Kako lépo je življenje:
tudi zdaj, ko listje izgublja toploto
in njega slike izumirajoče,
razblinjene v gledanju prehodnosti jeseni,
ponovne smrti.
Sadovnjak, ki volja mu peša,
razkrajajoč sadež z zadnjo trohico
moči pred porazom,
vso premetavanje besed, izkopavanje,
opazovanje, prižiganje ognja v
nevidljivosti noči;
je šepetanje ljubezni za jutro,
čisto roso, za živahnost dneva,
ki v pljuča vdihne polnočni pepel,
pokrit čez prazna polja.
V zaspanosti, sanjanju sveta;
buden maček ali sova morda nevarna
se zdita, črnogleda, mrakobna,
ko tihota je skrivnostna, v njej nevidnost
vzameta v zakup,
ko veke so težke in narastejo
krvave reke in jezera,
pa če pišeta o zakritosti, če se vidi,
sliši to nočno vzdušje, vrvenje senc;
vse besede za lepoto se pójejo,
za obed pri mizi svetega življenja.
Da zakoreninilo bi se v védenje,
to, kar ve celota, to, kar vedo ostale
ptice, štirinožci,
vsa bit naravnega kraljestva:
vse raste, se premika, kroži,
vse to se rojeva na poti novega občestva.
Luka Višnikar
