Zdaj je poletje docela zajelo moja pljuča,
srce, preostalo telo, vse do prstov na nogi.
Ko sonce prehaja v ozračje ranega popoldneva,
si ponavadi po dihalnih poteh spustim glasbo,
ki me je s svojimi akordi in vokalnimi harmonijami
že v najstniških letih povzdigovala v razširjeno
stanje in razvejano strast, ta pa se me potem drži
do ogrete noči, z vonjem razvnele trave,
okoliškega grmičevja, spominov in vabljive
brezmejnosti, ki jo življenje ponuja v svojem labirintu.
V takšnih trenutkih postane srce kot napihnjen balon,
ki ne doseže raztegljive meje, da bi se razpočil,
ampak ustvarja nekakšno romantično in blagohotno
črno luknjo, ki nežno in zapeljivo požira vase modrino
neba, pripeto na drhteče krošnje dreves in ustvarja
prijeten vetrič na koži, občutek svobode, zajet v
mehkem pozibavanju narave.
Še večer, ki se razteguje v medeno opojnost,
hrepenenje zvezd in lune, brenčeče žuželke,
v cvetočo črnino, ki šepeta, da ni konec raziskovanja,
občutja, kljub temu, da se je svet omejil v linearno
strmenje. Če le imam možnost, si takšne trenutke
nadrobim v prah in jih pospravim v malo stekleničko,
nato pa nanjo privežem vrvico in si jo kot obesek
nadenem okoli vratu. In ko opazovanje notranjega
diha pade v dih prostranega vesolja, ko se zrenje
sprevrže v eksistencialno zaljubljenost, takrat padem
v mehkobo postelje in se posujem z ostanki praha na
nepopisanem papirju.
Luka Višnikar
