V svetu drugačnosti in domnevnega vsesplošnega sprejemanja drugačnosti, ljudje pogosto ne pozabijo reči, da nas drugačnost bogati, da je bogastvo, se dogaja tudi tole. Ne dogaja se le sem in tja, dogaja se pogosto. Kako to vem? Vem, ker mi o tem pripovedujejo ljudje. Vsak dan. In v letih se je takih zgodb nabralo. Tamle jih je še in še. Sledi ena od njih. To je tipična zgodba, ki se ves čas ponavlja, le protagonisti se menjajo.
Na prvi pogled se res zdi, da moramo ljudje pohiteti z ugotavljanjem, česa vse umetna inteligenca, na primer GPT-4, ne zmore, da se ne bi preveč širilo mnenje, da nas bo presegla in morda celo zasužnjila, a sam bi raje premislil, kaj vse zmore in česa vse ne zmorejo človeška umna bitja, subjekti uma, zakaj ne zmorejo in česa se lahko naučijo od umetne inteligence, ki na vprašanje, ali je vojna v Ukrajini najboljši, najrazumnejši, najučinkovitejši, najbolj etičen in tudi sicer najbolj kakovosten način reševanja problemov, v katere verjame Putin, na vprašanje torej, ali so tako razumljeni problemi res najbolj smiselni, preprosto odgovori, da nikakor niso, da torej obstajajo razumni, miroljubni načini, kako jih razumeti in reševati, a se človeški osebki kljub temu tam še naprej pobijajo med seboj in se bodo pobijali še precej časa. Nerazumnost človeških bitij, proti kateri je razumnost umetne inteligence nemočna, ponazarja tudi današnji zapis v časniku The Guardian (3,5 milijona funtov torijevskih donacij, povezanih z onesnaževanjem in zanikanjem podnebnih sprememb, pravi poročilo, Helena Horton, 31. marec 2023): Po novi analizi je konservativna stranka lani prejela 3,5 milijona funtov od posameznikov in subjektov, povezanih z zanikanjem podnebnih sprememb, s fosilnimi gorivi in z industrijami, ki močno onesnažujejo okolje.
Vsak človek naj bi se kot razumno bitje obnašal kot zakonodajni član univerzalnega kraljestva ciljev, je nekoč zapisal Immanuel Kant. Kaj to pomeni danes, več kot stoletji kasneje, v svetu, v katerem se ruski predsednik Putin vse bolj nagiba k večni vojni z zahodom? Vojna v Ukrajini že leto dni vpliva na ves svet, in če se nikoli ne bo končala, bo vplivala večno. Poleg podnebnih sprememb je to morda še zadnja meja, ki jo je človeštvo lahko prestopilo. Kaj sledi?
Kanal CO bo zgrajen. Speljan bo čez varovano vodovarstveno območje. Tako bo, čeprav so NIJZ in združenja strokovnjakov proti. Tako bo, čeprav presoja vplivov na okolje ni bila opravljena in se gradi brez okoljevarstvenega soglasja. Kanal CO bo zgrajen, tudi če bo presoja vplivov proti. In speljan bo čez varovano vodovarstveno območje, tudi če okoljevarstvenega soglasja ne bo dobil. Ljudje, ki so za, so preveč vplivni, da bi lahko kdorkoli drug zakonito ustavil gradnjo. V teh razmerah se zdi edina možnost, da kanal CO ne bo speljan čez varovano vodovarstveno območje, da ga nekdo poškoduje.
Ljudje so večinoma navadno in zelo dolgo časa zelo potrpežljivi do svojih oblasti. Že dolgo nazaj so socialni psihologi in drugi znanstveniki dokazali pomen zapletenosti razmerij med gospodarji in hlapci, njihovo nenavadno naravo, zaradi katere je včasih vtis, da hlapci gospodarje celo ljubijo in hočejo več gospostva nad seboj. Torej ni čisto res, da bi bili vsi radi svobodni na način, ki ne prenese hlapčevanja, podrejenosti in trpljenja. In enako ni res, da ljudje vselej sledijo svojim željam – te so včasih zgolj želje njihovih gospodarjev. Ne, ne nameravam vnovič razmišljati o oblastnih razmerjih, kot jih je raziskoval Michel Foucault, pa tudi Heglovega razmišljanja o gospostvu in hlapčevanju ne bom niti omenil. Zanimajo pa me dogodki v povezavi s predlagano in že sprejeto pokojninsko reformo v Franciji, zaradi katere se je dvignilo na noge vsaj nekaj milijonov ljudi, ki ne nameravajo več biti potrpežljivo tiho in se oblastnikov niti malo ne bojijo.
