Kako je mogoče, da odrasel, zrel, izobražen človek leta 2013 govori o nerazumnem delovanju skrivnostnih zlih sil, potem ko kapitalistična sklada potopita škofijo, če zgolj navedemo besede odstavljenega nadškofa? Odgovor je pravzaprav izjemno preprost: Cerkev sama se je spajdašila s Hudičem, postala pohlepna, pogoltna in kapitalistična, prodala je dušo Skušnjavcu, popustila je. Namesto da bi vztrajala, kot je vztrajal Jezus, ko ga je v puščavi preizkušal isti Skušnjavec, se je preprosto vdala. Govorjenje o skrivnostih zlih silah ima zato zrno resnice: res gre za zle sile, le da niso tam zunaj, ampak so znotraj Cerkve, kjer jih njeni predstavniki seveda ne morejo in ne smejo prepoznati, zato imajo vtis, da so skrivnostne. Ali kot bi rekel stari dobri Freud: zlo je najprej v pogledu tistega, ki povsod okoli sebe vidi zlo.
Človek najbrž ne sprejme najbolj elegantno, ko se zave, da ga še ni obšlo spoznanje, da ga je pravo spoznanje pravzaprav obšlo.
Zares pomembno in obžalovanja vredno ni dejstvo, da je že pred časom ostalo 65.000 ljudi brez svojih vložkov v cerkvene kapitalske sklade, pomembno je, da si je Vatikan drznil obglaviti Mater. Uboga Mati cerkev je zato od včeraj v Sloveniji brez najvišjih predstavnikov. Pomembno ni niti to, da je njeno poslanstvo na tem planetu duhovne narave, in ne kapitalistične. A nemara je zadrega velika šele zato, ker je danes tudi kapitalizem skoz in skoz poduhovljen, Mati cerkev pa zmaterializirana, da bolj ne bi mogla biti. Namesto da bi bila moralno čista in duhovno neomadeževana, hoče biti materialno močna in bogata, saj dostojanstveniki verjamejo, da je bogastvo najboljši pogoj za širjenje duhovnosti; do pičice enako razmišljajo tudi kapitalisti.
V srditem medijskem boju, ki ga brez usmiljenja bijeta Žižek in Chomsky, se moramo strinjati s slednjim, da pozerstvo res ni najbolj produktivna levičarska drža, čeprav je zelo mamljiva – zlasti v spektakelski družbi. Pa vendar se moramo strinjati tudi z Žižkom, ko trdi, da je danes morda bolj kot kadarkoli pomembna teorija oziroma dekonstrukcija ideoloških praks, saj se zdi, da je teorija že povsem odveč in nepomembna – prav tako prepričanje je seveda že učinek delovanja ideoloških praks, ki neposredno potrjuje njihov obstoj in njihovo učinkovitost.
Družbena klima v Sloveniji je katastrofalna, depresivna in paranoidna. V vsaki tretji sicer srečni in topli družini je vsaj en alkoholik, ljudje se zabadajo s škarjami, poleg tega pa se obdelujejo še z macolami, s pištolami, puškami, celo s pestmi, da o streljanju pred vrtcem, divjanju po cestah, žaljivkah, zbadljivkah, zavisti, zamerah in opravljanju niti ne govorim.
Ne razmišlja, ker raje čaka, jamra in stoka, se pritožuje, ima mnenja o čemerkoli, se zadeva s klišeji iz popularne kulture in kajpak navija za svoje.
Komaj rojeni bodoči britanski prestolonaslednik nima niti najmanjše predstave, da je del kraljeve blagovne znamke, vredne na stotine milijonov evrov, saj je preprosto še ne more imeti, ker se je ravnokar rodil. Ne ve, da je kakor Truman, za katerega je bil narejen ves svet. Nekoč bo seveda vedel, kaj pomeni blagovna znamka in zakaj je danes tako zelo pomembno biti taka znamka ali pa vsaj njen sestavni del. Vprašanje je, kaj bo s tako vednostjo storil, saj bo, kot vsak drug človek, zmožen za razmišljanje, kreativnost, vrednote in etična dejanja.
Skoraj na isti dan se je zgodilo tole. Kardinal Rode je preroško dejal, da bo papež Frančišek sprožil duhovno prenovo sveta. Bavčar, Šrot in še dva tajkuna so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. Slovenska vlada je pričakovano napovedala, da bo naslednje leto vzela ljudem še več denarja, kot ga že je. Torej bo luč na koncu tunela še vedno zgolj na koncu tunela, kar pa vemo že ves čas.
Janez Potočnik je prav gotovo svojevrsten javnomnenjski fenomen in rekorder v zasedanju vedno najvišjih mest priljubljenosti v medijskih anketah. Medtem, ko vsi drugi politiki nihajo, padajo ali izginjajo iz lestvic priljubljenosti, se g. Potočnik čvrsto in vztrajno vedno znajde med prvimi tremi na različnih lestvicah.
Tako v finančnemtisku kot tudi v običajnih dnevnih časopisih je moč zaslediti kar nekaj člankov, ki pričajo, da slovenske banke ne opravljajo dobro svojega najpomembnejšega poslanstva – financiranja gospodarstva. Oteženi pogoji pridobitve posojil, višje garancije in visoke obresti so razlogi, da podjetja vire financiranja iščejo drugje, med drugim tudi pri drugih podjetjih ali celo pri oderuških posojilodajalcih.