-
Za-misli
- Kolumne
- Podrobnosti
- Objavil(a) Rok Kralj
- Zadetkov: 4151
Današnja kriza je vsaj na videz nerešljiva. Nakopičeni dolgovi so “zanka na vratu” posameznikov, podjetij in držav. Bolj, ko se trudimo z reševanjem krize, bolj zategujemo zanko. Povečujemo konkurenčnost, privatiziramo dobrine, rešujemo banke, zmanjšujemo stroške itd. - a z vsakim od teh ukrepov smo samo še na slabšem.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5042
Vprašanja si ni zastavil samo pisec teh vrstic, temveč so si ga zastavili tudi politiki v Bruslju in nekateri strokovnjaki, pa tudi bankirji, potem ko je postalo jasno, kako globoko je zabredel Ciper in kakšen bo najbrž model reševanja podobnih težav, kot jih ima ta otoška država, ki je že peta po vrsti zaprosila za pomoč, kar pomeni, da so že tako rekoč vse periferne Evropske države, med katere sodi tudi Slovenija, na kolenih. Prav tako je jasno, da nihče ne bo priznal, da gre za scenarije in modele, toda že samo opravičevanje, da niso mislili tako, ampak povsem drugače, je dovolj dober simptom, da smo lahko prepričani, da gre ravno za modele. Nihče namreč nima potrebe, da zanika to, kar je pravkar izrekel, če tega ni vsaj nezavedno mislil izreči; nič se ne zgodi po naključju, bi rekel Freud.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4653
V postideološkem svetu je Marxovo razmišljanje o univerzalni emancipaciji ljudi videti bodisi kot slaba ali nedolžna šala bodisi kot nedokončan projekt moderne. Sodobni kapitalizem se samozavestno hvali, da ga bo kmalu dokončal, medtem ko njegovi zastopniki mirno stresajo šale na račun bralcev Kapitala, revolucionarjev, sanjačev in utopistov, kot jih imenujejo. Tudi Jezusovo trpljenje je že pred časom postalo del popularne kulture, zato je barvanje pirhov samo še košček v mozaiku prijazne folklore in družinskega praznovanja pomladi. Jezusovo vstajenje je zgolj predmet mnenj in izmenjave med soglasnimi verniki, medtem ko je ljudska vstaja še manj kot obrobni komentar k folklori, saj je zgolj nepomemben mejni dogodek, iz katerega se je mogoče norčevati, ko ravno ne veš, kaj bi delal.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4941
Slovenski orli so zopet blesteli v Planici. Slovenski nogometaši so zopet izgubili nogometno tekmo, zato ne bodo odšli na svetovno prvenstvo oziroma na dolgo pot v daljno Brazilijo. Razočaranje je veliko in poraz, ki je tudi boleč, je zelo pomemben, kajti nogomet je zelo koristna in uporabna zadeva, kjer se obrača neverjetno veliko denarja oziroma univerzalnega menjalnega sredstva. Na šestdesetem mestu lestvice najbolje plačanih nogometašev je na primer neki gospod Alonso, ki je vreden 27 milijonov evrov, karkoli že to pomeni, medtem ko je na prvem mestu gospod Messi, ob čigar imenu se za leto 2012 pojavi vrtoglava številka 140 milijonov; slovenske banke so v istem letu ustvarile približno toliko ali veliko več izgube, kot je z brcanjem žoge zaslužil en sam dobro plačani nogometaš, zato je bolje, da o kaki enajsterici sploh ne govorimo, kajti najdražji klubi na svetu, Manchester United, Barcelona, Real in drugi so vredni nekje med pol milijarde evrov in eno milijardo. Vrednost je kajpak vezana tudi na znanje – nogometaši iz teh klubov nedvomno znajo brcati žogo, medtem ko za slovenske bankirje nismo prepričani, da znajo voditi banke, kajti če bi jih znali, ne bi nenehno ustvarjali izgub, ki jih moramo pokrivati davkoplačevalci.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Gregor Hrovatin
- Zadetkov: 5571
Da so profesorji v povprečju neumni, bi potrdila plebiscitarna večina brucev, večina študentov 2. letnikov in dosti njihovih starejših kolegov. Tudi bivši študentje ne rabimo dosti brskati po spominu, da potegnemo ven vsak svoj šopek skrajno zabitih primerkov. Seveda niso zabiti vsi in seveda so med njimi tudi brihtni ljudje, a takšnih večina sivih celic (bivših) študentov ne uspe nabrati za šopek.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 7170
Po dveh desetletjih gre Slovenija skozi novo sistemsko tranzicijo. Obe je sprožil val nezadovoljstva s političnimi elitami, ko so svojo integriteto zaigrale. Prva tranzicija je prelomila z zunanjimi elitami, druga bo opravila z domačimi. Pomembne so tudi razlike med njima. Prva tranzicija je zaslužna za prehod v nov družbeni model, ki je bil v naprej ustoličen v novi ustavi. Danes te gotovosti ni, ker vstajniki alternativnega modela družbe niso opredelili. Tudi narava nasprotij je zdaj drugačna. Prvi je uspelo hitro preiti iz protisistemske v sistemsko fazo, ko je konflikt med domačo javnostjo in zveznimi oblastmi prerasel v konflikt med ljubljanskimi in beograjskimi elitami. Gladek prehod je bil možen zaradi poenotenja v ciljih osamosvojitve in o načinu njene izvedbe. Vstajniki pa morajo danes svojo sistemsko fazo šele izgraditi.
