Noč je. Travnik. Druščina dreves ustvarja
čarno prisotnost. Odložil sem telo na
lesenem ležalniku in se vdal padajočim
sanjam, ki rastejo iz brstečih popkov.
Pred mano nova cesta. Nove oči. Kazalec
na spokojni uri. Jesensko ogledalo se
končuje. Postaja porozno. Prebojno.
Tisti, ki pozna poti mojega bitja, ve, da
nosim zláto kri v srcu, da jo poganja čista
volja do življenja. Na dlaneh se polega
cvetni prah zvezdnega zaklada in lunin obraz
v skrivnostnem nasmihanju duši piše.
Usoda oblikuje misli. Besede. Madež, ki se
razhaja v temačnosti, na portretu vrezal bo
krivine. Luminiscenco cestnih črt. Gostota
zraka prehaja do obrobja glásnosti. Tiho je.
Luka Višnikar
