Demokracija v Evropi ni nič več kot zgolj karikatura same sebe in »fikcija za rajo«. Vse se z vrtoglavo hitrostjo spreminja v absurdno kruto cirkuško igro, ki se jo ponuja množicam, da bi jim odvrnili pozornost od spoznanja njihove popolne nemoči in obsojenosti na status suženjstva globalnih dolžnikov. EU politiki in birokrati so naposled le pokazali svoj pravi obraz, ki se je do sedaj mnogim še uspeval skrivati za bledim uniformiranim videzom in zavajajočimi besedami o enakosti, socialnih temeljih združevanja, gospodarskemu razvoju, prostem trgu kapitala in konkurenčnosti.
Ob vsem tem dežju ni čudno, da so ljudje še bolj apatični in depresivni, kot so že sicer. Vreme namreč vpliva na počutje ljudi, ti pa se vremenskim vplivom v glavnem ne morejo upirati. In od kod vsa ta mokrota? Znanstveniki pravijo, da se je samo v lanskem letu stalilo za skoraj deset tisoč kubičnih kilometrov ledu, ki je sedaj slana voda. In voda kroži, navsezadnje pa pade na zemljo kot dež. Vse to je zelo logično, pa vendar nekateri kljub dejstvom in logiki še vedno trmasto vztrajajo, da je globalno segrevanje le zarota znanstvenikov. Svet se kljub njihovi trmi definitivno spreminja, saj spremembe doživljamo vsak dan na svoji koži. Logično pa je tudi tole: če je nekdo podkupoval slovenske politike in je zato obsojen na zaporno kazen, je nekdo drugi v Sloveniji podkupnino vsekakor prejel. Nekatere zadeve se bodo zato radikalno spremenile že v bližnji prihodnosti, čeprav bodo številni kljub dokazom še naprej trmasto vztrajali, da niso naredili ničesar narobe in da gre za zaroto proti njim.
Pametnim glavam (sem bil rekel pametnim?) že dolgo govorim, da doktrina uspevanja cerkve in politike temelji le na naslednjem: »Ni važno, kaj ljudje govorijo, samo, da govorijo.«
In kdor ne doume tega, kdor ne spravi te njihove doktrine v svojo bit (enako kot 2+2=4), ta ne razume ničesar po teh vprašanjih. Zato ne vem, kaj lahko reče in kaj sploh lahko reče.
In prav ti me sleherni dan bombardirajo z raznoraznimi razmišljanji, vsi bentijo čez to ali ono, nihče pa niti slučajno ne doume, da sleherna beseda čez politiko in politike, enako kot čez cerkev in njene pastirje, s tem samo hrani politike in tzv. dušne pastirje. Pika. Tako velika pika je to, da bi se morala tem domišljavcem, ki se imajo za kritične in pametne, dobesedno zabiti v glavo in tedaj bi jih nemara obšlo, da jih je pravo spoznanje pravzaprav obšlo.
Ti, Polde in ti, Micka, pa Peter in Majda, ki sta diplomirala in se imata za kdo ve koliko več kot sprva omenjena, pa vidva, dr. profesorja, ki učita otroke vseh poprej omenjenih – kaj le ste napravili vsi skupaj, da lahko sploh kritizirate? Vas zanima? Ne verjamem – pa vendar. In če premorete vsaj kanček samokritičnosti – pa tudi tega ne verjamem – se boste zanesljivo našli v naslednjem:
Človek ni božja napaka, bog je človeška napaka, kar je duhovščina sijajno zapeljala v pravljico o pokorščini odrešeniku, blaženosti in zveličanju, s tem pa v človekovo suženjsko moralo in svetohlinstvo. In to ni nič drugega kot čredna religija neodgovornosti, strahopetnosti in okornosti razmišljanja. Kakšna stvar se sicer posreči – pa še to le tehničnega značaja, naravoslovje in družboslovje sta zgrajena na povsem napačnih postulatih – na splošno pa človek ne napreduje že tisočletja. Ves človekov napredek je torej le navidezen, slepilo, človekovi možgani uravnavajo zgolj ždenje in potrpežljivo prenašanje krivic in kapric cerkvenih in političnih vodij. Znamo brati in pisati in se imamo zaradi tega za neskončno višja bitja od ovac, pa za varnimi zidovi stanovanj vse življenje le penimo, obrekujemo in godrnjamo čez vse, izven njih pa si ne upamo niti muksniti o rečeh, ki vsaj malček dišijo po kočljivem.