Prva rešitev, za katero se zavzemajo neredki, je poniževalna. Del gibanja se hoče preleviti v politično stranko in naskočiti oblast ter sistem spremeniti ali vsaj sabotirati od znotraj. Z manirami mrhovinarskega jastreba bi se tako sistemski fazi konflikta izognili, vendar bi obenem razvrednotili protisistemsko. Nestrankarsko jedro vstaje namreč ne zahteva naskoka na oblast, ampak nov model družbe, ki bo proizvajal avtonomijo na načelih neposredne demokracije. Vendar pa to fazo vstaja lahko doseže šele, ko bo proizvedla trajnostne alternative in jih povezala.
Za prehod v sistemsko fazo je treba vstajniško pozornost precej razširiti. Za prihodnost niso pomembne elite na oblasti, ampak nerešena nasprotja med vstajniki glede uresničevanja programskih zahtev. Gre za nujno razvidnost in odprtost vstajniških struktur in tudi za neko konsistentno organizacijsko miselnost, ki naj prepreči, da bi vstajniki drug drugemu postali prepreka. Prvi dve zahtevi so protagonisti prepoznali, kar dokazujejo razmeroma transparentni in odprti mehanizmi sprejemanja skupnih odločitev. Toda to ni dovolj, dokler ni izpolnjena tudi tretja zahteva. Pri njej pa ni razvidno, kako jo izpolniti, kar od vstajnikov zahteva izvirnost pri preizkušanju novih rešitev in načinov delovanja.
Največkrat so si vstajniška gibanja prizadevala svoje sistemske temelje izgraditi z vertikalnimi povezavami, torej na sistemski način, na primer s koordinacijsko centralo. Tak način je po svoji logiki avtoritaren, hierarhičen in izključevalen, torej nasproten naravnem načinu delovanja vstajniških skupin. Zanašanje samo na vertikalno povezovanje je gibanja vedno pehalo v razkol in tako so potem vstaje zamrle. In res, dosedanje odvijanje slovenske vstaje nakazuje, da se njeni protagonisti ne bodo pustili ujeti v past preveč poudarjenega zanašanja na vertikalne načine povezovanja.
Razvidna kakovost vstajniškega procesa je njegova raznorodnost. 'Vstaje' so uspele festivalsko preplesti protestno in subverzivno vzdušje s kulturnimi vsebinami. Različnost je bogastvo vstajniškega procesa in ga je treba le bogatiti, a na drugi strani obenem povzroča resne težave sodelovanja in s tem možnosti horizontalnega povezovanja.
Gibanja k vstaji prispevajo z na moč neenakih izhodišč. Ene so profesionalne organizacije z lastno organizacijsko podporo, druge so neformalne mreže, tretji so prostovoljci, nekateri med njimi so poznavalci na svojih področjih, drugi aktivisti, tretji le podporniki. Tudi vstajniški vložki so različno težki, se pravi to, kako usodno so sodelujoči odvisni od uspeha vstaje. Nekateri pričakujejo takojšnje koristi, na primer medijsko uveljavitev ali ustanovitev stranke, drugim, ki prevladujejo, gre za posredne dosežke, da bo vstaja dobra za vse približno enako, vzemimo s splošnim izboljšanjem ekonomskih možnosti in višjo kulturno ravnjo političnega diskurza.
Nestrukturirani procesi vstajniškega sodelovanja, kot je vzemimo neposredna demokracija, enako velja za svobodni trg, spontano ne proizvajajo enakopravnosti. Ker so procesi odprti in neomejevalni, dajo tistim z začetno prednostjo večje možnosti uveljavitve. To je tem bolj nevarno za usodo vstajništva, dokler so njegova pravila soodločanja še nerazvita in tako puščajo veliko možnosti za manipuliranje skupnih odločitev s strani ožjih neformalnih koalicij. Refleksen odgovor nekaterih vstajnikov na to nevarnost je formalno postopkoven, da bodo vstajniške strukture morale ostati fleksibilne in tako noben položaj v njej ne bo nedotakljiv. Vendar kot rečeno, če hočejo vstajniki ohraniti mobilizacijski moment, se na vertikalne rešitve ne smejo preveč zanašati.
