Stephen Grozs: »Change involves loss. In fact, all change involves loss, and yet life itself is change – we are always giving up something for something else. And the point is that we lose ourselves when we try to deny those changes, when we deny that life entails loss.«

Stephen Grozs: »Sprememba zahteva izgubo. V bistvu vse spremembe zahtevajo izgubo nečesa in tudi življenje samo je sprememba - vedno se nečemu odpovemo zaradi nečesa novega. In bistvo je, da izgubimo sami sebe s tem, ko skušamo zanikati spremembe, ko skušamo zanikati, da življenje vključuje izgubo.«

Lionel Barber je urednik Financial Timesa. Je zelo pomemben in pameten mož. Je celo tako pameten, da je izjavil: pomagali vam bomo, če boste tudi sami vpeljevali reforme in jemali zdravila (razgovor z njim je objavljen na tejle strani) Morda gospod ve, o čem govori, a to zagotovo ni s tega planeta, kajti narava realnosti je bistveno drugačna, kot misli omenjeni gospod.

Finski pisatelj Arto Paasilinna je napisal knjigo z naslovom Očarljivi skupinski samomor. V takem samomoru seveda ni ničesar očarljivega, a saj knjiga ne govori o njem; govori o poskusu samomora, kar je nekaj drugega. Vsi poskusi spodletijo, kar ponazarja inteligenco, življenjsko moč in energijo, zmožnost za humor, ironijo in zdravo razdaljo. Avtor s knjigo zato sijajno razbija stereotip o depresivnih Fincih – na podoben način bi morali razbijati klišeje o prislovični samomorilnosti in depresivnosti Slovencev, saj to ni objektivna značilnost.

Nekateri ljudje radi sem in tja uporabijo kako sočno primerjavo, da bi opozorili, kako nepravičen je ta svet. Potem rečejo, da ima 1 % najbogatejših ljudi v rokah toliko bogastva ali dobrin ali kapitala kot določen procent najrevnejših (številka je po navadi zelo visoka). Njihova primerjava pa je povsem zgrešena, kajti najrevnejši ljudje tega sveta, milijarda ljudi ali več, nima v rokah dobesedno ničesar. In še: najbogatejši imajo veliko natanko zato, ker ti nimajo ničesar.

Imamo 211 občin. Najmanjši imata manj kot 400 prebivalcev. Več kot polovica jih ima manj kot 5.000 prebivalcev. In to je narobe. Kaj pa to, da imamo 17 občin z več kot 20.000 prebivalci, od tega dve, ki jih imata več kot 100.000? Ali da ima največja občina več prebivalcev kot skoraj polovica (101) najmanjših občin skupaj? Je to, da pride v povprečju po ena občina na 29. naselij, bolj narobe od tega, da na desetine mestnih četrti nima svojih občin, njihov denar pa se steka v mestna jedra ter velikopotezne gradbene zamisli muhastih županov in njihovih tolp? …

Gospa Alenka Bratušek je te dni za hip pomislila, da bi bilo zelo dobro, če bi slovensko vlado Slovenci in Slovenke podpirali, kot trenutno podpirajo slovensko košarkarsko reprezentanco. Gospejina želja je sicer razumljiva, saj jo porajata stiska in obup, vendar ni le naivna, temveč je kar iz sveta znanstvene fantastike. Ta slovenska vlada namreč ne bo deležna podpore, kot jo uživajo košarkarji, niti v tisoč letih. Zakaj ne?

Ko so včeraj naši premagali Italijane, je bil pravi čas za resnično uživanje v vrhunski igri. Danes je pravi trenutek za refleksijo in za prijazno misel, kajti užitek, pa naj bo v dvorani ali v dnevni sobi pred zaslonom, je včasih tudi odskočna deska za razmislek, ki nam pokaže, v kako vulgarnem svetu v resnici živimo.

Paul Krugman je dobra dva tedna nazaj objavil blog, ki govori o tem, kako so ekonomisti, ki so uspeli zaznati nepremičninski balon (kot npr. Janet Yellen, kandidatka za novo predsednico Fed), zgrešili oz. podcenjevali pomen velikega zasebnega dolga, ki ga je spremljal. V svojem blogu z naslovom What Janet Yellen – and everyone else – got wrong piše:

Če zapisano izreče kak filozof, kot je na primer Alain Badiou, je izjava produktivna in vredna natančnega razmisleka, saj nam lahko postreže z novimi zamislimi. Če pa jo izreče eden najbogatejših in najvplivnejših evropskih politikov, Barroso, je čas za preplah. Prav zato je tudi v tem primeru potreben resen razmislek, saj so zamisli pomembnejše in boljše kakor preplah.

Dogaja se nam tudi brezbrižnost, ki se širi. Resnične ljubezni je malo; prevladuje imaginarna. Wagnerjeva glasbena drama Tristan in Izolda je izvrsten uvod v razumevanje ljubezni, ki pokaže na vso perverznost povezovanja Hitlerja in Wagnerja, sesuje v sočni prah navadne, klišejske predstave o ljubezni, obenem pa tlakuje pot k resničnemu razumevanju ljubezni, saj se začne kot nelagodje in nam sporoča: ljubezen je problem, ne rešitev. Rešitev je šele v ustreznem razumevanju ljubezni in vseh njenih razsežnosti.