Tu sta zvestoba in mir. Tu, med

ohlajajočimi sencami akacijevega objema.

Junij s polno paro uteleša,

kar preletava v zraku že od zadnje zime.

Park vojaške zgodovine Pivka je prodrl v zavest miroljubne manjšine Slovencev, ker so vanj umestili, pravzaprav skrili, komunistične spomenike iz Parka Brdo in vojašnice Poljče. Tja nikakor ne spadajo. Škoda je tudi, da jih skrivajo. Ti stasiti liki v groteskno kičastih držah so neizpodbitni dokazi, da je bila Jugoslavija diktatura. Z njimi bi lahko raznorazni dežmani dokazovali, da imajo prav. V demokratičnih deželah takšnih trapastih kipov ne delajo. A najbrž je to težava: oni bi radi postavljali točno takšne kipe, le drugim junakom …

Ko sprejemamo odločitev

ocenjujemo in analiziramo

med dobrim in zlim,

se spodbujamo,

da odkrijemo pravo pot

in vedno smo v dilemi

kaj je tisto pravo,

ki nam bo dalo zadovoljstvo.



Obstajajo dvomi,

kar nekaj vprašanj,

ki zavirajo odločitev,

dramijo razum,

izkušnje in znanje,

tvorijo zaključke,

ki niso po naši meri

in niso tisto, kar hočemo.



Čutimo, da je razum ovira,

da ne daje prave odločitve:

preveč je preračunljiv

in odvisen od strahov,

družbenih pravil,

preveč je ovit v kalupe,

železne okove,

ki nam jemljejo svobodo.



Zdaj je poletje docela zajelo moja pljuča,

srce, preostalo telo, vse do prstov na nogi.

Ko sonce prehaja v ozračje ranega popoldneva,

si ponavadi po dihalnih poteh spustim glasbo,

ki me je s svojimi akordi in vokalnimi harmonijami

že v najstniških letih povzdigovala v razširjeno

stanje in razvejano strast, ta pa se me potem drži

do ogrete noči, z vonjem razvnele trave,

okoliškega grmičevja, spominov in vabljive

brezmejnosti, ki jo življenje ponuja v svojem labirintu.

V takšnih trenutkih postane srce kot napihnjen balon,

ki ne doseže raztegljive meje, da bi se razpočil,

ampak ustvarja nekakšno romantično in blagohotno

črno luknjo, ki nežno in zapeljivo požira vase modrino

neba, pripeto na drhteče krošnje dreves in ustvarja

prijeten vetrič na koži, občutek svobode, zajet v

mehkem pozibavanju narave.

Roman je prvi med enakimi, kralj Artur, Prstan Mogote, gospodar besednih umetnosti: »Edini, ki jih vse preseže, edini, da jih vse poišče, v črnini jih poveže.« Če bi bil glasbilo, bi bil orgle ali sintesizer. Če bi rasel na vrtu, bi poganjal med staro šaro ob ograji, kjer se mešajo vrtnine in pleveli …

Moj prijatelj živi v zadnjem nadstropju bloka,

in vedno, ko me povabi na obisk, na balkonu

močno pripeka sonce, kar je dobra spodbuda

in skladnost za pogovor, ki ožarja zatemnjenost

in hitrost, v katero se je zataknil svet..

Nekateri pojavi so skupni vsem človeškim skupnostim (in mnogim živalskim, če smo že pri tem). Imenujejo se kulturne univerzalije. Nekatere človeške skupnosti – med drugim tudi naša – se imajo za civilizacije. Ali tako o sebi razmišljajo tudi mravlje, ne vemo.

Zemlja, zelena krasota, s soncem porasla,

sence gozda, kot mistika hladna, ožgane

ude mirijo, polja maternice hitijo v zenit,

njihova mlada semena, kaj čutiti morajo,

ko zrak se razpira in roko iztega, čudesa

T.i. aplikacija, ki nam jo je (izvajalcem) kot zahtevo za izplačilo delovnih ur osebnih asistentov zapovedalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) sproža veliko ogorčenja, jeze, strahu in nerazumevanja. Aplikacija pravzaprav ni ustrezno ime, saj gre le za skupni sistem beleženja opravljenih, ki jih opravijo osebni asistenti ur pri posameznem uporabniku, glede na njegove potrebe in seveda priznano število ur osebne asistence. Najpogostejša zmotna predpostavka je, da gre za aplikacijo, ki geolokacijsko sledi posamezniku. To ne drži; nima možnosti sledenja asistentu ali uporabniku, prav tako ne določa ali kaže lokacije, kjer naj bi se nahajali. Gre za računalniški program do katerega lahko posamezni osebni asistent ali asistentka z geslom dostopa preko računalnika ali telefona in beleži prihod na oziroma odhod z dela. Namesto dosedanjega vpisovanja v evidenco na listu, se boste sedaj ob začetku in zaključku dela zgolj »pofočkali« na telefonu/računalniku.

Slovenskih filmov ne gledam. Gledam pa napovednike zanje – v pričakovanju, da me kateri vendarle prepriča, naj grem v kino. Doslej me še ni. Napovedniki so pravi učbeniki slabosti slovenskega filma. No, v sprevrženem svetu filmarjev gre bržkone za vrline, sicer se ne bi hvalili z nečim, ob čemer bi se gledalci najraje udrli v tla namesto njih …