Knjigo Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti sem pisal z zelo jasnim namenom. Pisal sem jo tako, da sem imel ves čas v mislih potrebo ljudi po organiziranju, po skupnem delovanju, po upiranju kultu individualizma in kulturi narcizma, ki razbijata občestva in onemogočata njihovo ustvarjanje. Pisal sem jo za potrebo po kultiviranju sočutja, občutkov pripadnosti in sprejetosti, vključenosti, pomena in smisla življenja. Nisem je pisal za populariziranje konceptov empatije, sočutja, opolnomočenja, skupnostne skrbi, etičnosti kot skrbi za drugega – takega populariziranja je še preveč, ter pogosto ni nič drugega kot zgolj poenostavljanje radikalnih humanističnih idej zaradi dobičkonosnosti in ideoloških ciljev.
Pred desetletji so nekateri filozofi in marksistični avtorji pisali knjige, v katerih so dokazovali, da neoliberalni kapitalizem lahko ustavi le narava, da ga ljudje niti ne želijo niti ne zmorejo. Desetletja pozneje pravijo podnebni znanstveniki, da je človeštvo na razpotju. Le hitro in drastično ukrepanje lahko prepreči nepopravljivo škodo svetu, dodajajo. Gotovo se ne motijo. A poglejmo, kako se ljudje navadno obnašajo, ko so potrebne hitre in drastične akcije, h katerim pozivajo znanstveniki že dolgo časa. In razmislimo vnovič, kaj pomeni vztrajno ponavljanje, da kapitalizem nima alternative. Razpotje namreč po definiciji pomeni možnost alternative. Če pomeni oditi na levo dobiti več tega, kar dobimo, če se odločimo za pot na desno, potem je to le navidezno razpotje, narejeno za potrjevanje slogana, da alternativa ne obstaja.
Udeležil sem se mnogih delavnic za izvajalce umetnostne terapije. Delavnice so v glavnem vodile ženske. Skoraj vse udeleženke so bile ženske. Umetnostna terapevtka je poklic, ki ga opravljajo skoraj izključno ženske.
Terapija ni hec. Delavnice so bile čustveno močne. Vstopali smo v zelo osebne odnose. V kasnejših razpravah se je pogosto izkazalo, da sem jih sam doživljal in o njih razmišljal izrazito drugače kot druge udeleženke (in izvajalke). One so to videle kot mnenje enega od udeležencev. Sam sem to videl kot mnenje polovice človeštva … Pogosto sem bil edini moški v skupini. A kadar nas je bilo več, smo ugotovili, da se to dogaja vsem. Umetnostna terapija kot panoga nekaterih reči enostavno ne nagovarja, ker se ženskam ne zdijo pomembne. Posledično dečki, mladeniči in moški, ki so je deležni, odnesejo veliko manj, kot bi lahko.
Buda je nekoč dejal, da uči samo o trpljenju in zmanjševanju oziroma prenehanju trpljenja. Torej je govoril o sočutju. Ko nastajajo po svetu sočutne skupnosti, med katerimi so sočutne šole, izhajajo iz zapisanega. Na svetu je namreč veliko trpljenja. In vsak človek je ranljiv. Ranljivi niso le nekateri posamezniki s posebnimi potrebami. Daleč od tega.
Namesto razmišljanja, kako spreminjati šolski sistem, da bo ustrezal prenovljenim zahtevam kapitalističnih trgov po digitalizaciji in kompetentni delovni sili, bi morali, zlasti v luči aktualnih podnebnih sprememb, razmišljati o odgovorih na vprašanja, kot so: Kaj je prav, kaj je pravično, kaj je etično, kaj je trajnostno, v kakšnem svetu želimo živeti? Ne ugotavljamo, kakšen je svet, da bi se mu prilagodili, temveč razmišljamo, kako dober sploh je, za koga je dober in za koga nikakor ni, kakšen bi moral biti, da bi bil dober za vse. Šole v svetu, v katerem živimo, niso kazenski zavodi, v katerih bi morali otroci stati mirno, se izogibati medsebojnemu dotikanju, držati roke ob telesu in gledati naravnost. To niso kraji, v katerih molk in disciplina kot obliki spoštovanja avtoritet onemogočata kreativnost in eksperimentiranje. Nadzorovanje in discipliniranje šolskega vsakdana s svetom podob, prevelikih količin informacij, podatkov, znanja in izkušenj, ki temeljijo na kiču, klišejih, ekscentričnosti in neumnostih, sta ves čas predmet ostrih kritik, v glavnem pa sta že na smetišču zgodovine. Prav zato je čas za nova razmišljanja o šoli prihodnosti, ki temelji na egalitarnosti, sočutju, družbeni pravičnosti in družbenem opolnomočenju.