Zračni pritisk počasi terja njihovo ujetost.
Nerazpoznavno jo kujejo v sebi, kot balon
moči, privezan na obtežena ramena. Hodijo v
prebodenosti svetih trnjev. Tako v potuhnjenosti,
kot da se je že kdo izmaknil pod usodo lastne teže
in tistemu, kar preži v izrazni temi; kar se izteka,
kot čas pred grenkim samorazkritjem. Kot nova
moda, ki še maske oblači, skrite v trepetanju pred
zlomljenostjo. Kako močne morajo biti te roke,
da se držijo nad ognjeno reko prebujajočega pekla.
Navidezna kontrola v imitaciji varuha, ki prvi dan
razdejanja plačilo bo zahteval. V podajanju lažnih
ideologij in resnic, ki hranijo take ideologije ali pa
polresnice, kot vloga ščita, v hladen zid se sestavljajo.
Čemu se odrekate, ko pa ima zadnjo besedo tisti, ki
je izgovoril prvo. Tisti, ki je stvarnosti omogočil
premik in dopustil, da sebi nalagamo na križ; si
pišemo usodo, ki brca iz ozadja – raste vam na
slepem polju. Kaj hitro se opečeš na obujeni
svetlobi drugega telesa. Precej velik preskok bi se
moral zgoditi, pretolmačenje notranjega čutenja,
da bi vsaj dvignili meč sprave, ki kroti dvoglave
zmaje notranjih opozicij, jih obglavi in dopušča
duhu, da se reši takih agonij. Pa da si kdo jezika
ne odgrizne, bo moral splavati globoko. Moral bo
sedeti v tišini in opazovati, kako se približujejo
stene ali kako se topijo predmeti, premazani v stari
otroški sobi. Tam naj sprostijo pesti in si podajo róko.
Luka Višnikar
