Politiziranje imenujem govorjenje o političnih temah (politikih, vladah, upravljanju s skupnimi zadevami, ekonomiji ipd.), katerega namen ni biti del političnega delovanja, ampak v glavnem zagotavljanje, da se nekatera uveljavljena mnenja ohranjajo. Politiziranje pravzaprav sploh ni razmišljanje, saj ne raziskuje predpostavk in podmen izjav, ne ukvarja se s posledicami in učinki teh, ampak ostaja zgolj pri njihovem izrekanju, pri čemer politizirajoči od sogovorca pričakuje predvsem to, da se bo ta z njim že vnaprej strinjal. Kot takšno je del zasebne rabe uma, bolj specifično, je nekaj, kar pogosto spremlja podrejanje oblastnim odnosom: jamranje in pritoževanje. Namen politiziranja ni ta, da bi politizirajoči govorec poskusil sogovorce povabiti k razmisleku o zadevah skupnosti in analizi razmerij moči, ki so se uveljavila v občestvu (kar bi bil tudi že način vplivanja na ta razmerja in spreminjanje teh), temveč je bolj ta, da stvari pusti, kakršne se skozi oblastne prakse poskuša ohranjati; politiziranje je pogosto ventil, ki sprosti nekaj napetosti, tako da nekaterim morda za nekaj časa pomaga prenašati učinke takšnih praks.

Simptomatično je, kako razmišljajo ljudje o kapitalizmu in o alternativi. Eni trdijo, da je kapitalizem najboljši od vseh mogočih sistemov, čeprav je očitno, da je dober le za peščico. Drugi vztrajajo, da se že vidi luč na koncu tunela, zato preprosto čakajo in zategujejo pas. Spet tretji razmišljajo o alternativi, a o socializmu ali komunizmu nočejo niti slišati.

Človeku gre skoraj na jok, ko posluša, da bi Hilda Tovšak, Ivan Zidar in Dušan Črnigoj prisojene kazni za kriminalna dejanja odslužili tako, da bi delali za obče dobro. Ti ljudje namreč niso delavci. Niso bili obsojeni kot delavci, temveč kot vodilni menedžerji in direktorji, ki so storili zločinska dejanja, kar je nekaj povsem drugega. Kako bi lahko sedaj postali delavci?

V mnogih člankih o financah in gospodarstvu lahko zasledimo trditev, da centralne banke 'tiskajo denar' in da naj bi bilo še posebej kvantitativno sproščanje ('quantitative easing' – QE) neposredno inflatorno, kajti centralne banke (CB), takšna je domneva, naj bi ta nov denar sproščale v gospodarstvo oziroma naj bi ga gospodarstvu posredovale komercialne banke, katerim so CB denar posodile. Ta predstava o delovanju sistema je, kot potrjujejo izjave mnogih centralnih bankirjev in regulatorjev, napačna.

Nekdo se je pred kratkim prek medijev oglasil, češ da mediji obravnavamo izginotje Hilde Tovšak preveč hrupno! Na žalost je njegova izjava le še dokaz več, kako nekateri ljudje preprosto ne znajo misliti in reflektirati tega, kar počnejo.

Brez zadržkov, pomislekov ali celo sramu je vseh sedem obdolženih v zadevi “Čista lopata” podalo predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni. Torej obdolženi prosijo za odsluženje že tako nizke, glede na višino povzročene škode, zaporne kazni z družbeno koristnim delom. Si lahko sploh mislite, da je to dopustno?

Najmočnejši globalni finančni borzni indeksi v zadnjih tednih dosegajo rekordne višine. Dow Jones, Nasdaq in drugi najpomembnejši indeksi so že krepko presegli rekordne ravni iz predkriznega obdobja 2008. Ameriški finančni borzni indeks Dow Jones danes (20. 5. 2013) dosega preko 15.300 indeksnih točk, medtem ko je bil 9. oktobra 2007, tik pred izbruhom krize, na rekordni ravni 14.164 indeksnih točk, potem pa zdrsnil vse do 6.547 točk (9. marec 2009) in si le počasi pridobival vrednost (Wikipedia). Je torej krize konec?

Skupno delo je v sodobnem kapitalizmu težko, če že ni nemogoče. Kapitalizem pač hoče imeti na razpolago egoistične posameznike, delavce, ki jih najlaže nadzoruje, če delajo vsak zase in se ne menijo niti za najbližje sotrpine. Sodelovanja je zato malo in je redko. Veliko je sicer projektov vlade in drugih projektov, ki jih skupaj drži logika biznisa, vendar ne govorim o tem. Sodelovanje med ljudmi, o katerem je govoril tudi Marx, je iz nekega povsem drugega registra, kamor biznis sploh nima vstopa.

V času, ko je včerajšnje nezanimivo, lansko zastarelo, 10 let staro za v muzej in 100 let staro prazgodovina, je zakonodaja ena redkih stvari, ki se v svojem bistvu sploh ne spreminja. Če je svet prevozno sredstvo in zakonodaja njegov motor, je svet postal medplanetarna raketa, zakonodaja pa je še vedno parni stroj …

Nekateri pravijo, da vse leto čakajo na tekmovanje za Pesem Evrovizije, ki ni nič drugega kot ena sama zabava, entertainment. Težko je sicer verjeti, da kdo nima drugega dela, kot da čaka na tak spektakel, toda ljudje imajo različne fantazme in lahko čakajo, na kar hočejo. Fantazme namreč podpirajo želje, da bi bilo življenje vsaj znosno, če že lepo in bogato ne more biti. V resnici je nadvse zanimivo, da številne pesmi, s katerimi prav te dni tekmujejo v Malmöju na Švedskem, v neskončnem morju povsem zlizanih klišejev, žargona na meji neumnega, nepotrebnih barv, pretiranih spektakelskih prizorov, nepotrebnih salt, skokov, premetov, kičastih oblačil, telovadbe, raztegovanja, slabih besedil in še slabše glasbe govorijo o – ljubezni. Tudi naša, ki je izpadla že na začetku.