Ljubim vas, polnovredne besede,

ko vlak me preseda skoz' mesta

in 'z neba na glavi pristajate,

pronicate v lase, oči prižigate,

Vojska je spet priljubljena. Vojska je edina, ki stoji med nami in – khm – vojsko … Ena teh vojsk je imela vojaško parado, druga pa ima dneve odprtih vrat. V Mariboru je svoj dan med drugim obeležila z letalskimi akrobacijami nad strnjenim blokovskim naseljem in vojašnico, v kateri se je takrat trlo družin z razigranimi otroki, namazanimi z bojnimi barvami. Jedli so golaž, poslušali glasbo in se lovili okoli oklepnikov, prevelikih, da bi v Sloveniji lahko služili čemerkoli, razen ogrodju za otroško igro (kot Banksyjev vodni top).

Noč je. Travnik. Druščina dreves ustvarja

čarno prisotnost. Odložil sem telo na

lesenem ležalniku in se vdal padajočim

sanjam, ki rastejo iz brstečih popkov.

Svet je vedno bolj podoben srednjemu veku. Predsedniki se vedejo kot kralji. Osvajajo tuja ozemlja (vire in delavce) ter jih podarjajo svojim zvestim direktorjem. Volitve so vojne za nasledstvo: bo zmagal krog dosedanjega kralja ali bo prestol zasedel spletkar iz ozadja? Predsednik ZDA je bog: mogočen, muhast, prijazen, neusmiljen, dobrotljiv, maščevalen. Neoliberalizem je kot krščanstvo: edina, neobhodna, brezprizivna, vseobsegajoča vera, ki vzpodbuja malenkostne razprave o svoji naravi in zatira vsak dvom v svojo nenadomestljivost. Kdor se temu ne pokorava, ga prizadene pomanjkanje. Če vztraja, božja roka s podpisom nadenj pošlje križarje, ki zanetijo državljansko vojno, nevidna roka trga pa poskrbi, da se ta nikoli ne konča.

Zračni pritisk počasi terja njihovo ujetost.

Nerazpoznavno jo kujejo v sebi, kot balon

moči, privezan na obtežena ramena. Hodijo v

prebodenosti svetih trnjev. Tako v potuhnjenosti,

Kaj je značilno za stare civilizacije? Razkošne palače, umetelna svetišča in gromozanske grobnice … Sodeč po tem, kar smo se gulili v šoli, se zdi, da so prve civilizacije širom sveta vzniknile iz ničesar in kar takoj zavzele najhujšo obliko. Lovci in nabiralci so kar naenkrat postali živinorejci in poljedelci, ti pa so z včeraj na danes zgradili neskončno mrežo namakalnih jarkov in na tisoče utrjenih mest, ki so bila neprestano v vojni. Zmagovalci so premagance poklali in zasužnjili, njihova naselja pa zravnali z zemljo. Tako nastalim državam so vladali kralji, ki se jih je častilo po božje.

Če bi lahko upodobil pomlad in

iz nje izpil esenco njene rumenosti,

petje ozelenelih vrhov, poplesavanje

ptičjega leta in šelestenje srca, ki ga

veter sprehaja v topli vseprisotnosti,

bi to utekočinil v eliksir najslajšega

prebujenja.



»Treba je skrbeti za spoštovanje verskih zapovedi«, je rekel uslužbenec Komisije za promocijo vrlin in preprečevanje pregrehe.

»Za potovanje potrebujete dovoljenje moškega iz družine, lahko pa vozite kolo. Seveda v spremstvu moškega. V javnosti se lahko pojavite le, če ste zakriti od glave do pet. In nosite lase skrite pod ruto, če nočete, da vas prebičamo ali linčamo!« je dodal in udaril z roko po mizi.

Naravoslovne znanosti so načelno odporne proti vmešavanju vere – dokler se ne lotijo obravnave človeka. Veda o življenju dosledno in z enotnimi vatli obdeluje enoceličarje, protiste, rastline, glive in živali; žužke in sesalce; lemurje in opice; gorile in šimpanze … A ko pride do človeka, ga v to druščino uvršča s stisnjenimi zobmi.

Dejansko je človeštvo danes komaj kaj bolj naklonjeno dejstvu, da smo opice, kot je bilo leta 1859, ko je izšla Darwinova knjiga O razvoju vrst. Kot takrat tudi danes statistično skoraj ni človeka, ki bi razvoj vrst razumel. Tudi če ju je bil deležen, mu osnovno- in srednješolska biologija ne pomagata zadovoljivo razjasniti vmesnih členov in žirafinega vratu. Meni je pomagalo šele, ko sem prebral Darwinovo knjigo. Priporočam jo – če seveda hočete razumeti. Večina ljudi noče …

Naključnost nas je zbrala na kupu.

Kot jato ptic, željnih besed,

svetlih obrazov,

ki so se izlivali na obloženo mizo.