Najmočnejši povezovalni potencial gibanj, ki bo šele do konca odprl vrata za prehod vstaje v njeno sistemsko fazo, je zaenkrat najslabše uporabljen. Programske in akcijske povezave ne morejo zagotoviti trdnih temeljev, če ni uveljavljena enakopravnost in vzajemna solidarnost med gibanji, da se bodo lahko krepila in napredovala skupaj. To ne zahteva nemogočega, povezav z vsakim in med vsemi povprek, ampak le ožje med skupinami, ki so si najbolj kompatibilno različne, da svoje zahteve uveljavljajo tako, da se medsebojno dopolnjujejo.
Prehod iz protisistemske v sistemsko fazo je pogojen z zmožnostjo preobrazbe vstaje iz protestnega delovanja v ustvarjalno sodelovanje. To preprosto pomeni, da za njen uspeh ni edino pomembno, kaj hoče vsako gibanje doseči samo zase. Gotovo še bolj pomembno je, kako zna vsako gibanje podpirati druge pri doseganju nekih ciljev, ki zanje same niso primarnega pomena, so pa ključna za gibanje, s katerim sodelujejo. Kriterij vzajemne koristnost presečno sinergičnih interakcij med skupinami bi obenem razgalil vstajniška zavzemanja, ki ne uspejo razviti širših interakcij, ker so sebična.
Solidarnost v družbi onkraj lastnega plota zanimanj je ravno tisto, kar obstoječim političnim elitam danes ne uspe in zaradi česar se sistem ruši vase. V prelomni fazi vstaje so dolgoročne možnosti spremeniti sistem odvisne od tega ali se bodo sodelujoča gibanja uspela učiti iz medsebojnih razlik – drug od drugega in o drugem – pri skupnem ustvarjalnem raziskovanju inovativnih možnosti za doseganje svojih deloma prepletenih in deloma ločenih posamičnih ciljev.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, marec 2013
Več: http://www.sdeval.si/knjige/index.php
- Podrobnosti
- Objavil(a) Mare Štempihar
- Zadetkov: 7017
Danes, v času protestov zoper "družbene elite", se zastavlja vprašanje o samem pomenu elit. Ali je biti zoper pripadnike elit isto kot biti zoper elitizem (kot ločevanje pripadnikov nekega občestva na tiste, ki so pripadniki elit, in one, ki to niso)? Kdo pa sploh so sedanje elite in kaj pomeni reči, da smo zoper njih?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5000
Gospod Turk je vnovič spregovoril (Delo, 23. marca 2013, str. 13-14). Tokrat govori o številnih zadevah, pa tudi o naglavnih grehih vstajnikov in o bistvu demokracije. Med drugim zapiše tole: moja teza je, da je šele komunikacijska tehnologija (papir in tisk) omogočila demokracijo, kot jo poznamo danes (str. 13). Recimo, da je res tako; v resnici sicer ni, a tole ni kraj za analiziranje takih zapisov. Privzemimo, da ima gospod Turk prav. Razmislek o njegovi tezi nam pove vsaj tole.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 6574
Tina Maze je narodna junakinja in zaradi nje je Slovenija zelo znana daleč naokoli. O tem se bržčas strinjajo vsi ljudje v Sloveniji, verjetno pa tudi drugje po svetu. A ne gre le za to, da se strinjajo, saj je Tina junakinja tudi objektivno, kajti dosegla je nekaj, kar je bržčas neponovljivo. Poleg tega je tudi idol, je medijska zvezda, je ikona, premalo izkoriščena blagovna znamka, kot trdijo poslovneži in drugi, ki se spoznajo na trženje ljudi, obenem pa je tudi simbol oziroma označevalec. Vse to si tudi zasluži, o tem preprosto ni mogoče dvomiti. Označuje namreč moč osebnosti, karakter, voljo, disciplino, trdo delo, odrekanje, vztrajnost, znanje. Uspela je zato, ker ima dobre gene, železno voljo, dobro ekipo okoli sebe, ker zna garati, ker prenaša bolečine in ne stoka, ker vztraja, ve, kaj hoče, ima prave vrednote, ki jih sicer hudo primanjkuje, če poslušate politike in dostojanstvenike, se odreka drobnim vsakdanjim zadevam, da ima več časa in energije za to, kar je zanjo zares pomembno, zato je lahko že ena sama kava, ki se ji po naključju ni odrekla, čista katastrofa. Čisto na koncu je Tina tudi bogatašinja, saj v enem letu zasluži več kot večina ljudi delavcev v desetletjih. Vse to je lepo in prav in vsi ji moramo čestitati in tudi ji čestitamo, saj si zasluži sleherno dobro besedo in čestitko.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 8644