Tolkien je ustvaril Srednji svet: dodelan, z bogato zgodovino in raznoliko pokrajino, polno prepričljivih bitij in njihovih zapletenih odnosov. Napisal je še nekaj drugih zgodb in pesmi, a v zgodovino se je zapisal po zaslugi enega domišljijskega sveta.
Rowling je poletela na krilih Harryja Potterja. Kar je in bo napisala kasneje, so in bodo uspešnice zaradi njegove slave (kar ne pomeni, da niso in ne bodo odlično napisane).
Makarovič je iz mačje in kdo ve še kakšne preje spletla Pekarno Mišmaš, Sapramiškin gozd in vzporedno vesolje kosovirjev, v galerijo pa je naselila Gala. To so štirje evangeliji Svetlanine zaveze z otroki. Kdor je odrastel brez njih, je odrastel v barbara …
Nekoč, pred davnimi davnimi časi, sem verjel, da je umetnost poklic. Sicer sem večkrat slišal, da gre za poslanstvo, a sem menil, da je to dodana vrednost, ne nekaj povsem drugega. Ko sem bil član sekte uprizoritvenih umetnosti, sem videl, kako to izgleda. A bil sem mlad in neumen. Menil sem, da za pisanje leposlovja to ne velja – da napišeš knjigo, jo pošlješ nekaj urednikom, nekdo jo izda, ljudje jo berejo in ti dobiš denar.
Kam gre ta svet,
mladina je brez vsake manire,
kultura na psu,
država le obljublja,
cene skačejo v nebo,
plače ne vredne standarda.
OSEBNA ASISTENCA JE ČLOVEKOVA PRAVICA
Osebna asistenca ni socialnovarstvena pravica
Osebna asistenca je temeljna človekova pravica in jo je treba v tem duhu tudi razumeti in interpretirati. Temelji na Konvenciji o pravicah invalidov, a prevod iz angleščine v slovenščino izgubi temeljne konceptualne poudarke. S prevodom se podkrepi umetna/namerna, ločnica med t.i. humanitarci in invalidi, ki obstaja še dandanes, kot nekaj neproblematičnega. Model povojne socialistične Jugoslavije se je zgolj prenesel v slovensko zakonodajo in prakso. Dalnosežnje posledice so občutne tako znotraj socialnega kot tudi zdravstvenega varstva. Zanimivo, da se Varuhu za človekove pravice, ne zdi pomembno analizirati ali problematizirati napačnega prevoda realnosti. Posledično bi to lahko pomenilo, da mora priti do mnogih sisitemskih/tektonskih sprememb. Zakaj pa bi kar koli spreminjali, če je nekaterim tako dobro kot jim ni bilo še nikoli doslej?
O internetu se govori skoraj tako grdo kot o Rusih. Je eden od dežurnih krivcev za naše težave. Delal naj bi nas odtujene, nesrečne, neumne in nasilne.
Med študijem na AGRFT smo morali prebrati skoraj vse Shakespearjeve drame. Prebijal sem se čez hudournike modre krvi in skozi močvare mračnih čustev. Marsikaj mi je bilo tuje: značaji in njihove težnje, okoliščine in razvoj dogodkov. »Zakaj bi nas tu danes brigala dejanja in nehanja nekih davno izmišljenih plemičev?« sem se spraševal. »Nemogoče je, da bi se kdo od nas znašel v podobnih zagatah, kaj šele, da bi jih reševal tako, kot to počnejo Shakespearjevi junaki …«
Mirko Hribar in njegove pesmi.
Konec decembra leta 2022 je drobna knjižica postala knjiga. 80 let je čakala, da se predstavi širši javnosti, zato zasluži pozornost, saj je rdeč kamenček naše zgodovine, del mozaika, ki ga je sestavljal slovenski človek: zase in vse zanamce. Knjigica ročno izpisanih pesmi, ki je danes postala pesniška zbirka avtorja Mirka Hribarja je dobila naslov Šopek iz mojega dušnega vrta, ki se je le ta skrival v poslovilnem pismu ženi Mari. Avtor je zapisal: »Sprejmi skromni šopek iz mojega dušnega vrta. V dneh samote in razdvojenosti sem ga nabiral … Nisi vedela, da tudi take rože rastejo v mojem vrtu!« Kot v opravičilo nadaljuje: »Niso bogate na vonju niti pestre v barvah, oblika njihova je, da jim korenine rastejo iz srca in zalivala jih je kri, ki je nekdaj vrela, zdaj pa pomirjena čaka zime, dolge večne zime.«
Potrpežljivo sem čakala, se zadrževala, samocenzurirala in skušala odvračati negativne občutke in dvome, ki so se mi pojavljali takoj po nastopu nove vlade. »Depolitizacija«, vsega in kar povprek, je bila ključna beseda, ki me že v predvolilni kampaniji ni prepričala, prav nasprotno, saj je za vsako politično stranko sama po sebi povsem protislovna. Nezavedno govori veliko več kot bi si »njeni izumitelji« to želeli in hoteli hoteli povedati. Naj o tem kaj več pove dr. Slavoj Žižek. A nismo vsi tako naivni, neuki in ne-umni, da tega ne bi zaznali!
Spet sem se ujel v past. Pojavil sem se na mariborski izpostavi stavke pacientov … med nekaj več kot 100 ljudmi v mestu s 7.000 ljudmi brez osebnega zdravnika … zdrav kot riba, brez kroničnih bolezni, brez zdravil, ki svojo zdravnico obiščem tako redko, da se moram vsakič znova pozanimati, kje v stavbi se nahaja, ker vmes pozabim …
Glasnogovorniki so bili podobni meni: ne ravno stari in na videz zdravi. Upal bi staviti, da jih večina zaradi oteženega dostopa do zdravstvenih storitev še ni bila v stiski, kaj šele življenjsko ogrožena. Glasno so brali izpovedi tistih, ki so bili v stiski, ki so bili ogroženi, ki imajo posledice. Kje so jih dobili, ne vem. A teh resničnih pacientov na stavki pacientov ni bilo. Če bi bili in bi svoje zgodbe povedali sami, bi imele težo. Tako so bile samo zgodbe …
»Dončić je ponesel ime Slovenije v svet. Zaradi njega Amerikanci poznajo Slovenijo!«
A res? Amerikanci, ki se na zemljepis spoznajo slabše kot povprečna miss? Amerikanci, za katere ob mojem obisku leta 2004 Slovenija ni bila »ex-Yugoslavia«, ampak »Soviet Union«? Prav briga jih, od kod prihajajo njihovi gladiatorji, samo da zabijajo … Slovenci so res množično romali v ZDA na Dončićeve tekme. A koliko Amerikancev je zaradi njega prišlo v Slovenijo? …