Številke so preproste in enoznačne. Vsakdo jih lahko razume. Podatki so verodostojni. So tudi neizpodbitni. Dejstva so trdna kot granit. Nobeno sprenevedanje ne pomaga, nobena sofistika ne zaleže, nobena retorična figura ni dovolj dobra. Ljudje bi preprosto morali prenehati biti ovce, drugače smo vsi izgubljeni. Oglejmo si zato en sam samcat podatek, eno samo številko.
Ljudje so v glavnem še vedno navajeni na tradicionalno razmišljanje o pastirjih in ovcah, o katerih veliko govorijo zlasti dostojanstveniki. Pastirji so različne avtoritete: starši, vzgojitelji, učitelji, menedžerji, šefi, direktorji, strokovnjaki, znanstveniki. Te je kajpak treba ubogati, saj naj bi bil tak naravni zakon. Treba je biti namreč priden, kot pravijo starši in vzgojitelji in drugi. Ovce so kajpak vsi drugi, ki, komplementarno, naivno verjamejo, da morajo res ubogati pastirje in njim slediti, saj naj bi ti nekako vedeli, kaj je zanje najboljše.
Natančno pred dvema desetletjema je črnograditeljska afera "Mali Vrhek" (1993) dodobra razburila ljudi. Javnost in mediji so se tedaj v glavnem razdelili v dve skupini: Del je zahteval izvajanje "pravne države" in predlagal sprejem dodatnih restriktivnih ukrepov. Drugi pa so pozivali na odgovornost državno administracijo, ki po njihovem mnenju ni hotela ali znala anarhije v prostorskih strukturah preprečiti. Državni zbor je potem sprejel vrsto sistemskih zakonov, ki pa na žalost niso učinkoviti. Zadnji primeri vladnih uredb nakazujejo celo možnost vsesplošne graditeljske stihije v pokrajini. Samo vzorčni primeri le-teh so objavljeni zračni posnetki parcel vplivnih posameznikov iz političnih elit.
Psihopati, sociopati, patološki narcisi, borderline in bipolarne osebnosti, vse te psihološke ustroje pogosto srečamo med vodilnim kadrom, ki nam kroji življenja. Družba, v kateri zaseda vodilna mesta preveč motenih osebnosti, ima sistemski problem. Bistvo problema namreč ni v samih psihopatih, te pač najdemo povsod, ampak v sistemu, ki njihovo škodljivo ravnanje na odgovornih položajih tolerira.
Papež Frančišek je rekel, da imajo ženske pomembno in celo primarno vlogo na tem svetu. Kaj je s to izjavo mislil in kaj je hotel povedati?
Ko agent Interpola Louis Salinger (ki ga igra Clive Owen) in pomočnica tožilca iz New Yorka Eleanor Whitman (Naomi Wats) v filmu The International (Mednarodna prevara, 2009) raziskujeta sumljive posle banke IBBC, neformalno zaslišita tudi italijanskega proizvajalca orožja Umberta Calvinija (Luca Barbaresci). Le-ta jima pove nekaj, kar nikakor ne pričakujeta. Bankirje v resnici sploh ne zanimajo konkretni posli, edino kar je za njih pomembno je nadzor. Calvini preiskovalcema pove naslednje: »Kdor nadzoruje dolgove, nadzoruje vse«.
Pisateljice so boljše v pripovedni književnosti (epiki), pisatelji pa v izpovedni (liriki). Pričakovali bi, da bo obratno, ker ženske lažje in raje izražajo svoja čustva, moški pa se podajajo v pustolovščine. Vendar prav iz tega razloga ni obratno …