Tu sta zvestoba in mir. Tu, med
ohlajajočimi sencami akacijevega objema.
Junij s polno paro uteleša,
kar preletava v zraku že od zadnje zime.
Skozi ušesa se mi preliva le čivkanje malih ptic
in vsake toliko časa brenčanje muh.
Travnik je neposeljen. Je kot božja preproga,
kot zeleno morje, kamor izlivam ujete metulje,
žarke, posedene na drugi polovici klopi.
Razprl sem dlani in nastavil vetru hvaležnost,
tisto, kar se mi nabira v krvi, da postane vroča.
Gledam v raznolikost cvetov, v njihovo neizprosno
stabilnost, ki je ne potepta niti najzgovornejša ploha,
ali pa umetna masa, oblikovana v obuvalo človeka.
Tistemu, ki je ustvaril takšno raznobarvnost izkustva,
bi zaploskal in se mu priklonil.
Šelestenje listja ostaja mladostno. Mnogi jim lahko
zavidajo neizpitost vitalnih sokov in zmožnost
preživljanja ugodnega dolgočasja.
Verjetno bi se takšno kobacanje besed našlo
samo še v kakšnem romanu, morda filmu
iz preteklega stoletja.
A nič ne de, trava se še vedno smehlja in akacijevi
cvetovi še vedno poplesavajo v svoji nevtralnosti.
Na rastišče sem polil zadnje kapljice črnila,
par solz, iztisnjenih iz lubja bele breze in dodaten
par oči, za opazovanje novega rastja.
Luka Višnikar
