Če bi lahko upodobil pomlad in
iz nje izpil esenco njene rumenosti,
petje ozelenelih vrhov, poplesavanje
ptičjega leta in šelestenje srca, ki ga
veter sprehaja v topli vseprisotnosti,
bi to utekočinil v eliksir najslajšega
prebujenja.
Omamen gozd, ki ponuja brezčasje,
v umirjenosti prisoten pred vsako sliko
sveta, je kot steklo opomina, spominjanja,
je kot notranji gon po zakopani razsežnosti,
po nečem, kar je morda nekdaj bilo in kar
je postalo utopija današnjega časa.
Je tisto, k čemur človek stremi ali pa je
zamenjal to čutilo za nekaj, kar ga poganja,
dokler ne razpade slika in dokler ne pade
skozi steklo, kjer poizkuša kasneje sestaviti
črepinje v razpokan mozaik in se tako zave,
kakšne so bile tiste prve pomladi in da se
mora vrniti v njeno prvotnost, da jo spet
okusi v svoji krvi.
Luka Višnikar
