14. oktobra 2021 je bilo že očitno zaznati, da se bo Zakon o osebni asistenci povsem zlorabil, izjalovil in posledično izničil. Postalo je jasno, da ni več finančno vzdržen. Takrat smo z jasnim namenom posneli Marijo Bačič,
da bi imeli, nekoč in nekje, živ dokaz o neumnostih, ki jih je gospa izrekala v Državnem zboru. Torej ne kjerkoli, ampak prav tam, v hramu demokracije, kjer je bil ta zakon sprejet. Zakaj to izpostavljamo? Ker smo že takrat bili zgroženi nad nekritičnostjo in nerasodnostjo poslank in poslancev prisotnih na seji. Izposodila si bom naslov članka Rdeče pomursko omrežje socialnega podjetništva, katerega vsebina potrjuje moja dognanja, avgust 2017. »Marija Bačič je tudi članica IO združenja Sožitje, njena hči Lila Miloševič pa članica uredniškega odbora revije združenja Sožitje Naš zbornik. Koliko evrov iz tako pridobljenih nepovratnih sredstev se bo v prihodnjem letu prelilo v financiranje predvolilne kampanje SD v Prekmurju?« Drugi zanimiv citat iz članka, ki ga velja izpostaviti: »Marija Bačič je namreč tašča Gorana Miloševiča in sestra soproge direktorja Javnega podjetja CERO Puconci Franca Cipota, ki je nepremičnino propadle Družbene prehrane kupil sredi leta 2015. Da gre za družinsko zadevo na področju sociale, ki jo izdatno finančno podpirajo vsi vladni resorji, kjer so ministri in ministrice iz kvote SD«.
Pravijo, da slovenski šolski sistem potrebuje prenovo. Da ga je treba posodobiti, da bo skladnejši s časom, v katerem živimo; pri prenovi bo sodelovalo zelo veliko strokovnjakov, je poudaril ministrski predsednik. Prav zato potiskajo v prvo vrsto pomen digitalizacije. Omenjajo tudi šolsko prehrano in prenovo učnih načrtov. A sodobni koncepti šolanja, učenja in poučevanja daleč presegajo spremenjene učne načrte, digitalizacijo in drugačno prehranjevanje otrok, med katerimi je veliko takih s preveliko telesno težo. Zanimiva vzporednica se ponuja z drugega konca sveta. V Indoneziji uvajajo prav zdaj eksperimentalni projekt, ki predvideva, da bi nekateri dijaki pričenjali s poukom ob pol šestih zjutraj, kot poroča današnji The Guardian (Parents in Indonesia outraged by 5.30am school start trial, 15. marec 2023). Nekateri politiki in predstavniki lokalnih oblasti, ki poskus podpirajo, pravijo, da je namenjen krepitvi discipline otrok in njihovega zdravja.
Ste opazili, kako gladko je vojna za resnico o Covidu prešla v vojno za resnico o rusko-ukrajinski vojni? Vojskujoči strani, znanstvena in zarotniška, sta le spremenili zastavo, pod katero se borita. Nekaj vojakov in morda kakšen bataljon so zamenjali stran. Orožje in izstrelki pa so ostali isti.
V družbi je njenim članom in članicam precej jasno, kakšen status ima kdo. Torej vedo, kdo je elita, kdo sodi vanjo, kako se pride tja, kdo so moški in kdo so ženske, kaj pomeni biti učenec ali učitelj, kdo je hendikepiran in kdo ni, kdo je defekten in kdo ni, kdo je invalid in kdo ni invalid. Prav tako je ljudem jasno, da obstajajo hierarhije, vedo, kdo je zgoraj in kdo je spodaj, kako se vedejo eni in kako se vedejo drugi. Številne zadeve so torej precej jasne in natančno določene. Obstaja tudi pričakovanje, da se ne spremenijo.
Obstaja tudi knjiga: Nicht mehr normal. Gesellschaft am Rande des Nervenzusammenbruchs. Avtor je direktor Frankfurtskega inštituta za družbeno raziskovanje Stephen Lessenich; mineva sto let od njegove ustanovitve. Časi so se od takrat kajpak spremenili. A ne bistveno. Poglejmo.
Predsednica Republike Slovenije
Spoštovana gospa
Nataša Pirc Musar
Erjavčeva 1
1000 Ljubljana
Predsednica državnega zbora Republike Slovenije
Spoštovana gospa
Urška Klakočar Zupančič
Šubičeva 4
1000 Ljubljana
Ministrica za zunanje in evropske zadeve
Spoštovana gospa
Tanja Fajon
Prešernova cesta 25
1000 Ljubljana
Ljubljana, 6. marec 2023
Spoštovani,
ob prihajajočem mednarodnem prazniku žensk, ki bo 8. marca, želimo aktivne državljanke in osveščene ženske vrh slovenske politike pozvati, da jasno zavzame stališče in obsodi grozljiva, brutalna ter nedopustna ravnanja islamske republike Irana.
Kaj je huje: odraščati zaklenjen v sadistovi kleti ali poslušati pametovanja, da bi lahko pobegnil, očitke, da nisi, ker ti je bilo všeč, in obtožbe, da si voljno sodeloval v pedofilski mreži? Natascha Kampusch pozna odgovor. Ko je pobegnila iz ujetništva ene izjemne pošasti, se je nadnjo spravila množica navadnih. Osupljivo je, koliko bedakov ima čas, veselje in hrbtenico za izživljanje nad nekom, ki ni nikomur naredil ničesar zlega, ampak je zgolj ogromno zlega pretrpel. Še bolj osupljivo je, kdo vse se znajde med temi troli: poleg vampirskih novinarjev, zombijskih doktorjev znanosti in peklenskih politikov tudi bivša vrhovni in ustavni sodnik, ki sta iz petnih žil vlekla lažne obtožbe, za katere sta zastavila svoji imeni in čast. Zakaj? Da bi to nevarno žrtev spravila nazaj pod ključ?
Golob ali gologlavi jastreb,
to sedaj pravo je vprašanje,
slediti sanjam ali nočnim moram,
na nobeni strani ne živi priznanje,
razlika med njima je vedno manjša,
izpeljanka je golanša.
Vrhovni programerji iz Svete Silicijeve doline vsake toliko s podatkovnih verig spustijo umetno pamet in ji dovolijo, da lomasti po medmrežju sveta. Neka huda pošast to ni. Škode še ni naredila. Kvečjemu je je bila deležna. Druženje z ljudmi vrhunsko pamet hitro pokvari …
Gasilci ali medicinske sestre: kdo je vreden več?
A to se bomo šli? Ne: »Hočemo dostojne plače za vse!« ampak: »Nočemo nižjih plač od medicinskih sester!« …
Družba se je očitno 'razvila' do točke, ko je vrednost dela samo še v plači za to delo. Kolikor znaša plača, toliko je vredno delo in toliko je vreden delavec. A to delo koristi družbi? Je spoštovano? Ga rad opravlja? So odnosi v redu? So delovne razmere dobre? Je varno? Je zdravo? Se v službi dobro počuti? … Koga briga! Delamo za plačo, in to je to.