Podrobnosti
Zadetkov: 901

Kako lépo je življenje:

tudi zdaj, ko listje izgublja toploto

in njega slike izumirajoče,

razblinjene v gledanju prehodnosti jeseni,

ponovne smrti.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 1779

Že dlje časa intenzivno razmišljam in se sprašujem glede vzrokov odsotnosti ali pomanjkanja mlajše generacije aktivistov (deklet in fantov) za neodvisno življenje ter borcev za enake možnosti hendikepiranih. Zanamcev, ki bi z novimi in svežimi močmi (krvjo, potom, in strastjo) prevzeli, nadgradili ter obnovili »našo dediščino«; več kot tridesetletnega prizadevanja za enakopravnost. Vztrajnosti za uveljavitev sistemske rešitve glede pravice do osebne asistence, utemeljene kot človekove pravice, ki nam omogoča neodvisno življenje. Pravico in odgovornost, da živimo svobodno in prevzemamo enakopravno vse vloge v zasebnem in družbeno- političnem življenju.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 1566

Ko smo izvedeli za to zakonodajno pobudo, so bile naše prve misli: »Aha, 8. marec se spet nekaj ven meče,« in »Zakaj ravno kosila? A je to res najpomembnejše od vsega, kar je narobe?« Ko smo odmahnili z roko nad razvajenimi deklinami, ki ne vedo, kaj bi, pa se nam je utrnilo še: »Zakaj za vse otroke in ne samo za revne?« ter »Zdaj bodo otroci vrgli stran še več hrane.«

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 1246

Zacvilila je hupa in voznik v sivomodri Kii, ki je vozil za belim Fordom, je pospešil in odbrzel po cestišču s 180 km na uro.

Voznik v belem Fordu se je glasno nasmejal in dvignil obrvi od začudenja, a ne zato, ker je voznik pred njim močno pospešil, temveč ker mu je s hupo in pomežikom dolgih luči želel le povedati, da nima prižganih luči.

Preberi več

Podrobnosti
Zadetkov: 1166

Vedno sem rastel na možgane. Nikoli mi ni bilo težko misliti in vedno sem mislil več, kot je bilo potrebno. V šoli me ni motilo, da se je bilo treba učiti. Motilo me je, da se učimo večinoma neuporabne in dolgočasne reči. Žal mi je bilo vsakega dneva in ure, ki sem jo preživel v razredu ob poslušanju ali doma nad učbeniki in si trpal v glavo traparije, za katere mi je bilo že od začetka jasno, da jih bom pozabil takoj, ko bom za njihovo védenje dobil oceno, ker jih ne bom nikdar več potreboval. In žal mi je bilo, ker me je zanimalo toliko lepih, skrivnostnih in obsežnih stvari, za katere zaradi teh traparij nisem imel časa …

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 1101

Nekaj paragrafov iz nastajajoče knjige Nočno sonce

Zlata sredina. – Kaj bi branil tistemu, ki se povzdigne na oblak, ali do atmosfere, z budnim očesom, ki opazuje vrvež, akcijo in reakcijo, vseprisotno prepletanje, nepretrgano povezanost dogajanja na Zemlji, in mu pogled iz absolutne perspektive dopušča vedeti, da je »vse« tako, kot je, tako kot mora biti. Spoznanje, da je zatikanje v relativnost stvari zgolj dolg in težko prehoden hodnik, je hvalevredno, a kaj je tisto, kar hrani človeka, ga prebuja in potiska naprej po lestvi samozavedanja, samospoznanja, kaj mu dviguje zavest in ali ni to njegov smoter, večno dejanje, cilj? Mar ne bi bil na tem mestu potreben mediator, sodnik, ki se za razsodbo poslužuje orodja »moč paradoksa«, s katerim usmerja kritično misel in s tem spodbuja razvoj, rast, razkrivanje, in s strogo ponižnostjo spodbuja živeti, med individualizmom in celoto?

Preberi več 1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 1116

Kdo sem?

Bitje vrste Homo sapiens.

Zgrajeno iz 100 milijard celic, kar je vsaj tisočkrat več, kot je zvezd v Mlečni cesti.

Sem sistem, ki ima za seboj 500 milijonov let evolucije, in se upravlja, oskrbuje ter zdravi sam.

Sem Rjavolaska s 105.000 las.

Preberi več

Podrobnosti
Zadetkov: 1240

Afera Smodej sploh ni afera, ampak naravno stanje stvari. Svet ustvarjalcev na področju kulture je majhen. Vsi vse poznajo. Večina je odvisna od peščice, ti bajeslovni osebki pa so odvisni drug od drugega.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 1007

Paragraf iz nastajajoče knjige Nočno sonce.

Politika je kurba. – O politiki ne nameravam pisati. Lahko pojasnim le to, da sem

do njene ideologije naravnan ekstremno apolitično, morda celo dionizično. Ponudim lahko

zgolj Jungov refleks ali temeljni instinkt, ki postavi politiko v pozicijo bipolarnosti -

sistemsko kot tudi psihološko. Ne mogel bi mimo intuitivnega impulza, da nekaj,

kar se na takšni ravni socializacije proglasi za »levo« ali za »desno«, občutim kot

razkol, razdvojenost, ki ima srž v zakoreninjenosti, zapadlosti človekovih psihičnih

dejavnikov, ki se potemtakem udejanjijo v takšnih ali drugačnih ideologijah. Politika

kot taka, kateri gonilo je individualna preferenca, smoter, težnja, ki družbo razdvaja,

potrebuje izkopavanje kosti in korenin - lokalizacijo v sferi psihološkega udejstvovanja

in poenotenja, da bi sploh lahko služila kot orodje dobrohotnosti. Smoter politike ali njen

približek idealu, ki na takšni ravni to nujno potrebuje, vidim v povezavi s Kantovim

kategoričnim imperativom, ki bi ideologijo politike postavil pod luč višje morale in

etike - nedotaknjene za omadeževano roko človeka.


Luka Višnikar


Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 1447

Sredi ničesar se nahaja dodelano vsemogočno bitje. Predpostavlja se, da ima telo, ki je praviloma podobno opičjemu. Ne izvemo, kako je nastalo, kaj ga ohranja pri življenju in s čem si zapolnjuje neskončnost. Zgolj domnevamo lahko, da ga vseobsegajoči nič ne izpolnjuje. Vse bajke o nastanku vesolja, sveta in živih bitij se namreč začnejo, ko se odloči ta nič okrasiti z nečem. Postopki in vrstni red okraskov se razlikujejo od bajke do bajke. Na koncu so vse zvezde, rože in opice na svojih mestih, in zgodovina se lahko začne.

Preberi več Dodaj nov komentar