Gospod Mišič je včeraj na televiziji voditelju oddaje Odmevi kratko malo rekel, da samega sebe nikoli ne oceni s kakšno štirico, da si da vselej oceno pet, včasih pa celo plus pet. Izjava sicer precej neznanega gospoda ni posebej zanimiva, je pa simptomatična in vredna kratkega razmisleka, saj kaže na precej razširjeno prakso vedenja in delovanja pripadnikov elit v tej državi, ki bi morali že davno oditi, pa celo vseslovenska vstaja ni mogla pomesti z njimi, kar je gotovo katastrofa, za katero plačujemo vsi.
Moralni kapital je sicer pojem, ki nima povsem jasne definicije, a je povsem jasno, da ni isto kot poštenost, integriteta ali nepodkupljivost. V vsakem primeru pa nam pomaga razumeti zakaj večina običajnih ljudi vselej bolj zaupa medijem in politikom kot pa zdravi kmečki pameti.
Ta trenutek je najbolj radikalna misel, ki jo zmorem, tale: ljudje nujno potrebujemo veliko dozo ljubezni do boga. Brez nje ni revolucionarnih družbenih gibanj.
Če hočemo vedeti, v kakšnem stanju je dežela, v kateri se nahajamo, se nam ni treba prebijati skozi zapletene ekonomske kazalce. Dovolj je, da si pogledamo pod noge. Če hodimo po nizkem pločniku s položnimi robovi, se nahajamo v prvem svetu. Če smo na visokem pločniku z ostrimi robovi, smo v drugem svetu. Če pločnika ni, gre za tretji svet …
Zapisani naslov je izraz, ki ga številni ljudje poznajo že iz otroštva: Samo ti si nekaj posebnega, poglej vse druge vrstnike, kako lepo se obnašajo in kako pridni so! To je eden najbolj elegantnih vzgojnih prijemov, kako skupaj z drugimi postopki narediti iz kreativnih otrok pohlevne in občutkov polne odrasle kreature.
Očitno kriza še ni tako kritična, globoka in usodna; vsaj za nekatere še vedno ne. Za tiste, ki zasedajo vplivne funkcije in pomembne položaje v državni upravi ali se kako drugače skozi njo napajajo, je kljub vsemu dovolj možnosti in priložnosti za plenjenje. Stare prakse klientelizma, nepotizma, korupcije in političnega kadrovanja se še kar vrstijo in kljub nekaterim medijskim odkritjem ter le redkim sodnim epilogom ne kaže, da bi se jih dalo kaj kmalu izkoreniniti, saj se zdi, da so sestavni del (ne)kulture družbe v kateri živimo. Praks, ki smo jih bolj ali manj vsi stoično tolerirali vsaj dokler tudi sami nismo začeli plačevati visokih davkov za tovrstna nezakonita početja drugih. Sedaj pa nam izstavljajo račune tudi za nazaj, tudi za stvari, ki so jih zakrivili drugi ali prav ti, ki pišejo račune in nam krojijo politiko. Pritisk se počasi dviga in jeza narašča, a kljub vsemu ne pride do vrelišča in množičnega upora ter revolta.
Ko smo se Slovenci pripravljali na vstop v EU in NATO so nam iz Bruslja postavili cel kup pogojev, med katerimi so nekateri zahtevali določene popravke naše ustave, od katerih se je eden manifestiral kot novo vstavljeni člen 3a. Glede na njegovo birokratsko dolgočasnost me ne bi presenetilo, če bi se izkazalo, da ga birokracija naših (takrat še bodočih zaveznikov) ni le zahtevala, temveč tudi narekovala.
Uvodoma velja omeniti, da tako Chomsky kot Žižek v medijih že nekaj časa veljata za najbolj nevarna misleca. Obstaja nekaj različic, zato je eden ali drugi eden izmed najbolj nevarnih, najbolj nevaren na svetu, na Zahodu, v zadnjih letih … Pomembno je, da se ob njunih priimkih vedno znova pojavlja izraz nevaren.
Uvod
Zadnje raziskave kažejo, da odvržemo skoraj tretjino vse pridelane hrane, zato je reševanje te problematike postala prioritetna naloga Evropske unije.
Slovenija je v težkem psihičnem stanju, je oni dan rekel znani in popularni strokovnjak, ki se na te zadeve gotovo spozna, saj ga imajo mediji radi, in se v njih tudi nenehno pojavlja – morda skladno s popularnim prepričanjem, da ne obstajaš, če nisi v medijih. Verjetno je z izjavo za medije mislil na Slovence in Slovenke, saj država ne more imeti psihičnih stanj, toda zdaj ne bi cepil dlake.