel na vrh Luke Koper. Vesoljnemu občinstvu bo seveda pripovedoval, da so ga izvolili z večino. Ta je bila sicer majhna, toda še vedno je večina. In JJ?

Vseeno je, kje si in kaj počneš; če imaš opravka z večjo skupino ljudi, imaš opravka z deloholiki, gledalci resničnostnih šovov, kadilci, kavopivci, lastniki vedno prižganih in prisotnih pametnih telefonov, mesojedci, nestrpneži, ozkogledeži, pijanci, privrženci glasne glasbe, gneče in kiča, verniki in živčneži s smislom za humor, ki ne presega šal o neznosnih taščah, nerazumevajočih in varajočih se partnerjih ter sramoto delajočih otrocih, ki večinske stereotipe tudi živijo. Dejanje in nehanje skupine se razvija skozi vrednotenje pridnosti, dostop do televizije, čikov, telefonskega signala in interneta, mesa, alkohola in gumba za navijanje glasnosti, rinjenje tja, kamor rinejo vsi, medsebojno osladnost, obiranje vseh, čez katere se da kaj reči, prepričanost v večvrednost te skupine v primerjavi s podobnimi ter onemogočanje miru in tišine z vsemi možnimi in sprejemljivimi sredstvi, v pomanjkanju boljšega tudi s šalami …

Vsako leto praznujemo 23. avgusta dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov 20. stoletja: nacizma, fašizma in komunizma. Prav je tako. Spominjanje je zares pomembno za vse nas, kajti totalitarizmi ne spadajo le v preteklost, saj se lahko pojavijo kadarkoli – zlasti če pozabimo na to, kaj jih konstituira.

Nova zgodba za Evropo” je bil pompozen in ambiciozen naslov razprave o prihodnosti Evropske unije v Varšavi. Seveda je bil dogodek tako kot skoraj vse drugo javno izvajanje zgolj propagandne narave in zato na njem nista smela manjkati najvišja predstavnika Evropske komisije in sicer predsednik José Manuel Barroso in podpredsednica Viviane Reding. Tudi sicer bodo to in prihodnje leto zaznamovale podobne razprave “v dialogu z državljankami in državljani”, ki se bodo odvijale po celi Evropi s sloganom “Za Evropo gre. Za vas gre”. Prav takšni in podobni absurdni slogani s katerim se povprečnemu človeku ni mogoče niti za hip indentificirati, prej vzbujajo posmeh, prezir in ogorčenje, odražajo stanje duha EU politike, ki kaže na dejstvo, da je prišlo do popolnega kratkega stika z realnim dogajanjem. Ne nagovarjajo nikogar, so sami sebi namen; zgolj utrjujejo bolno fantazmo EU elit, da ima takšna Evropa sploh še kakšno razvojno prihodnost. Ko je že jasno, da zgolj še umira na obroke, ki jih moramo davkoplačevalci drago odplačevati.

Elizij (Elysium) je ameriški znanstveno-fantastični film z letnico 2013, ki ga je režiral Neill Blomkamp, v glavnih vlogah pa igrata Matt Damon in Jodie Foster. Zgodba se odvija v letu 2154 na planetu Zemlja, ki je onesnažena, prenaseljena; večina prebivalstva živi v revščini; bolnišnice so slabe in prenatrpane; kdor ima delo, gara v zelo slabih delovnih pogojih; “red” vzdržujejo roboti-policisti, ki se “do pike” natančno držijo drastičnih zakonov.

V zadnjih 40-ih letih smo bili v finančnem svetu (in širše) priča pojavu financializacije - posledici neoklasične tendence po odpravi regulacij v tem (in drugih) sektorjih gospodarstva. Verjelo se je, da bo ‚manj države‘ naredilo trge bolj učinkovite, kar naj bi podpiralo tudi inovacije in s tem doprinašalo k družbenemu napredku. Velika recesija 2007 – 09 je te domneve odpihnila, vse več pa je dokazov, da ta proces v svojih različnih manifestacijah neposredno in posredno ubija realno gospodarstvo. V treh delih si bomo na kratko pogledali vpliv in posledice financializacije trgov dobrin, bančne koncentracije in spremembe korporativnega vedenja.

Manning will probably go to prison – perhaps even Snowden. The irony is that the media will keep telling us that Chomsky is a dangerous thinker; he is very dangerous, and has been for a very long time. The same phrase or cliché is constantly used by them when they talk about Žižek; and they will talk about Chomsky and Žižek a lot and for a long time. According to these media, they are both very dangerous, but they will not go to prison. How can we, then, say that they are dangerous? What is the meaning of this supposed danger? Who is at risk? And what does it mean to be dangerous in the world of capitalism, how can someone be dangerous with thoughts, concepts and ideas?