Predsednik Pahor je pred časom nagovoril evropski parlament (http://www.europarl.europa.eu/ep-live/en/plenary/video?debate=1370944944651) in se zavzel za tesnejše povezovanje Evropske unije, skupno evropsko vlado, evropsko centralno banko in novo evropsko ustavo. To naj bi pomenilo edino možno pot razvoja Evrope (oz. naše skupne domovine, kot jo je imenoval) in Slovenije.
Maša za domovino je kajpak potekala drugje kot osrednja državna proslava; JJ in Borut se zato nista mogla srečati. Zakaj nismo presenečeni? Presenečeni nismo zato, ker so Slovenci že dolgo razdeljeni. Vsakdo ima srce drugje. Prav zaradi njega se še dolgo ne bo nič spremenilo; cilj, proti kateremu nas nosi, je jasno začrtan, pomeni pa razkol.
Je. Pravzaprav je to matematikino naravno stanje. Nemogoča je matematika, ki ni ustvarjalna in igriva …
To je fraza, ki jo je oni dan uporabil nekdo na televiziji, ko so razpravljali o prodaji Mercatorja največjemu tajkunu iz sosednje države. Fraza je sicer sporna in problematična skoz in skoz, toda v njej je vendarle zrno resnice, o katerem je vredno razmišljati, čeprav od tega ne bo nobene otipljive koristi.
Očitno ne. Novica sicer ni nova, vendar je pomembna: nekaj tednov nazaj je v določenih medijih odjeknila vest, da naj bi mega ‘too big to fail’ (TBTF) banke prirejale tudi referenčno obrestno mero ISDAfix za zamenjave obrestnih mer ('interest rate swaps'), katerih trg naj bi bil vreden okoli 380 bilijonov dolarjev. Dober članek o tem je v reviji Rolling Stone napisal Matt Taibbi, ki med drugim pravi:
"Tvoj čas, tvoja pravila." Takšen je reklamni slogan, ki se je nedavno pojavil v spotu, katerega naročnik je eden od mobilnih operaterjev. V njem vidimo ljudi v poslovnih oblačilih in s kovčki, nato ljudi v sodniških haljah in z lasuljami, pa fotografe in snemalce, sledijo do zob oboroženi policisti – vsi pa tečejo. Vtis je, da jim gre za življenje, saj jim je nekdo za petami. Nekdo jih bo sicer ravnokar dohitel in ta drugi, kot kaže, za njih predstavlja določeno grožnjo.
Imeti vajeti v svojih rokah pomeni imeti nekoga popolnoma v oblasti, pomeni pa tudi, da je tisti, ki ga imaš na vajetih, lahko zelo močan (konj na primer). Kdor ima vajeti v rokah, jih zato zlepa ne bo prepustil drugemu človeku, obenem pa se bo ves čas bal, da ga bo tisti, ki ga ima v oblasti, stresel s sebe in postal svoboden.
Z bližanjem konca šolskega leta, ko se na tisoče državljanov meketajoče pase po slikovitih turističnih katalogih in se ni za nobeno ceno pripravljeno osvoboditi te svobode, se zdi prav preudariti, kaj se dogaja s šolo v sedanjem kontekstu, kakšna je njena vloga. Ne bi se lotil tega razmisleka, ampak zadnjič sem poslušal hvalisanje neke skupine učiteljev, da njihovi dijaki odhajajo na študij v tujino – na v svetovnem merilu najuglednejše univerze. Saj, boste rekli, to je čisto v redu. Ja, bom odvrnil, toda koliko teh nadebudnic in nadobudnežev se bo vrnilo. Če bi vprašali mlade same, bi ugotovili, da prav malo. Večina teh najbolj nadarjenih predstavnikov prihajajoče generacije v resnici ne verjame, da se lahko zaposli doma. Pravzaprav tega več noče. Če to navežemo na razmislek o vlogi šole: ali potem ta ne deluje le še kot lokalni, manjši nogometni klub, ki si na globalnem kapitalističnem trgu zagotavlja preživetje z vzgojo peščice visoko kakovostnih (produktivnih) igralcev, ki jih proda znamenitim svetovnim klubom? Potem se lahko vprašamo še: kaj pa vsi drugi, kaj pa večina prihajajoče generacije? Vemo, večina je v napredujočih razmerah moči obsojena na prekernost v »ligah nižjega ranga«.
Otroci in invalidi so spolna bitja. To je čisto preprosto dejstvo, ki pa ga večina ljudi ne more pogoltniti. Še huje – zavrača ga tudi večina ljudi, ki s temi spolnimi bitji dela in se dnevno srečuje z njihovimi spolnimi izpadi, ee, z njihovim izkazovanjem spolnosti.
Papež Frančišek se je pred nekaj dnevi toplo zahvalil Alenki Bratušek za prijazen obisk ter dodal, da je zaščita verske svobode zelo pomembna za harmoničen razvoj slovenske družbe. Kaj bi ta izjava lahko pomenila?